Da, drage ženske, brez vas ne bi bilo nas. Zatorej, vse najboljše za vaš praznik!
08/03/2015
07/03/2015
Luč sveta
Komentar k Jn 9
Dogodek, ki ga obravnava pričujoči odlomek, se vrti okrog ozdravljenja človeka, ki se je rodil slep in ga je Jezus ozdravil njegove slepote. Ljudje tistega časa so bili na splošno prepričani, da zboliš, ali postaneš invalid, ker si grešil ti ali tvoji starši. Te vrste prepričanje mnogokje srečamo tudi dandanes. Ker ljudje zelo radi poskušamo poiskati vzroke za neko stvar, je povsem razumljivo, da so učenci vprašali Jezusa: "Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" (Jn 9,2) Dobili so odgovor, ki ga bržkone niso pričakovali: "Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta." (Ibid. vv. 3-5) Ljudje vedno skušamo priti do dna stvarem, ki se dogajajo okrog nas ali v nas, kar ni samo po sebi nič narobe. Problem pa nastane, ker pri tovrstnem rezoniranju velikokrat pridemo do napačnih zaključkov. Bolezen, invalidnost, trpljenje in nasploh zlo so stvari, na katere po navadi ne najdemo pravega odgovora. O tem se kahko zelo dobro poučimo iz Jobove knjige.
Jezus je učencem odgovoril, da ni grešil niti sleporojeni niti njegovi starši, temveč je slep zato, da se na njem razodenejo Božja dela. Naš Gospod je bil poslan na svet, da opravlja dela, ki mu jih je dal Oče. Jezus je luč sveta, on se je razodel kot "resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka". (Jn 1,9) V zgornjem kratkem Jezusovem sporočilu se kar trikrat pojavi nekaj v zvezi z delom: dela, delati. Je bila to morda aluzija na to, da se je dogodek odvijal na soboto, ko se ni smelo delati? Mislim, da res. Jezusovim kritikom je šlo večkrat na živce, ker je ozdravljal na soboto. Ampak tokrat je ušpičil še nekaj hujšega, naredil je blato. Judom je, skladno z njihovim izročilom, ne toro, ob sobotah prepovedano pljuvati na prah, ker se pri tem naredi blato. Pljuniti smejo na kamen ali skalo, nikakor pa ne na prah ali prst. Ampak Jezus je storil ravno to: pljunil je na prah in iz tega naredil blato, s katerim je sleporojenemu pomazal oči in ga poslal k vodnjaku Siloamu, naj si tam izmije blato. Ko je slepi to storil, je spregledal (ibid. vv. 6.7).
Ozdravljenje sleporojenega je povzročilo val razburjenja. Nekateri so se nad dogodkom navduševali, spet drugi so bili jezni, ker so bili prepričani, da je to dejanje pomenilo kršitev zapovedi sobotnega počitka. Človeka so zaslišali farizeji, za njim tudi njegove starše. Starši so se bali povedati, kako je prišlo do ozdravljenja, ker je krajevna judovska skupnost sklenila, da izobči vsakogar, ki bi Jezusa priznal za Mesija. Slepega, ki je spregledal, so nato farizeji še enkrat zaslišali. Zaslišanje, ki je sledilo, se mi zdi tako zanimivo, da ga navajam, kot je zapisano v evangeliju:
Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: "Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik." 25 On pa je odgovoril: "Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim." 26 Tedaj so mu rekli: "Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?" 27 Odgovoril jim je: "Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?" 28 In ozmerjali so ga in mu rekli: "Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. 29 Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je." 30 Mož jim je odvrnil in rekel: "To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. 31 Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in uresničuje njegovo voljo, tega usliši. 32 Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. 33 Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti." 34 Odgovorili so in mu rekli: "Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?" In vrgli so ga ven. (Ibid. vv. 24-33)
Farizeji so morali biti ob tem ozdravljenju precej zmedeni, saj so očitno imeli Jezusa za grešnika, kakršnih Bog ne uslišuje. Ozdravljeni jim je odvrnil, da sicer ne ve, ali je Jezus grešnik, ve le, da je on po Jezusovi zaslugi ozdravel. Farizeji so se obnašali popolnoma zakrknjeno in niso hoteli priznati, kaj se je dejansko zgodilo. Ker niso imeli nobenega pametnega argumenta, da bi ovrgli očitno dejstvo, ki se je zgodilo, so uporabili argument moči in človeka vrgli ven. Dokaz, da ni nujno, da tisti, ki vidijo, tudi verujejo. Ti ljudje so bili tako zabubljeni v svojo religijo, da so bili slepi za vso stvarnost, okoli njih.
Potem je Jezus poiskal tega človeka in ozdravljeni je sprejel vero vanj. Jezus je nato rekel: "Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo." (Ib. v. 39) S tem ni mislil dobesednega videnja in dobesedne slepote, ampak slepoto, ki je hujša od telesne slepote: duhovno slepoto. Nekateri farizeji, ki so bili pri njem in so ugotovili, o čem govori Gospod, so ga vprašali: "Smo morda tudi mi slepi?" (Ib. v. 40) On pa jim je odvrnil: "Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: 'Vidimo,' vaš greh ostane." (Ibid. v. 41) Videli so, a očitno niso verovali, so se pa hvalili s tem, da vidijo. Religija ne zaslepljuje nič manj kot brezboštvo.
Jezus Kristus je luč sveta. Sv. Pavel je zapisal: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus
je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Jezus pa pravi na drugem mestu laodikejski cerkvi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20) Si že zaslišal/a njegov glas?
05/03/2015
Tisto, česar Jezus nikoli ni rekel (4)
Jezus tega res nikoli ni rekel, se pa zdi tale ideja "čisto kul" tako imenovanim liberalnim teologom.
Teorija spola - Pranje možganov
Norveški film Heralda Eia o teoriji spola, ki jasno razkrinka trhle neznanstvene temelje zagovornike teorije spola, ko jo postavimo ob bok znanosti. Na podlagi tega filma je Norveška vlada ukinila financiranje nordijskemu inštitutu za spol, ki je promoviral teorijo spola in ta je posledično prenehal z delovanjem.
********
Video traja malo manj kot 39 minut.
04/03/2015
03/03/2015
Janez Zlatoust o kristjanovi drži
Naučen sem, da trpim preganjanje, ne da preganjam; da sem zatiran, ne da zatiram. Tako je tudi Gospod Kristus zmagoval: ni križal, ampak je bil križan, ni zadajal udarcev, ampak je udarce sprejemal.
01/03/2015
Evangelij za vse
Jezus ji je rekel: "Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu.
22 Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov.
23 Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče.
24 Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici."
(Jn 4,21-24)
Samarija ni bila območje, kamor bi zahajali Judje. Še več, Judje niso hoteli imeti nobenega opravka s Samarijani, ki so bili v etničnem pogledu mešanica starih Izraelcev in mezopotamskih priseljencev, ki jih je po zlomu severnega kraljestva Izrael tjakaj poslal asirski kralj. Imeli so svojo Toro in bili za Jude obredno nečisti.
Jezus se je ob neki priložnosti znašel na poti iz Judeje v Galilejo (cf. Jn 4,3). Ni se odločil za daljšo pot, po kateri bi lahko obšel Samarijo, ampak je šel po bližnjici. Pismo pravi: "Moral je iti skozi Samarijo." (Jn 4,4) V kakšnem smislu je moral iti tam skozi? Glede na to, da je obstajala tudi druga pot, ni moral iti ravno tam. Bolj logična razlaga je, da je bil ta "moral" rezultat suverene in previdnostne Božje volje.
Ko je prišel v kraj Sihár (verjetno današnji Nablus), se je ustavil pri Jakobovem studencu (cf. ib. v. 5). Tedaj je prišla tja zajemat vode neka Samarijanka, Jezus pa ji je rekel: "Daj mi piti!" (ib. v. 7) Žensko je skoraj kap, kajti noben Jud ne bi prosil Samarijana (pa še ženske povrhu) za kozarec vode, saj bi se s tem obredno onečistil! Iz tega se je nato razvil nadvse zanimiv dialog. Žena je odgovorila: "Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?" (ibid. v. 9) Res je, nobene za Juda versko opravičljive logike ni bilo v tej Jezusovi zahtevi. Ji je pa zato Jezus podal zelo nenavaden odgovor: "Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti,' bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode." (ib. v. 10) Le o kakšni živi vodi je govoril, ko pa revež niti do navadne vode ni mogel priti? "Uf," si je najbrž mislila ženska, "Še ena nelogičnost!" in mu ironično odvrnila: "Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?" (ib. vv. 11.12) Res je, le od kod temu človeku živa voda? Le za koga se ima? Je mar večji kot očak Jakob, začetnik Izraelovega rodu, ki je ta vodnjak namenil svojemu sinu Jožefu ter njegovemu rodu? Konec koncev je bila tudi Samarijanka Jakobova potomka, česar se je tudi zavedala. Toda Jezus je ostal še naprej skrivnosten: "Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje." (ib. vv. 13.14) Ženska je še naprej ostala nejeverna in mu je, ne brez ironije dejala: "Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat." (ib. vv. 15) Najbrž je hotela reči: "Če že govoriš, da imaš nekje skrito tisto živo vodo, pridi z njo na plan in mi jo daj, da se mi ne bo več treba mučiti in dan za dnem vlačiti polnih vrčev s tega studenca!" Jezus pa je preobrnil pogovor v drugo smer: "Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!" (ib. v. 16) Ženska mu je prostodušno in po pravici povedala: "Nimam moža." (ib. v. 17a) Nato ji je Jezus razkril resnico o njenem zasebnem življenju: "Dobro si rekla: 'Nimam moža'; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala." (ib. vv. 17b.18) Uf, kakšna nerodna reč, saj so prišla na plan neprijetna dejstva, ki so bremenila žensko, poleg tega je ta žejni Jud očitno prerok, zato pa je tokrat skušala žena preusmeriti pogovor na popolnoma drugo tematiko, tako bolj "duhovno": "Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu." (ib. vv. 19.20) Ženska je pravilno ugotovila, da ima opravka z neke vrste prerokom, nato pa je z moralnega področja, kamor jo je prizemljil Jezus (postava!), v pogovoru preskočila na ceremonialno področje, kjer sta način in oblika čaščenja pomembnejši od vsebine. Toda Jezus je šel mimo tega in ji povedal, da prihaja ura, ko ne bodo več častili Boga izključno na tem ali onem, pravem ali napačnem mestu. Res je sicer, da je bilo judovsko čaščenje tisto pravo, pa tudi odrešenje prihaja od Judov. Celotno Pismo Stare zaveze, ki govori o odrešenju, prihaja od Judov, pa tudi Mesija je izšel iz judovskega ljudstva, ne iz samarijanskega. Toda Jezus je tudi rekel: "Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče." (ibid. v. 23) S tem je ženi oznanil začetek nove dobe, ki je nastopila s prihodom Kristusa - Mesija. Ženi se je začelo svitati, a še vedno ni v polnosti doumela, kaj ji je povedal Gospod: "Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil." (ib. v. 25) Tedaj se ji je Jezus do konca razodel: "Jaz sem, ki govorim s teboj." (v. 26) Žena je odložila vrč in šla veselo povedat v mesto: "Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?" (ib. v. 29) Mnogi meščani so šli za ženo, nekateri so začeli verovati vanj že zaradi ženinih besed (cf. ib. 39). Prosili so ga, naj ostane pri njih, in je ostal dva dni ter jim govoril. Število vanj verujočih se je povečalo, nekateri pa so na koncu rekli ženi: "Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta." (ibid. v. 42)
Zgodba samarijanske žene in njenih rojakov se je potem še velikokrat ponovila. Pristno srečanje z Jezusom nikogar ne pusti hladnega. V svojem naravnem stanju sicer bežimo pred njim, pri čemer znamo biti začudeni: "Zakaj se ukvarjaš z mano?", ironični: "Le od kod temu živa voda?", morda celo sarkastični; takoj ko nam pokaže naš greh, hitro zamenjamo področje: "Ah, le zakaj je treba Boga častiti na ta način? Kaj pa ubogi črnčki v Afriki? Le zakaj je toliko trpljenja v svetu?" Vse to so zanimiva vprašanja, ne dajo pa nam nobenega odgovora na našo lastno potrebo po odpuščanju grehov in po odrešitvi duše. Jezus je tisti, ki rešuje, a pri tem ne moralizira: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) To je spoznala samarijanska žena, to so spoznali njeni rojaki.
Imaš tudi ti to spoznanje?
Evangelij ni le za Jude, je tudi za Samarijane ter za vse narode in ljudstva sveta. Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)
Dostop do opisa dogodka v SP >>>
Jezus se je ob neki priložnosti znašel na poti iz Judeje v Galilejo (cf. Jn 4,3). Ni se odločil za daljšo pot, po kateri bi lahko obšel Samarijo, ampak je šel po bližnjici. Pismo pravi: "Moral je iti skozi Samarijo." (Jn 4,4) V kakšnem smislu je moral iti tam skozi? Glede na to, da je obstajala tudi druga pot, ni moral iti ravno tam. Bolj logična razlaga je, da je bil ta "moral" rezultat suverene in previdnostne Božje volje.
Ko je prišel v kraj Sihár (verjetno današnji Nablus), se je ustavil pri Jakobovem studencu (cf. ib. v. 5). Tedaj je prišla tja zajemat vode neka Samarijanka, Jezus pa ji je rekel: "Daj mi piti!" (ib. v. 7) Žensko je skoraj kap, kajti noben Jud ne bi prosil Samarijana (pa še ženske povrhu) za kozarec vode, saj bi se s tem obredno onečistil! Iz tega se je nato razvil nadvse zanimiv dialog. Žena je odgovorila: "Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?" (ibid. v. 9) Res je, nobene za Juda versko opravičljive logike ni bilo v tej Jezusovi zahtevi. Ji je pa zato Jezus podal zelo nenavaden odgovor: "Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti,' bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode." (ib. v. 10) Le o kakšni živi vodi je govoril, ko pa revež niti do navadne vode ni mogel priti? "Uf," si je najbrž mislila ženska, "Še ena nelogičnost!" in mu ironično odvrnila: "Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?" (ib. vv. 11.12) Res je, le od kod temu človeku živa voda? Le za koga se ima? Je mar večji kot očak Jakob, začetnik Izraelovega rodu, ki je ta vodnjak namenil svojemu sinu Jožefu ter njegovemu rodu? Konec koncev je bila tudi Samarijanka Jakobova potomka, česar se je tudi zavedala. Toda Jezus je ostal še naprej skrivnosten: "Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje." (ib. vv. 13.14) Ženska je še naprej ostala nejeverna in mu je, ne brez ironije dejala: "Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat." (ib. vv. 15) Najbrž je hotela reči: "Če že govoriš, da imaš nekje skrito tisto živo vodo, pridi z njo na plan in mi jo daj, da se mi ne bo več treba mučiti in dan za dnem vlačiti polnih vrčev s tega studenca!" Jezus pa je preobrnil pogovor v drugo smer: "Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!" (ib. v. 16) Ženska mu je prostodušno in po pravici povedala: "Nimam moža." (ib. v. 17a) Nato ji je Jezus razkril resnico o njenem zasebnem življenju: "Dobro si rekla: 'Nimam moža'; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala." (ib. vv. 17b.18) Uf, kakšna nerodna reč, saj so prišla na plan neprijetna dejstva, ki so bremenila žensko, poleg tega je ta žejni Jud očitno prerok, zato pa je tokrat skušala žena preusmeriti pogovor na popolnoma drugo tematiko, tako bolj "duhovno": "Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu." (ib. vv. 19.20) Ženska je pravilno ugotovila, da ima opravka z neke vrste prerokom, nato pa je z moralnega področja, kamor jo je prizemljil Jezus (postava!), v pogovoru preskočila na ceremonialno področje, kjer sta način in oblika čaščenja pomembnejši od vsebine. Toda Jezus je šel mimo tega in ji povedal, da prihaja ura, ko ne bodo več častili Boga izključno na tem ali onem, pravem ali napačnem mestu. Res je sicer, da je bilo judovsko čaščenje tisto pravo, pa tudi odrešenje prihaja od Judov. Celotno Pismo Stare zaveze, ki govori o odrešenju, prihaja od Judov, pa tudi Mesija je izšel iz judovskega ljudstva, ne iz samarijanskega. Toda Jezus je tudi rekel: "Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče." (ibid. v. 23) S tem je ženi oznanil začetek nove dobe, ki je nastopila s prihodom Kristusa - Mesija. Ženi se je začelo svitati, a še vedno ni v polnosti doumela, kaj ji je povedal Gospod: "Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil." (ib. v. 25) Tedaj se ji je Jezus do konca razodel: "Jaz sem, ki govorim s teboj." (v. 26) Žena je odložila vrč in šla veselo povedat v mesto: "Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?" (ib. v. 29) Mnogi meščani so šli za ženo, nekateri so začeli verovati vanj že zaradi ženinih besed (cf. ib. 39). Prosili so ga, naj ostane pri njih, in je ostal dva dni ter jim govoril. Število vanj verujočih se je povečalo, nekateri pa so na koncu rekli ženi: "Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta." (ibid. v. 42)
Zgodba samarijanske žene in njenih rojakov se je potem še velikokrat ponovila. Pristno srečanje z Jezusom nikogar ne pusti hladnega. V svojem naravnem stanju sicer bežimo pred njim, pri čemer znamo biti začudeni: "Zakaj se ukvarjaš z mano?", ironični: "Le od kod temu živa voda?", morda celo sarkastični; takoj ko nam pokaže naš greh, hitro zamenjamo področje: "Ah, le zakaj je treba Boga častiti na ta način? Kaj pa ubogi črnčki v Afriki? Le zakaj je toliko trpljenja v svetu?" Vse to so zanimiva vprašanja, ne dajo pa nam nobenega odgovora na našo lastno potrebo po odpuščanju grehov in po odrešitvi duše. Jezus je tisti, ki rešuje, a pri tem ne moralizira: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) To je spoznala samarijanska žena, to so spoznali njeni rojaki.
Imaš tudi ti to spoznanje?
Evangelij ni le za Jude, je tudi za Samarijane ter za vse narode in ljudstva sveta. Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)
Dostop do opisa dogodka v SP >>>
Naročite se na:
Objave (Atom)







