Luč v temi

Živimo v posvetnjaški dobi, toda v temi je luč toliko svetlejša. 

~Michael Horton

 

Kaj je to sola fide?

Načelo sola fide, ki pravi, da se lahko posameznik odreši samo po veri, je eno od temeljnih načel reformacije, pa ne le nje. Gre za princip, ki je globoko zakoreninjen v Svetem pismu. 

O tem se je pogovarjala dr. R. Scott Clark in dr. Julius J. Kim z Westminstrskega seminarja v Kaliforniji...

Dostop do pogovora na Westminster Office Hours >>>

Cerkev je za grešnike

Cerkev bi morala biti prostor, kjer lahko ljudje prosto rečejo, da so grešniki.

~ Tim Keller

Kdo je pravi iskalec?

Jezus je prišel iskat in rešit izgubljene. On je Iskalec, mi smo tisti, ki bežimo. 

~R. C. Sproul 

Preizkušan kakor mi

Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. 2 Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. 3 In pristopil je skušnjavec in mu rekel: "Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh." 4 On pa je odgovoril: "Pisano je:

Človek naj ne živi samo od kruha,

ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust."

5 Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja 6 ter mu rekel: "Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je:

Svojim angelom bo zate zapovedoval

in: Na rokah te bodo nosili,

da z nogo ne zadeneš ob kamen."

7 Jezus mu je odgovoril: "Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!" 8 Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo 9 ter mu rekel: "Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš."

10 Jezus mu je tedaj dejal: "Poberi se, satan, kajti pisano je:

Gospoda, svojega Boga, môli

in njemu samemu služi!"

11 Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.   (Mt 4, 1-11)

Pričujoči odlomek nam pripoveduje o dogodkih, ki so sledili Jezusovemu krstu. Če se vrnemo v predhodno, tretje poglavje, lahko vidimo, da se je ob Jezusovem krstu nanj spustil Sveti Duh, nebeški Oče pa je tedaj izrekel znamenite besede: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." (Mt 3,16.17) Gre za dogodek, ki ga imenujemo teofanija ali Božje razglašenje, ki mu je sledila priprava na njegopvo javno delovanje.

Naš Gospod se je na svojo javno službo na zemlji pripravljal s štiridesetdnevnim postom v puščavi, kamor ga je odvedel Duh. Tam se mu je  zgodilo  ravno to, kar tudi nam redno zgodi, ko smo, ali vsaj mislimo, da smo duhovno na višku: lotil se ga je skušnjavec in mu pripravil tri zanke, s katerimi je hotel onemogočiti njegovo mesijansko poslanstvo.  S tem, ko je Jezus  prebil štirideset dni v puščavi in z dogodkom, ki je sledil, je šel skozi vse tisto in na koncu zmagal v vsem, glede česa sta zgrešila tako Adam kot starozavezni Izrael.  Najbrž se spomnimo svetopisemske pripovedi o tem, kako so Izraelci zaradi svoje neposlušnosti celih štirideset let tavali po puščavi.  To tavanje se na simboličen način odraža v Jezusovem štiridesetdnevnem bivanju v puščavi.

Kristjani mnogokrat pozabljamo, da je bil Jezus Kristus hkrati pravi Bog in pravi človek. Za tiste, ki jim je bolj domača njegova božanska narava, je lahko zgornja pripoved primerno sredstvo za uravnovešenje njihove enostranske kristologije. 

 
Štiridesetdnevni popolni post seveda naredi svoje. Hudič se je tega prav dobro zavedal, zato je Jezusu predlagal, naj dokaže svoje Božje sinovstvo s tem, da spremeni puščavsko kamenje v kruh.  Gospodov odgovor: "Človek naj ne živi samo od kruha,ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust," je skoraj dobeseden  citat iz 5Mz 8,3, ki se nanaša na to, kako je Bog vodil svoje izvoljeno ljudstvo skozi puščavo in tam  zanj skrbel ter ga vzgajal. Jezus seveda v tistem trenutku ni potreboval celih gor kruha. Prednost je dajal Božjim obljubam, ne hrani. V tem je zmagal na tistem področju, na katerem je spodletelo Izraelcem na poti iz Egipta. Ko sta prva človeka zgrešila, sta podlegla satanovemu zapeljevanju in posumila v zanesljivost Božje besede  (cf. 1Mz 3,4.5). Poleg tega se jima je zazdel prepovedani sadež vreden poželenja (cf. 1Mz 3,6). Jezusa ni premamilo poželenje po hrani, ampak je v tem pogledu  premagal hudičevo skušnjavo.

Pri naslednji preizkušnji je hudič Jezusa potegnil na vrh templja in od njega zahteval, naj dokaže svoje Božje sinovstvo s tem, da skoči na tla. Svojo zahtevo je celo podkrepil s citatom iz Psalma 91. Toda hudičeva lastnost je ta, da biblične citate spravi izven konteksta ter jih z dodajanjem in/ali odzemanjem izkrivi in zlorabi, poleg česar zna biti tudi nadvse "superduhoven". Navedek je vzel iz Psalma 91, 11.12, pri čemer je izpustil drugo  polovico 11. vrstice. Celotno besedilo obeh vrstic se namreč  glasi, pri čemer sem podčrtal  izpuščeni del: "Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen."  Ti vrstici ne govorita o neki superduhovnosti, ampak o življenju vernika v Božjem zavetju, kar odseva iz celotnega besedila 91. psalma. Razen tega, kakšen smisel ima skakanje z vrha neke stavbe in preizkušanje Boga na tak način? Preizkušanje Boga je znak nevere. Besede psalmista:  "Ko bi danes poslušali njegov glas!  Ne zakrknite svojih src kakor v Meríbi, kakor na dan Mase v puščavi,  kjer so me vaši očetje skušali, me preizkušali, čeprav so videli moje delovanje." ( Ps 95,7b-9) se nanašajo na Izraelovo ravnanje v puščavi. Ime Meríba pomeni pravdanje, oporekanje (SSP), Masa pa skušnjava, preizkušnja (SSP) (cff. 2Mz 17,1-15. 4Mz 20,2-13). Jezusov odgovor je zato v bistvu identičen tistemu iz 5Mz 6,16, ki se glasi: "Ne preizkušajte GOSPODA, svojega Boga, kakor ste ga preizkušali v Masi."  Jezus je tudi v tej stvari zmagal nad hudičem.

Vladati vsemu svetu je sen mnogih ljudi. Pregovor pravi, da je oblast slast. Satan se je tukaj razodel kot vladar tega sveta, kar je še lepše razvidno iz Lukovega poročila o tem dogodku: "Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem." (Lk 4,6b) Seveda je hudič namerno izpustil tisto, kar je bistveno: njegova oblast je sicer realna, vendar pogojna, omejena in začasna. Njegova ponudba je sicer videti vabljiva, kajti on vedno ponudi lažjo pot do rešitve. Toda lažja pot ni nujno prava pot. S svojo ponudbo je hotel Jezusa odvrniti od križa in ga na ta način nevtralizirati. Ljudem se zdi Bog velikokrat prezahteven. Podobno je bilo s starimi Izraelci, ki so zapustili Egipt. Ko je bil Mojzes dlje časa odsoten, se je med ljudstvom pojavila nevera, zato so si poiskali bližnjico: narediti so si dali zlatega malika, ki je imel obliko teleta (cf. 2Mz 32). Slavo neminljivega Boga so zamenjali za kip živali in potem tisto reč častili (cf. Rim 1,23).  Na ta način je ljudstvo podleglo skušnjavcu.  Toda naš Gospod je tudi glede tega zmagal, rekoč: "Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!" To je referenca na 5Mz 10,13 in 10,20. Jezus je torej zmagal v vsem, v čemer sta zgrešila prva človeka in v čemer je zgrešil Izrael.

Glede na to, da je bil naš Gospod skušan, je nemogoče, da se to ne bi dogajalo tudi kristjanom. Ko se počutimo duhovno zelo visoko, obstaja velika možnost, da bomo nizko pristali. Napadeni smo lahko na katerem koli področju, bodisi v zvezi z zadovoljevanjem naših primarnih človeških potreb, ali pa gre za tisto vrsto skušnjave, ki ščegetajoče trka na naš  Ego: "Bodi pomemben! Bodi zvezda! Obvladuj!"  Zato sta potrebna čuječnost in stalno zavedanje, da je Kristus vse to premagal!

Naš Gospod je sicer živel na zemlji popolno in brezgrešno življenje, kar pa ne pomeni, da ni bil preizkušan. Zgornje preizkušnje so bile le začetek; zaključek preizkušenj pomeni Jezusova žrtvena smrt na križu, s katero je bila  zlomljena hudičeva oblast. Jezus je po strašnem trpljenju in smrti tretji dan vstal od mrtvih, s čimer je potrdil, da je resnični Odrešenik.  K njemu, ki je  véliki duhovnik nove zaveze, se lahko ob vsakem času in ob vsaki preizkušnji bližamo, saj pravi Božja beseda:  "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15)  Bogu hvala za to.

Cerkev v kaosu

Ko je začela cerkev govoriti: "Mi ljudstvo..." in nehala govoriti:  "On, Kristus...," je začela hitro zapadati v kaos. 

~Brendan Flannagan

John MacArthur o Božji svetosti

Svetost je ena od Božjih lastnosti, ki je žal mnogim neznana, velikokrat prezrta, ali vsaj premalo upoštevana. O njej nam pripoveduje John MacArthur v svojem duhovnem nagovoru na spodnji povezavi. 

KLIK za dostop >>>

Čaka kitajske kristjane nova "normalnost"?

Beseda "normalno"pomeni za kitajske kristjane nekaj drugega kot za njihove sovernike na zahodu. Če pomeni za zahodnega kristjana beseda normalno to, da naj bi te nihče niti besedno, kaj šele fizično nadlegoval, pomeni to za našega kitajskega brata ali sestro ravno obratno. Cerkev na Kitajskem je bila in je še preganjana, čeprav se je intenzivnost preganjanja spreminjala. Tisti, ki smo živeli pod komunističnim režimom, ki resnici na ljubo nikoli ni dosegel tako pošastnih razsežnosti kot njegova kitajska inačica, se najbrž še spominjamo, da je bila stopnja verske in druge svobode vseskozi odvisna od dobre ali slabe volje matere Partije, seveda komunistične. Podobno je bilo in je še na Kitajskem. 

Po zmagi komunistične revolucije leta 1949 so iz Kitajske izgnali vse tuje misijonarje, tolerirali pa so tiste cerkve, ki so prisegle zvestobo komunističnim oblastem. V šestdesetih in sedemdesetih letih je šla Kitajska skozi fazo "kulturne revolucije", ki je še dodatno udarila po krščanski cerkvi. Leta 1966 je dal diktator Mao Zedong požgati semenišče v Nanjingu, kar je  pospremil z bombastično izjavo: "Krščanska vera mora za vedno in nepovratno oditi iz države!" Toda, glej ironijo!  Po diktatorjevi smrti, ko so se zadeve spremenile, je   ravno krščanska vera doživela v njegovi državi dotlej nesluten razmah. Če je bilo leta 1950 na Kitajskem nekaj milijonov kristjanov, jih je danes po konservativnih (beri: režimskih) ocenah, ki zajemajo predvsem režimu prijazne cerkve, 25 milijonov duš, po bolj optimističnih pa 100 ali celo 110 milijonov.  Slednje ocene vključujejo tudi tako imenovane hišne cerkve, ki so trn v peti režima in ves čas na udaru. Kakorkoli, v kitajskih cerkvah je vsako nedeljo zbranih pri bogoslužju več ljudi kot v vseh cerkvah po Evropi.

Trenutno se kitajski kristjani pripravljajo na novo "ledeno dobo", čemur sami pravijo nova normalnost. Sedanji generalni sekretar komunistične partije Kitajske Xi Jinping je zaostril odnos režima do kristjanov. Na udaru niso več samo  "hišne cerkve", ki so že standardno les enfants terribles ampak tudi prorežimske. Kot sem že omenil, pomeni to za kitajske kristjane "normalnost", a ne le zato, ker so že preživljali in z Božjo pomočjo preživeli podobne in celo hujše stvari, ampak tudi zaradi tega, ker je to isto Jezus obljubil svojim učencem: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji kot njegov gospodar.' Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše, (Jn 15,20) in malo naprej: To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal." (Jn 16,33) Zgodnjekrščanski filozof in teolog Tertulijan (160-225) je v zvezi s tem pojavom izjavil naslednje: "Kri mučencev je seme cerkve." Zato pomeni preganjanje za kitajsko cerkev "normalno stanje", tamkajšnji kristjani pa se že pripravljajo na "novo normalnost."  

Kje pa smo mi glede tega? Smo pripravljeni? 

Vir: 
Andrew T. Kaiser, Chinese Christians Preparing For 'New Normal'. The Gospel Coalition >>>

Misel za pepelnično sredo

Križ torej ni samo tisto, s čimer bi merili ali začeli meriti pravo razsežnost greha, ampak je tudi tisto, s čimer merimo, ali začnemo meriti resnično Božjo ljubezen. 

~ dr. Ian Hamilton