Nerazumljen evangelij

Evangelij, ki ne prizadene grešnika, ni zares razumljen. 

~Mark Dever

Božji namen z nami

Božji namen ni bil nikoli, da bi bili zgolj objekt njegove ljubezni. Poklical nas je tudi, da bi bili orodje te ljubezni v življenju drugih. 

~Paul David Tripp

Spurgeonov nasvet

Obišči mnoge dobre knjige, toda žívi v Svetem pismu! 

~Charles Spurgeon

Majhen grešnik - majhen Odrešenik

Če boš videl sebe kot majhnega grešnika, potem boš neizogibno videl Jezusa kot majhnega Odrešenika. 

~Martin Luther 

 

Janez in njegov evangelij

Janez želi podati več kot zgolj zgodovinsko védenje o Kristusu. Peresa ne uporablja z namenom, da bi svoje bralce prepričal v sprejetje neke abstraktne doktrine o Bogu. Biblična vera dejansko ni v prvi vrsti intelektualni pristanek na filozofsko predpostavko, da Bog obstaja, ampak je zaupanje v to, da je Abrahamov, Izakov in Jakobov Bog tisti Bog, ki je poslal v svet Jezusa, in po njem spravil svet s seboj. 

~Jeff Mallinson

Klik za dostop do vira >>

Dve nujni kvalifikaciji za pridigarke

Kateri sta dve osnovni in najnujnejši kvalifikaciji, ki ju potrebuje za svoje pastoralno delo  pridigarka, oziroma pastor, ki je  ženskega spola (pogojno rečeno - duhovnica)?  O tem pripoveduje zgornji video. 

Skrbna izraba časa

Photo by Aron Visuals on Unsplash

Skrbno torej pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. 16 Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. 17 Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. 18 In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: 19 nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. 20 V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.    (Ef 5,15-20)

Dejstvo, da je treba modro in skrbno izrabljati čas, ni nekaj, kar bi vedel  in poznal le apostol Pavel, ki je to položil na srce cerkvi v Efezu in vsem kristjanom do današnjega dne. Tudi svet se zaveda, da je treba čas pravilno in modro izrabljati. Pregovor, ki ga pogosto slišimo, pravi: "Čas je denar." Toda Pavel ne misli časa v enakem smislu, kot si ga zamišljajo poslovni ljudje. Poslovni ljudje racionalno izrabljajo čas, da bi več zaslužili. Tudi nespametni bogataš iz Jezusove prilike v Lk 12, 16-21, si je pridobil lepo premoženje, toda "Bog [...] mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?'" (Lk 16,20)

Za Pavla pa je racionalna izraba časa, ki ga preživljamo na tem svetu, predvsem življenje v skladu z Božjo voljo. Pa ne le časa, ampak tudi denarnih sredstev in vsega ostalega. Ko odsvetuje opijanje z vinom, ne misli, kot trdijo legalisti vseh vrst, da kristjan sploh ne bi smel piti vina, ampak, naj  ne pijančujemo. Kristjanovo življenje naj poteka v slavljenju in zahvaljevanju. Morda nam včasih ni do slavljenja in zahvaljevanja, ker nas pestijo stiske ali težave "hudih dni", v katerih živimo. Toda slavljenje in zahvaljevanje postavita naše stiske in težave v drugačno luč. Res je  sicer, da jih ponavadi ne odpravita, toda dasta nam moč, da jih laže prebredemo, pa še Bogu, ki nas je odrešil po našem Gospodu Jezusu Kristusu, damo zraven slavo, čast in hvalo. Življenja, polnega čemernega životarjenja, zagrenjenosti, godrnjanja in tarnanja pač ni lahko prenašati. Mnogi žal živijo ravno tako življenje. Toda, Bogu hvala, ker je poslal svojega Sina, da je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Dr. Martyn Lloyd-Jones je nekoč zapisal: 

Če dajemo vtis, da je glavni učinek  krščanstva ta, da nas naredi bedne, potem ni čudno, da se  devetdeset procentov ljudi nahaja zunaj krščanske cerkve. "Glej jih, bedne kristjane," pravijo. In dodajo, da imajo življenje, veselje in polnost. Nas kristjane je lahko sram. Toda ne gre le za vprašanje sramu. Kakšna strašna odgovornost je na nas, če na tak način krivo predstavljamo evangelij veličastva blaženega Boga (1Tim 1,11).  Pred vsemi ljudmi bi morali izpričevati, da prekipevamo od polnosti. Predstavljati bi morali resničnost psalmistovih besed: "Moj kelih je zvrhan."  (Ps 23,5)*

Sam naš Gospod Jezus Kristus pravi: "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju," (Jn 10, 10b) na drugem mestu pa pravi: "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje." (Jn 5,24)  Njemu bodi skupaj z Očetom in Svetim Duhom slava na veke!

* Ekumenska izdaja 1974

Cerkev je neuničljiva

Tistim, ki nameravajo uničiti cerkev, ne bo to nikoli uspelo, zagotovo pa bodo uničili sebe. 

~ Matthew Henry

Ob vseh svetih

V koledarju piše, da je danes dan spomina na mrtve. V rimskokatoliških koledarjih in v koledarjih nekaterih protestantskih cerkva najdemo za današnji dan napisano vsi sveti. Včeraj je Albert Mohler v svoji oddaji omenil, da bi se kristjanom v teh dneh namesto noči čarovnic bolj spodobilo praznovati praznik vseh svetih. Kakorkoli, že omenjena noč je bila včeraj, ko smo pri nas obhajali dan reformacije. Nekateri, bolj "radikalni" protestanti se najbrž ne bodo strinjali z menoj, ko pravim, da je prav, da se tudi mi spominjamo današnjega praznika in vseh tistih, katerih duše so, kot slikovito pravi Sveto pismo, v Abrahamovem naročju in že uživajo blaženo zrenje Boga. Spet drugi bodo rekli, da se lahko svetih spominjamo vsak dan, tretji pa, da se bo blaženo zrenje začelo šele ob koncu časov, ob Kristusovem drugem prihodu. Tem zadnjim lahko povem, da se z njimi ne strinjam, onim drugim (in prvim) pa naj ponovim, da zame koledar ni taka svetinja, da brez njega ne bi mogel živeti, ampak dragocen didaktični pripomoček, ki mi po eni strani pomaga, da določenih lekcij ne ponavljam po nepotrebnem, in da ne izpustim tistih, ki jih je dobro in zdravo predelati. Toliko za uvod.

Naslednje vprašanje je, kdo sploh so sveti, oziroma svetniki in svetnice. Tu prihaja do razkoraka med Biblijo in našim običajnim, vsakdanjim žargonom, ki je ostanek predreformacijske, oziroma nereformirane cerkve. V bibličnem jeziku so sveti vsi kristjani, torej ne le pokojni. Apostol Pavel, ki je v svojem prvem pismu Korinčanom močno grajal zlorabe, nered in hude prestopke, ki so se dogajali v takratni korintski cerkvi, je verne vsemu omenjenemu navkljub imenoval sveti. Sveto je po definiciji nekaj, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in namenjeno (posvečeno) za poseben namen. Enako je kristjan nekdo, ki sicer živi v svetu, a je hkrati posvečen Bogu. Zato bi za svete, ki so odšli s tega sveta, lahko bržkone bolj upravičeno rekli blaženi.

Na tem mestu ne mislim dlakocepiti glede teh pojmov, ampak se bom posvetil tistim svetim, ki že uživajo nebeško blaženost. O njih govori 11. in začetek 12. poglavja pisma Hebrejcem. Seveda ne pripoveduje o njih z namenom, da bi k njim molili in se sklicevali na njihove zasluge, kot to počnejo v nereformiranih cerkvah, ampak nam jih daje za zgled, kot heroje vere.

Te lahko razdelimo v dve skupini. Prva je tista, o kateri med drugim pravi: "Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume." (Heb 11, 32-34 SSP) Govori torej o herojskih dejanjih in uspehih, ki so jih ti ljudje izvedli v moči vere. Ampak avtor se ne zaustavi pri tej skupini. Obstaja še druga skupina: "Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah." (Heb 11, 32-38) Gre za skupino, ki z gledišča zunanjega sveta ni bila ravno uspešna, a kljub temu nič manj pomembna od prve. Preganjanje in mučeniška smrt kljub neprijetnostim in bolečinam, ki jih prinašata, ne pomenita neuspeh. Tudi naš posvetni pesnik Cene Vipotnik je to vedel in v Pesmi svitanici napisal: "Kar je velikega, rodi trpljenje."

Zgornji zapis se nanaša na svete iz Stare zaveze. Odsihdob se je nabralo še veliko svetih, o katerih bi lahko avtor kakega podobnega pisma pisal tudi danes. Ti sveti so naš zgled. Uspeh nekaterih je viden že zdaj, pri drugih pa je videti, da so popolnoma neuspešni. Mučenci Neronovega ali Dioklecijanovega časa bi bili za zunanjega opazovalca popoln fiasko. V resnici se je v mnogočem zgodil  fiasko po tistem, ko so rimski imperatorji cerkev podržavili, njihovi nasledniki papeži pa še malo pozneje državo pocerkvenili.

Naš pogled na svetnike ni osrediščen v svetnikih samih, ampak v Kristusu: "Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12, 1.2 SSP) Avtor Pisma Hebrejcem nas ne spodbuja, naj se osredotočamo na svetnike, ampak na Kristusa. Svetniki, ki že uživajo blaženost pa so naš zgled življenja v Kristusu, ki se bo nadaljevalo z blaženim gledanjem.