O zadostnosti Svetega pisma

Sveto in navdihnjeno Pismo je samo po sebi zadostno za oznanjevanje resnice.

Sv. Atanazij Veliki

Ko Gospod kliče

 

Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, 2 je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. 3 Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. 4 Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: "Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!" 5 Simon mu je odgovoril: "Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže." 6 In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. 7 Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. 8 Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" 9 Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, 10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." 11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.    (Lk 5,1-11)

Kjerkoli se je pojavil Jezus, se je okrog njega dokaj hitro zbrala množica, da bi ga poslušala. Ko se je na začetku svojega oznanjevalskega poslanstva pojavil ob Genezareškem jezeru, ni bilo nič drugače. Ker je zbrana množica  pritiskala nanj, je stopil v enega od dveh čolnov, ki so ju zapustili ribiči in ga uporabil kot nekakšno plavajočo prižnico, da je lažje govoril ljudem. 

Ko jih je nehal učiti, se je obrnil k Simonu (Petru), ki je bil  lastnik čolna, ki je služil kot zasilna prižnica ter mu rekel, naj odrine na globoko in da naj ribiči vržejo  mreže za lov. Zahteva je bila s strokovnega vidika popolnoma nelogična. Simon, ki je bil izkušen ribič, je bil najbrž prepričan, da če so  vso noč lovili brez uspeha, bodo podnevi, ko se ribe pomaknejo globlje, ulovili še manj. Toda Simon je kljub vsemu ubogal in rekel: "Na tvojo besedo bom vrgel mreže." (Lk 5,5b)  Sledil je fantastičen ulov.

Kaj je Simona prepričalo, da se je lotil dela, ki je bilo videti neizvedljivo? Zagotovo je bila to vera, ki je ni proizvedel sam, ampak mu jo je vdihnil Bog, medtem ko je Simon izpiral mreže in z enim ali obema ušesoma poslušal Jezusa. To najbrž še ni bila neka močna vera, trdna kakor skala, ampak morda takšna na način: "Velja poskusiti, škoditi ne more." Ta, morda šibka vera, ki so jo nato ribiči potrdili tako, da so vrgli mreže, je rodila bogat sad. Ob tem je bilo Simonu nemudoma popolnoma jasno, da nima opravka s komerkoli, ampak s človekom prav posebne vrste, a ne le s človekom, kajti ob osebnem srečanju z Jezusom je izpovedal svoj greh:  "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" (Lk 5,8b)  Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. Srečanje z Jezusom nikogar ne pusti ravnodušnega: nekatere odpre, druge zakrkne. Jezus je Simona pomiril in mu rekel: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." (Ibid. v. 10) Jezus je imel za Simona in njegove tovariše poseben načrt. To majhno skupino nepomembnih ljudi je začel pripravljati za oznanjevanje Božjega kraljestva. 

Verovati ne pomeni le verjeti, ampak verjeti in v tem smislu delovati. Zato pravi apostol Jakob, da je vera brez del mrtva (cf. Jk 2,26).  Iz besedila je razvidno, da Simon ni bil čisto prepričan, da bo imelo metanje mrež kakršen koli učinek, toda vseeno je poskusil in njegovo delovanje je rodilo sad.  Jezus je umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25).  Kdor vanj veruje, se mu ta vera šteje v pravičnost (cf. Rim 4,5), kajti "Bog je [...] svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)

Od apostolskih časov naprej Kristusova cerkev sledi njegovemu naročilu ter meče mreže in zbira ljudi za Božje kraljestvo. Metanje mrež ne pomeni nasilnega "spreobračanja", kateremu smo mu bili skozi zgodovino prevečkrat priča, in ki ni v resnici nobeno spreobračanje. Metanje mrež pomeni oznanjati evangelij, v katerem je "Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje". (cf. Rim 1,16) Bog potem deluje v vsakem človeku skladno s svojim načrtom. Peter se je ob živem Kristusu takoj zavedel svoje grešnosti in se po delovanju Božje milosti spreobrnil. 

Ko in kogar Gospod kliče, ne more ostati ravnodušen, ampak se odzove.

Prižnica

Prižnica ni prostor za osebna pričevanja, politične govore, skupinske terapije, motivacijske pogovore, nasvete za samopomoč, posvetne filozofije ali znanstvene teorije. Prižnica je prestol Božje besede.

~ H. B. Charles, ml .

Shizma

Ločitev od odpadniške cerkve ni shizma.

~ J. Gresham Machen

Glasba v cerkvi

Glasba ne sme cerkve nikoli spremeniti  v občinstvo, ki uživa v glasbi, ampak v občestvo,  ki Gospodu prepeva  hvalnice v Njegovi prisotnosti. 

~ Jean Calvin

Pot v pekel

Pekla ne moreš narediti privlačnega, zato dela hudič privlačno pot, ki vodi tja. 

~ Bazilij Véliki

Kristus - najvišji

Kristus mora biti najvišji Gospod, ne Cezar niti družba. 

~ Francis Schaeffer

 

Pravi fokus

"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!  

37 Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo." 39 Povedal pa jim je tudi priliko: "Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? 40 Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. 41 Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? 42 Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.

Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad."

(Lk 6,36-43)

Zgornji odlomek iz Evangelija po Luku je vzet iz Jezusovega "Govora na ravnem kraju", ki je vsebinsko zelo podoben Govoru na gori iz Evangelija po Mateju. Zaradi  podobnosti med govoroma obstajajo glede njegovega nastanka tri teorije. Po prvi naj bi šlo za poročilo o istem govoru, evangelista pa  sta povzela  iz njega različne poudarke. Po drugi teoriji gre za dva podobna govora, ki ju je imel Jezus kot potujoči pridigar na različnih mestih, po tretji pa naj bi šlo za zbirko Jezusovih izrekov, ki sta jih evangelista uredila v celoto. Zadnja teorija je najšibkejša, sam pa se nagibam k drugi. Seveda to še zdaleč ni najpomembnejše, glavna je vsebina, ki je v bistvenih potezah enaka. 

Odlomek, ki je pred nami,  še zdaleč ni "uporabniku prijazen". Niti Govor na gori niti Govor na ravnem kraju  nista uporabniku prijazna. Oba postavljata tako visoke norme, da jih noben človek ni zmožen uresničiti. Tisti, ki pravijo, da bi morali kristjani živeti po teh pravilih, me spominjajo na politike, ki govorijo: "Morali bi..., Treba bi bilo..." potem pa tega ne storijo. Za Govor na gori (isto bi veljalo za Govor na ravnem kraju) je nekdo rekel, da je zid, ob katerega treščimo. V njem ne gre za dobro novico, veselo oznanilo, ampak za stoodstotno postavo, ki nam podrži zrcalo, da bi nas usmerila h Kristusu.

Prva zapoved v našem odlomku se glasi: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36) V Govoru na gori  najdemo drugače formulirano misel: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48) V obeh primerih gre za "misijo Nemogoče". Mi sami po sebi nikoli ne bomo niti tako usmiljeni niti tako popolni kot je nebeški Oče. Nekateri to razlagajo takole: jaz opravim en del, Bog naredi svoj del in popolnost je tu. Ta razlaga je problematična, ker zapoved ne pravi, naj bo Bog popoln in usmiljen, ampak je ta ukaz namenjen nam! V nadaljevanju nam zapoveduje, naj ne sodimo in ne obsojamo, ampak odpuščamo, da nam bo odpuščeno (cf. Lk 6,37). Tudi tu ne gre za prijateljski nasvet, ampak za zapoved. Bodimo pošteni in priznajmo, da tega nismo zmožni izvrševati vedno in v vseh okoliščinah. V naslednji vrstici (3. zapoved) zahteva od nas  velikodušnost (cf. v. 38). Smo res vedno čisto resnično velikodušni? V vv. 41 in 42 nam zapoveduje (4. zapoved), naj ne ogovarjamo. Ali tega res nikoli ne počnemo? Poglejmo primer: "Saj nič ne rečem, on je krasen človek, toda nekam preveč se širokousti."  Kaj smo s tem povedali: "Saj nič ne rečem, on je krasen človek, toda v resnici sploh ni krasen." Znana zgodba, kajne? In še toliko  tega bi se dalo našteti! 

Štiri zapovedi v samo sedmih vrsticah? Res je!  Nadaljuje s pojasnilom: "Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad." (v. 43) Snovalci lekcionarija so tu žal prekinili organsko celoto in izpustili pojasnilo k 43. vrsti, ki se glasi: "Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta." (vv. 44.45) Tudi te besede niso namenjene v naše  opravičenje, ampak prej v obsodbo. 

Vse zgoraj našteto je nemogoče dejansko izpolnjevati tako, kot je izrečeno in zapovedano.  Je torej Jezus govoril te stvari kar tako v tri dni? Seveda ne. On je tisti, ki je izpolnil vse te in še vse druge zapovedi postave. On je namesto nas živel življenje aktivne ali  dejavne poslušnosti. To pomeni, da je izpolnil vso postavo. Ko je bil na zemlji, je bil usmiljen kakor nebeški Oče. Edino on je lahko bil popoln kakor Oče! On je odpuščal vsem, celo tistim, ki so ga preganjali in umorili. Bil je velikodušen. Njega, ki ni imel niti iveri v očesu,  so  ogovarjali, obrekovali in blatili  taki z brunom v očesu. 

Če se bomo v krščanskem življenju koncentrirali nase in na svoja dejanja, ne bomo prišli nikamor, naše življenje pa bo postalo vse manj krščansko. Rimska cerkev, ki utemeljuje del nauka o opravičenju na dobrih delih, svetuje svojim vernikom, naj si vsak večer izprašajo vest in preverijo, v čem vse so grešili. Te in podobne "duhovne vaje" so glede svoje  koristnosti podobne temu, kot bi se prijel za vezalke in se poskusil dvigniti v zrak. Logično je, da tako ne gre. Ko smo premislili svoje grehe in zmolili kesanje, se morda bolje počutimo, ampak naše dobro počutje nas ne opravičuje. Jezus, ki je, kot sem že napisal, edini izpolnil vse zahteve postave, je pri zadnji večerji  rekel apostolom: "Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5) S tem je povedal, kam mora biti usmerjena vsa naša pozornost: ne k nam, našim srcem in našim delom (vključno s spraševanjem vesti), ampak h Kristusu. Kdor se bo trudil karkoli iztisniti  iz sebe, ne bo rodil pravega  sadu. Jezus je tisti, ki je svojim ljudem priskrbel popolno odrešenje Jezus je rekel na križu: "Izpolnjeno je." (Jn 19,30b) S tem je povedal, da so v njem in po njem izpolnjene vse zahteve postave. 

V Kristusu imamo vse, kar potrebujemo: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17)  Zato še enkrat:  usmerimo ves svoj fokus na Kristusa!

Napačen ponos

O, kristjan, nikoli ne bodi ponosen na stvari, ki so tako minljive, škodljive in negotove, kot je bogastvo tega sveta!

~ Isaac Ambrose