Zgodovina in doktrina

"Trpel je pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil pokopan," to je zgodovina. "Ljubil me je in predal samega sebe za me," to je doktrina. 

J. Gresham Machen

Napačno predstavljanje

Utrujen sem že od tega, da predstavljajo Jezusa kot šibkega berača. On je mogočen Odrešenik, evangelij pa ni nasvet, ampak ukaz. 

~ James White

Edino križ

 

Edino križ je naša teologija. 

~ Martin Luther 

Pravičnost, jeza, sprava

"Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo. 21 Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. 22 Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu 'raká', bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče 'norec', bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! 23 Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, 24 pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. 25 Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. 26 Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča." (Mt 5,20-26) 

Zgornji odlomek je vzet iz znamenitega Jezusovega govora na gori, ki se nahaja v Evangeliju po Mateju, od petega do sedmega poglavja. V 20. vrstici omenjene perikope beremo: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." (Mt 5,20) Farizeji in pismouki so bili ljudje, ki so si zelo prizadevali za pravičnost. Če za koga, potem je za farizeja, oziroma pismouka  veljal svetopisemski izrek: "Kako ljubim tvojo postavo, ves dan je ona moje premišljevanje." (Ps 119,97) Toda Jezus pravi, da je to premalo. Osredotočenost farizejev in pismoukov na postavo je bila problematična, ker so ob njej pozabili na pomembnejše dejstvo, to je, da postava sama ne opravičuje. (cf. Rim 3,20. Gal 2,16. 3,10) Postava le govori, kaj se sme delati, govoriti ter misliti in kaj ne, enako kot nas dandanes v civilnem življenju ne opravičuje kazenski zakonik, ampak sodnik. Farizeji in pismouki so si skušali pridobiti pravičnost z dlakocepskim izpolnjevanjem postave, Jezus pa tu zahteva še večjo pravičnost. Ta pravičnost je, kot pravi John Stott, globlja pravičnost, ki jo pridobimo, oziroma nam jo v resnici zadobi Bog z novim rojstvom (cf. Jn 3,3 ss.) . Tu ne gre v prvi vrsti za pravičnost pred ljudmi, ampak pred Bogom, kar je posledica Božjega opravičenja brezbožnega posameznika ali posameznice. 

 V nadaljevanju (Mt 5,21-26  govori naš Gospod o jezi, ko pravi: "Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo." (Mt 5,21) Zapoved "ne ubijaj" bi se pravzaprav morala po naše glasiti: "Ne stori uboja, oziroma umora!" ali nekaj podobnega. Takšen je smisel šeste zapovedi v izvirniku. Farizeji in pismouki so zožili izpolnjevanje same zapovedi na dejanje umora, Jezus pa nam daje njeno širšo interpretacijo: že sama jezna misel, ki jo pomislimo brez upravičenega razloga, je grešna. Konec koncev se vsak umor spočne v glavi storilca in se po navadi začne kot čustvo jeze. Zato pravi apostol Pavel: "Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo." (Ef 4,26) Vsaka jeza ni slaba, treba pa je paziti, da ostane čustvo jeze pod kontrolo. Kdor koli se brez razloga jezi na svojega brata (torej pripadnika Božjega ljudstva), zasluži, da pride pred sodbo (cf. v.22). Še slabše bi jo moral odnesti tisti, ki svojega brata žali. Kdor mu reče raká, kar pomeni nespametnež, puhloglavec, tepec, nevednež ali nekaj podobnega, si zasluži, da pride pred veliki zbor, kdor pa mu pravi norec (morda bi bil ustreznejši prevod podlež), si zasluži peklenski ogenj. To, da se nekdo na nekoga jezi ali ga skuša diskvalificirati z neprimernimi izrazi, še ne pomeni, da ga namerava ubiti. Toda v Božjih očeh so te reči na ravni umora. Apostol Janez ne govori zaman: "Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem." (1Jn 3,15)  Vsak umor je spočet v glavi, pri čemer igra jeza odločilno vlogo. Božja merila so v vseh stvareh višja od meril etičnih in pravnih sistemov ter filozofskih šol tega sveta. Če smo pošteni, moramo priznati, da teh kriterijev nismo sposobni dosegati. 

 V nadaljevanju je Jezus podal dva primera praktičnega izpolnjevanja kriterija, o katerem je govoril, pri čemer je prvi je vzet iz templja, drugi pa s sodišča. V 23. in 24. vrstici govori o tem, da mora posameznik, čigar brat (ki ni nujno krvni brat, ampak pripadnik Božjega ljudstva) ima kaj proti njemu, poskrbeti, da pride med njima do sprave, še preden prinese dar na tempeljski oltar. V sodobnem jeziku bi se to morda glasilo takole: "Če si na bogoslužju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, ne čakaj na konec bogoslužja, ampak pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa veselo nadaljuj z bogoslužjem." 25. in 26. vrsta se nanašata na spravo z nasprotnikom, ki žuga s tožbo. Danes bi se lahko glasil takole: "Če si komu kaj dolžan, povrni svoj dolg pred sojenjem, v skrajnem primeru, ko si še na poti na sodišče. Če boš prepozen, te bo sodnik spoznal za krivega in te izročil paznikom, ki te bodo odvedli v zapor. Tam boš sedel, dokler ne povrneš do zadnjega centa." Tukaj ni nobenega pardona, Bog od nas zahteva, da se med sabo spravimo. 

Jezus pričakuje od svojih učencev več, kot so izvrševali farizeji in pismouki. Toda ta "več" ne gre v širino, temveč v globino, v posameznikovo srce. Meja med dobrim in zlim, prav in narobe itn. ne poteka med družbenimi razredi, narodi in najrazličnejšimi pripadnostmi, ampak skozi človekovo srce.  Ko smo pri področju "srca", ne zadostuje zunanje izpolnjevanje zapovedi, ampak so enako pomembni notranji motivi za naša ravnanja. Res pa je tudi, da nihče nikoli ne bo mogel izpolnjevati vsega, kar se od nas zahteva. Tukaj nas Jezus vse vrže pred zid. Govor na gori ni prijazen priročnik za moralno življenje, čeprav je po mnenju mnogih, na primer Tolstoja ali Gandija, ravno to.  Ta govor je v resnici  postava, zakon. Tega pa razen Jezusa Kristusa še noben človek ni bil zmožen zares izpolnjevati, oziroma izpolniti. Zato nam je potrebna milost, preko kateri nas nebeški Oče gleda skozi prizmo Jezusa Kristusa. Kristus je "konec postave..., v pravičnost vsakemu, ki veruje," (Rim 10,4) in "nam je postal modrost od Boga, pa tudi pravičnost in posvečenje in odrešenje." (1Kor 1,30) Mi nimamo lastne pravičnosti, ampak imamo, če verujemo v Jezusa Kristusa in v njegovo do popolnosti dovršeno delo,  njegovo pravičnost, ki je po veri vanj.  Ker smo v Njem, si prizadevamo, da bi njegove zapovedi tudi izvrševali. Pa ne zato, da bi se rešili, ampak zato, ker smo odrešeni. Odrešeni pa smo, kot sem že napisal,  po veri, le-ta pa je Božji dar (cf. Ef 2,8). Bogu hvala za ta dar!

Plen lažnih prerokov

Če ne poznamo Svetega pisma, če ne poznamo doktrine, če ne poznamo teologije, potem je tako rekoč nemogoče, da bi prepoznali lažne preroke. 

~ Voddie Baucham

Gospodova molitev

Gospodova molitev je hrbtenica vse molitve. Je odraz Jezusovega lastnega molitvenega življenja,  Njegovega občestva z Očetom. Ker nam je dal Jezus v njej sedem prošenj, smemo z zanesljivostjo  zaupati, da na vsako od njih prejmemo odgovor, ki je v skladu s suvereno Božjo voljo in Njemu edinemu na  slavo. 

N. N.   

Kristjanova usmerjenost

O, ko bi se kristjani naučili živeti tako, da  bi bili z enim očesom usmerjeni na križanega Kristusa, z drugim pa na njegov drugi prihod!

~ Richard Baxter

Iskreča izpoved vere? Ne ravno.

 

Modri kralj Salomon je zapisal: "Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem." (Prd 1,9)  Ta misel velja prav posebej za različne herezije, ki se ponavljajo od samega začetka Kristusove cerkve, najsi gre za čas apostolov, čas Ireneja, Avguština, Luthra in seveda za današnji čas. 

Skoraj vse večinske ameriške protestantske denominacije so zelo prebujensko (woke) orientirane. Na družbenih omrežjih se je v zadnjem času razširila tako imenovana iskreča izpoved vere (sparkle creed), ki jo je podala Anna Helgen, "pastoreta" luteranske cerkve Edina Community iz Minnesote. Pri tem iskrenju ne gre za nič drugega, kot za prastaro herezijo gnosticizma. 

O tem je v zgornjem videu govoril Bryan Wolfmueller, pastor (tradicionalne) Luteranske cerkve - Missourijske sinode.

Kakšen je Bog?

Če hočete vedeti,  kakšen je Bog, kako deluje, kako  razmišlja, potem ne glejte drugam kot na Jezusa. V njem telesno biva vsa Božja  polnost.  

~ Chad Bird