Ko je šel ven, je Jezus rekel: "Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. 32 Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. 33 Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. 34 Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! 35 Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen."
(Jn 13,31-35)
Zapoved ljubezni srečamo v različnih delih Svetega pisma, včasih eksplicitno, drugič implicitno. Odlomek, ki ga obravnavamo tukaj, se nanaša na dogajanje pri zadnji večerji in je sledil Jezusovemu dejanju ponižnosti, ko je svojim učencem umil noge (cf. Jn 13,1-20. V njem je Jezus govoril zbranim učencem o svojem poveličanju, v nadaljevanju pa jim je naročil, naj gojijo medsebojno ljubezen.
Prvo sporočilo našega odlomka se nanaša na Jezusovo poveličanje. Kot sem že navedel, govori prvi del 13. poglavja o tem, kako je Jezus umival noge učencem. Temu dogodku je sledil odhod Juda Iškarijota z večerje. Na njegov odhod se nanaša tudi odvisnik v 31 vrstici: "Ko je šel ven." Po Iškarijotovem odhodu je Jezus enajsterim napovedal pomemben dogodek, v katerem čaka njega, Kristusa, poveličanje. Pred njim je bilo strašno trpljenje, tako psihično kot fizično, ki mu je sledila sramotna smrt na križu. Toda vse to je imelo globok smisel: Jezus nas je s svojo smrtjo na križu odrešil greha in kazni za greh. Bog Oče ga je poveličal tako, da ga je obudil od mrtvih. Jezusovo vstajenje je za nas jamstvo, da je on resnični Mesija, oziroma Jagnje, ki odvzema greh sveta.
Toda naš Gospod po svojem vstajenju ni ostal na zemlji, ampak je šel v nebesa, zato pozneje učenci niso več imeli z njim neposrednega telesnega stika. Tudi tudi to jim je napovedal (Jn 13,33).
V nadaljevanju je dal Jezus učencem novo zapoved, naj se ljubijo med seboj. V resnici ta zapoved niti ni čisto nova, nova je bila za apostole. Gre za nekaj, kar v sedanjem času mnogi narobe razlagajo. V grškem izvirniku sta uporabljena glagol agapao in samostalnik agapé. Grščina pozna več izrazov, s katerimi označujejo tisto, čemur pravimo pri nas ljubezen. V našem primeru ne gre za prijateljsko, bratsko, materinsko ali erotično ljubezen (da o kakem sladkobnem sentimentalizmu niti ne govorimo), ampak za ljubezen v socialnem in moralnem smislu, oziroma za Božjo ljubezen do nas. Tako ljubezen naj bi izkazovali eden drugemu. Pri Jezusovi ljubezni do apostolov in sploh do vsega njegovega ljudstva, je šlo za neskončno več, kot za navadno prijateljsko ljubezen. Iz ljubezni do nas je pretrpel bridko smrt na križu, s katero nas je odrešil jarma greha. Cerkev je Kristusovo telo na zemlji, Kristus pa je glava tega telesa (1Kor 12,27. Ef 1,22.23. Kol 1,18). Če hoče telo normalno delovati, morajo biti vsi njegovi organi med sabo lepo usklajeni (1Kor 12, 12-26). Ljubezen pa je vez popolnosti (Kol 3,14). Tu seveda ni mišljena kakršna koli ljubezen, ampak tista, ki prihaja od Boga in povezuje posamezne ude cerkve, torej agapé. Takšna ljubezen, torej agapé, bi morala biti razpoznavni znak resničnih Kristusovih učencev, oziroma udov cerkve, pa tudi danes ni nič drugače. Toda, kot je razvidno iz apostolskih pisem, tovrstna ljubezen znotraj cerkva ni bila nekaj samoumevnega. Za tako ljubezen je treba kar naprej prositi Boga, kajti glede teh reči smo še vedno kot sito ali rešeto. Puščamo. Toda po drugi strani je medsebojna ljubezen znamenje pripadnosti našemu Gospodu in je njemu v slavo. Zato jo je potrebno negovati.
Ljubezen naj bi bila zaščitni znak Kristusove cerkve, kajti preko nje je Jezus poveličan pred svetom. Toda zapoved je eno, stvarnost pa drugo. Ljudje smo še vedno grešni, od koder izhajajo vsi problemi cerkve. Če nam ljubezni primanjkuje, jo prosímo od Boga! Jezus se je žrtvoval za nas in nam je pripravljen dati vse tisto, kar od njega potrebujemo, njemu v slavo ter poveličanje.
