Živo upanje

Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, 4 za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, 5 katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času. 6 Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, 7 da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. 8 Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, 9 ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš. 

10 To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. 11 Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju. 12 Njim je bilo razodeto, da niso služili sebi, ampak vam, v tem, kar so vam zdaj sporočili tisti, ki so vam po Svetem Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij. In to so stvari, v katere želijo pogledati angeli.

 (1Pt 1,3-12)

Vsi tisti, ki so postavili svoje zaupanje v Kristusa, slavijo Boga zaradi odrešenja, ki ga je On obljubil in živijo na temelju omenjenega odrešenja svoje vsakdanje življenje. 

Apostol Peter začenja pričujoči odlomek s slavljenjem Boga, ki je dal vernim novo življenje in jim zagotavlja prihodnjo slavo. Odrešenje je v celoti Božji dar, ki prihaja v nas od zunaj, od Boga.  Bog je obenem iniciator in izvajalec posameznikovega odrešenja. Peter povezuje kristjanov preporod s Kristusovim vstajenjem od mrtvih, saj smo po njem prerojeni za živo upanje. Upanje v bibličnem kontekstu ne pomeni nekih nejasnih  želja, ampak zaupno pričakovanje prihodnjega blagoslova, ki je utemeljeno na dejstvih in Božjih obljubah (cf. 1Pt 1,3). Kristusovo vstajenje je dejstvo, in Božje obljube so zanesljive. To upanje je v nadaljevanju opisano kot dediščina. Ta izraz pomeni v Stari zavezi obljubljeno deželo, namenjeno izraelskemu ljudstvu. Ta dediščina v Stari zavezi pa je le  predpodoba večje in neveneče, oziroma nepropadljive dediščine, ki je za verne pripravljena v nebesih (cf. ibid. v. 4). Odrešitev (cf.v.5)  je v tem kontekstu opis dediščine in upanja iz predhodnih vrstic. Peter usmerja misli vernih k tistemu, kar se bo razodelo v poslednjem času. Verni bodo zagotovo dosegli odrešitev, saj jih bo Bog s svojo močjo varoval, da bodo do konca vztrajali v veri. 

V nadaljevanju (cf. vv. 6-7) Peter ne skriva dejstva, da bo veselje, ki ga uživajo kristjani zavoljo odrešenja, pomešano s preizkušnjami. Kakor uporabljajo ljudje ogenj, da prečistijo žlahtne kovine, tako uporablja Bog preizkušnje, da se izkaže pristna vera.  Toda preizkušnje so začasne in se ne morejo primerjati s prihodnjo slavo v večnosti, ki je končni cilj preizkušenj. 

Veselje (cf. vv. 8-9) pa nam ni namenjeno le v prihodnosti, v kateri se bo Jezus jasno in popolnoma razodel kot Odrešenik vernih, ampak smo ga kristjani deležni že tukaj in zdaj. Že tukaj namreč verujemo v Gospoda, ga ljubimo in se v njem veselimo v neizrekljivem in poveličanem veselju. Torej že na tem svetu v veliki meri uživamo predokus odrešenja, ki bo doživelo svoj končni finale ob Gospodovem drugem prihodu. 

Starozavezni preroki (cf. vv. 10-11) sicer niso razločno videli tega, o čemer so prerokovali, a so kljub temu napovedali Kristusovo trpljenje in poveličanje. Pri njihovem delu jih je navdihoval Sveti Duh in govoril skozi  nje.

Kristjani smo prejeli osupljive blagoslove, saj starozavezni preroki niso služili sebi, ampak nam, novozaveznim vernikom (cf. v. 12). Celo angeli bi radi v polnosti razumeli te stvari, kot so bile dovršene. Mi smo tisti, ki nam je bil jasno in v polnosti oznanjen evangelij odrešenja.  Evangelij pa nam pravi, da je bil Jezus Kristus predan v smrt za naše grehe in je s svojim vstajenjem dokazal, da je popoln Odrešenik, po katerem prejme grešnik popolno opravičenje.

Njemu slava na veke!

Veroizpovedni obrazci

 Veroizpovedni obrazci niso prisilni jopiči, ampak varnostne  ograje, ki nas zadržujejo na varnem.

~ Stephen Nichols

Božja ljubezen

 

Nobeno brezno ni tako globoko, da ne bi bila Božja ljubezen še globlja. 

~ Corrie ten Boom

Nujnost oznanjevanja

Ljudem mora biti oznanjen evangelij, a ne kakor izvoljenim ali zavrženim, ampak kot grešnikom, ki vsi potrebujejo odrešenje. 

~ Herman Bavinck

Luther o proučevanju Svetega pisma

Svojo Biblijo proučujem tako, kot bi pobiral jabolka. Najprej potresem deblo, da padejo tista najbolj zrela. Nato potresem vsako glavno vejo, in ko sem potresel glavne veje, potresem še stranske veje in  vejice. Na koncu pogledam pod sleherni list.  

~ Martin Luther

 

Ob poglobitvi v Kristusov rodovnik

Pijani Lot je naredil svojo hčer nosečo, tako da je rodila Moaba,  čigar potomka je Ruta, ki je bila praprababica Davida, ki je umoril Batšebinega moža in z njo dobil Salomona, ki je Jeruzalem napolnil  z malikovalstvom.

Kristusov rodovnik nam oznanja  njegovo voljo, da odreši celo najbolj disfunkcionalne družine. 

~ Chad Bird

Solus Christus - samo Kristus

Kdor koli ni zadovoljen samo s Kristusom, ta posega za nečim, kar je onkraj absolutne popolnosti. 

~ Jean Calvin

O pametni izrabi časa

Skrbno torej pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. 16 Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. 17 Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. 18 In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: 19 nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. 20 V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.    (Ef 5,15-20)

Dejstvo, da je treba modro in skrbno izrabljati čas, ni nekaj, kar bi vedel  in poznal le apostol Pavel, ki je to položil na srce cerkvi v Efezu in posledično kristjanom do današnjega dne vseh časov in krajev. Vse pogosteje  slišimo izrek, ki pravi: "Čas je denar." Toda Pavel ne misli časa v enakem smislu, kot si ga zamišljajo poslovni ljudje. Poslovni ljudje racionalno izrabljajo čas, da bi več zaslužili. Tudi nespametni bogataš iz Jezusove prilike v Lk 12, 16-21, si je pridobil lepo premoženje, toda "Bog [...] mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?'" (Lk 16,20)

Za Pavla pa je racionalna izraba časa, ki ga preživljamo na tem svetu, predvsem življenje v skladu z Božjo voljo. Pa ne le časa, ampak tudi denarnih sredstev in vsega ostalega. Ko odsvetuje opijanje z vinom, ne misli, kot trdijo legalisti vseh vrst, da kristjan sploh ne bi smel piti vina, ampak, naj  ne pijančujemo. Kristjanovo življenje naj poteka v slavljenju in zahvaljevanju. Morda nam včasih ni do slavljenja in zahvaljevanja, ker nas pestijo stiske ali težave "hudih dni", v katerih živimo. Toda slavljenje in zahvaljevanje postavita naše stiske in težave v drugačno luč. Res je  sicer, da jih ponavadi ne odpravita, toda dasta nam moč, da jih laže prebredemo, pa še Bogu, ki nas je odrešil po našem Gospodu Jezusu Kristusu, damo zraven slavo, čast in hvalo. Življenja, polnega čemernega životarjenja, zagrenjenosti, godrnjanja in tarnanja pač ni lahko prenašati. Mnogi žal živijo ravno tako življenje. Toda, Bogu hvala, ker je poslal svojega Sina, da je umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja. Dr. Martyn Lloyd-Jones je nekoč zapisal: 

Če dajemo vtis, da je glavni učinek  krščanstva ta, da nas naredi bedne, potem ni čudno, da se  devetdeset procentov ljudi nahaja zunaj krščanske cerkve. "Glej jih, bedne kristjane," pravijo. In dodajo, da imajo življenje, veselje in polnost. Nas kristjane je lahko sram. Toda ne gre le za vprašanje sramu. Kakšna strašna odgovornost je na nas, če na tak način krivo predstavljamo evangelij veličastva blaženega Boga (1Tim 1,11).  Pred vsemi ljudmi bi morali izpričevati, da prekipevamo od polnosti. Predstavljati bi morali resničnost psalmistovih besed: "Moj kelih je zvrhan."  (Ps 23,5)*

Sam naš Gospod Jezus Kristus pravi: "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju," (Jn 10, 10b) na drugem mestu pa pravi: "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje." (Jn 5,24)  Njemu bodi skupaj z Očetom in Svetim Duhom slava na veke!

* Ekumenska izdaja 1974 

Vsi sveti

Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.  In vpili so z močnim glasom: "Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu." (Raz 7,9.10)

Pred nami je še en praznični dan, s civilne strani poimenovan dan spomina na mrtve, v cerkvenih koledarjih pa piše, da gre za praznik vseh svetih. 

Zdaj pa preidimo k definiciji, kdo so sploh sveti, oziroma svetniki in svetnice. Tu prihaja do razkoraka med Biblijo in našim običajnim, vsakdanjim žargonom, ki je ostanek predreformacijske, oziroma nereformirane cerkve. V bibličnem jeziku so sveti vsi kristjani, torej ne le pokojni. Apostol Pavel, ki je v svojem prvem pismu Korinčanom močno grajal zlorabe, nered in hude prestopke, ki so se dogajali v tamkajšnji cerkvi, toda verne, vsemu omenjenemu navkljub, imenuje sveti. Sveto je po definiciji nekaj, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in namenjeno (posvečeno) za poseben namen. Enako je kristjan nekdo, ki sicer živi v svetu, a je hkrati posvečen Bogu. Zato bi za svete, ki so odšli s tega sveta, lahko bržkone bolj upravičeno rekli blaženi. Ampak pustimo to dlakocepljenje!

Pisec Pisma Hebrejcem se jim je posvetil v 11. in na začetku 12. poglavja svojega pisma. Govori  o dveh skupinah svetnikov. Glede prve pravi: "Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume." (Heb 11, 32-34) Ko omenja to skupino, govori o herojskih dejanjih in uspehih, ki so jih ti ljudje izvedli v moči vere. Ampak avtor se ne zaustavi pri tej skupini. Obstaja še druga skupina: "Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah." (Heb 11, 32-38) Gre za mučence, ki bili z gledišča zunanjega sveta poraženci, z Božjega pa zmagovalci. Preganjanje in mučeniška smrt  ne pomenita neuspeh. Tudi naš posvetni pesnik Cene Vipotnik je to vedel in v Pesmi svitanici napisal: "Kar je velikega, rodi trpljenje."

In kaj naj protestant počne s svetniki? Res je, da protestanti ne molimo k svetnikom. Razlog za to je ta, da Sveto pismo ne govori čisto nič o sredništvu svetnikov. Pravi namreč: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5) Če je eden, potem jih ni sto, tisoč ali več milijonov.  Trubarjev sodobnik Johannes Brenz je glede tega napisal naslednje:

Kaj pomeni zanašanje na priprošnjo svetnikov, kaže naslednja prilika: pri Bogu je tako kot pri knezu. Če hoče kdo pri knezu kaj doseči, si mora najprej pridobiti njegovo naklonjenost prek kanclerja ali maršala. Toda to priliko je Kristus sam zavrgel z jasnimi besedami: "Pri poganih kralji gospodujejo nad ljudmi in oblastniki pustijo, da jim pravijo Dobrotniki. Med vami pa ni tako, ampak največji med vami naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik" (Lk 22.25-26; prim. Mt 20, 25-26). Nobenega kanclerja ne potrebujemo pri Bogu, razen edinole našega Gospoda Kristusa, ki nam je že s svojo smrtjo Boga pridobil za prijatelja, tako da kadarkoli lahko brez strahu in pogumno stopimo predenj.*

Če je Jezus Kristus naš veliki zgled, so za nas sveti iz preteklih dni prikaz, dokaz in zgled bogoljubnega življenja. Pri tem naš pogled ni v prvi vrsti osrediščen nanje, ampak na Kristusa: "Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12, 1.2 SSP) Avtor Pisma Hebrejcem nas ne spodbuja, naj se osredotočamo na svetnike, ampak na Kristusa. Svetniki, ki že uživajo blaženost pa so naš zgled za uspešno življenje v Kristusu, ki se bo nadaljevalo z blaženim gledanjem.

*Johannes Brenz, Iz "Sermona o svetnikih", 1523. 2000 let krščanstva, Ilustrirana zgodovina Cerkve v barvah. Založba Mihelač, Ljubljana 1991. S. 478.