Kako Bog odpušča?

Pastor Foppe Vander Zwaag je rekel v eni od svojih pridig:

"Hočeš videti, kako Bog sovraži greh? Poglej Jezusa na križu!

Hočeš videti, kako Bog ljubi grešnika, kakršna sva ti in jaz? Poglej Jezusa na križu! "

Posreden odgovor na vprašanje, kako Bog odpušča pa lahko najdemo tudi v naslednjem dialogu:

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: "Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?" Jezus mu je dejal: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat."

(Mt 18, 21.22 SSP)

Fraza "sedemdesetkrat sedemkrat" seveda ne pomeni štiristo devetdesetkrat, kot bi lahko kdo napačno sklepal na osnovi računanja (sicer pa, kdo bi sploh štel), ampak, da smo vedno dolžni odpustiti. Bog pa od nas ne zahteva nič takega, česar tudi sam ne bi bil pripravljen storiti. Torej je Bog vedno in popolnoma pripravljen odpuščati. To nam potrjuje tudi Božja beseda v psalmu 103,12 (SSP):

Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva.

Metafora je zelo posrečeno izbrana, saj lahko kar naprej potuješ proti vzhodu, pa ga ne dosežeš. Enako proti zahodu. Bog se v svoji milosti ne ozira več na naše pretekle grehe, ki smo se jih Bogu izpovedali: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1, 8.9 SSP)

David in Golijat (Robertson in Dawkins)

David Robertson je služitelj v svobodni cerkvi sv. Petra v škotskem mestu Dundee. Poleg tega ima še nekaj zanimivih zadolžitev: je kaplan na univerzi v Dundeeju, svetovalec organizacije Mission to the World in urednik časopisa Free Church Monthly Record.

Leon Hribar: Jezusovo ljubezensko življenje

V toku 20. stoletja se je pojavilo veliko zanimanja za Jezusa kot človeka. Tudi tisti, ki ga imajo za Boga, so se poglobili v Jezusovo človeško plat. Med drugim so se spraševali: Ali je Jezus dejansko izkusil posebno ljubezen do nekaterih posameznikov? Ali pa se je zavzemal za neko platonično distanco, ki mu je dovoljevala ohraniti enakomerno ljubezen oz. brezstrastno skrb do vseh? Ali je bil človek strasti ali pa vedno zgolj mirne drže? Ali je sploh upravičeno gledati na Jezusa kot na pristnega človeka?



Dostop do celotnega predavanja na spletni strani ZvEŠ.

Demonske strategije

Uporabnost mode v mišljenju je v tem, da odvrača pozornost ljudi od nevarnosti,v katerih so v resnici. Mi usmerjamo modni krik vsake generacije zoper tiste grehe, ki so ji najmanj nevarni, in osredinjamo njeno odobravanje na čednost, ki je najbliže tistemu grehu, ki ga skušamo udomačiti v kakem kraju. Igra je v tem, da jih poženeš, da tekajo sem ter tja z gasilnimi aparati, kadar je povodenj, in da se vsi nagnetejo na tisto stran ladje, ki je že skoraj do robnice pod vodo. Tako vpeljemo modo, da se razkrinkavajo nevarnosti entuziazma prav v trenutku, ko v resnici vsi postanejo posvetnjaški in mlačni. Sto let pozneje, ko smo jih vse naredili byronske in pijane od čustev, je modni krik naperjen zoper nevarnosti golega "razumevanja". Grozovite dobe so posvarjene pred Sentimentalnostjo, medle in lenobne pred Uglednostjo, pohotne pred Puritanstvom...

Citirano iz: C. S. Lewis, Pisma izkušenega hudiča, Ognjišče, Koper 1996. Str. 117-118.

V spomin in opomin

Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč je prav, da se spomnimo naslednjih Jezusovih besed in ravnamo po njih: "In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim." (Lk 6,31 SSP) Tudi v prometu.

Stati inu obstati, 5-6/07

Izšla je nova številka revije za vprašanja protestantizma Stati inu obstati, ki jo izdaja Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. Za povečavo klikni na sliko.

Cena posamezne številke je 8 Eur. Revijo je možno naročiti na tem naslovu: KLIKNI >>>>>>>>>

Še nekaj besed o opravičenju

Ko so pred malo več kot osmimi leti predstavniki Rimsko - katoliške cerkve in Svetovne Luteranske zveze sprejeli znamenito Skupno izjavo o opravičenju, so bili mnogi prepričani, da bo deklaracija bolj zbližala rimskokatoliško in protestantsko stran. Pri tem so seveda pozabili, ali pa niso vedeli, da Svetovna Luteranska zveza ne združuje v svojih vrstah niti vseh luterancev, izven nje pa so tudi vse ostale protestantske denominacije. Pa tudi, če vzamemo deklaracijo kot tako, v njej obe strani nista povedala ničesar takega, česar ne bi že doslej verovali. Deklaracija govori torej le o skupnih stvareh, ostalim se seveda izogne, zato so lahko takšne podrobnosti zelo pomembna stvar.

Ker je nauk o opravičenju temeljni in najpomembnejši nauk krščanske vere, pa tudi nauk, na katerem stoji in pade vsa protestantska teologija, je dobro in koristno, da pojasnimo razlike v njegovem pojmovanju, ki obstajajo med rimskim katolicizmom in reformiranim protestantskim krščanstvom.

Rimskokatoliško in reformirano razumevanje opravičenja imata dosti skupnega in hkrati dosti različnega. Obe pojmovanji izhajata iz dejstva, da je temelj in vir vsega opravičenja Božja milost, ki jo prejmemo po veri v Kristusa.

Rim uči, da prejme posameznik ob krstu posvečujočo milost, ki ga naredi brezgrešnega in popolnega. Krstna milost vrača človeka v prvobitno stanje, torej v stanje pred izvirnim grehom. Govora je o "infuziji". Človek tako postane pravičen "od znotraj", pravičnost postane inherentna posamezniku, ki je potem samo dolžan vzdrževati to stanje s čistim in brezgrešnim življenjem. Ker pa mu to ne uspeva stoodstotno, mu pri tem pomaga cerkev s svojimi zakramenti, odpustki in zasluženjem Kristusa ter svetnikov, nad katerim ima cerkev oblast, pa tudi sam posameznik si pridobiva zasluge z dobrimi deli. Tako bo vernik varno in v naročju "svete matere cerkve" srečno priplul v pristan večne blaženosti, oziroma vsaj v vice; v vicah naj bi ga spet spremljale molitve cerkve in maše, ki jih "daruje" cerkev za verne duše.

Protestantsko pojmovanje se razlikuje od rimskega v tem, da protestanti obravnavamo opravičenje v smislu dodane pravičnosti (imputirana, vračunana pravičnost) . Opravičenje od greha in večne pogube prejmemo po veri v Kristusa. Ta vera nas ne naredi pravičnih od znotraj, ampak nas razglasi za pravične, zato govorimo o forenzični pravičnosti. Mi pri tem nimamo pred Bogom lastne pravičnosti, s katero bi se lahko hvalili, ampak prejmemo Kristusovo pravičnost. Kdor je v Kristusu, mu pripada Kristusova pravičnost. Mi smo še vedno le opravičeni grešniki, ampak Bog nas ne vidi več kot take, temveč kot osebe, ki so v Kristusu, torej gleda na nas, kot na osebe, ki imajo Kristusovo pravičnost. Tudi sami moramo poslej gledati na sebe tako, kakor nas vidi Bog in ravnati skladno s svojim novim položajem, o katerem govori apostol Pavel: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17 SSP)

Frank Tenaglia (tenor): Gospodova molitev

Pričevanje C.J. Mahaneya