O relativnosti človekovih pravic

Da so človekove pravice navkljub svečanim obrednim zaklinjanjem politikov nekaj relativnega, se lahko poučimo iz našega vsakdanjika. Kadar gre za majhno in manj pomembno državo, ji vsi gledajo pod prste. Kadar gre za velesilo, ali za neko bolj znano ali čislano državo, se ji vse odpusti.

Tukaj in tukaj lahko preberemo, da je za aktualno ameriško državno sekretarko pomembnejša ekonomija in stvari, povezane z njo, kot spoštovanje človekovih pravic na Kitajskem.

So torej tako imenovane človekove pravice res kaj dosti več kot list papirja, s katerim lahko mahamo pred tistimi, ki nam niso všeč?

Očitno ne. Na tem svetu se lahko vse spremeni, za spremembo zadostuje ustrezen kvorum, ali pa kakšne posebne okoliščine, predvsem ekonomska korist. Tako pač je.

Ozadje dogodkov

Ena najlepših bibličnih zgodb je po mojem Jožefova zgodba iz Geneze. gre za osebo, ki je šla skozi mnoge preizkušnje, ki so na zunaj videti brez pravega smisla, v ozadju pa je bil Božji načrt rešitve celotne njegove družine.

Pomenljiv je tudi naslednji dogodek na koncu (1Mz 50, 15-21 SSP):

Ko so Jožefovi bratje videli, da je oče umrl, so rekli: "Kaj, če nas bo Jožef sovražil in nam hotel povrniti vse húdo, ki smo mu ga prizadeli!" Pristopili so k Jožefu in rekli: "Tvoj oče je pred smrtjo zapovedal in rekel: 'Tako recite Jožefu: Oh, odpusti vendar hudodelstvo svojih bratov in njihov greh!' Res so ti prizadeli húdo, a odpusti vendar zdaj hudodelstvo služabnikov Boga tvojega očeta!" Ko so mu to govorili, se je Jožef zjokal.

Tedaj so prišli tudi njegovi bratje, se vrgli predenj in rekli: "Glej, tvoji sužnji smo!" Jožef jim je rekel: "Ne bojte se! Sem mar jaz namesto Boga? Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo. Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke."

Razumljivo je, da so se bratje, ki so Jožefu prizadejali toliko hudega, po smrti očeta Jakoba ustrašili misleč, da se jim bo Jožef maščeval. Ali so ga ocenjevali po sebi ali je bil v njih tako močan občutek krivde? Po mojem mnenju bolj ono prvo. Ampak Jožef ni bil človek, ki bi si drznil igrati Boga. Hkrati mu je bilo dano videti logiko Božjega načrta za rešitev zametka Božjega izvoljenega ljudstva. Bil je človek, ki se je zavedal, da je Bog zmožen tudi zlo, ki ga načrtujejo ljudje, obrniti na dobro. Se tudi mi tega zavedamo, ko pridejo preizkušnje? Se zavedamo ozadja dogajanja, kadar se nam zgodijo stvari, ki nam niso povšeči, kot se ga je zavedal Jožef?

Če avtobus verjetno ne obstaja...

Preko te povezave sem prišel do generatorja za izdelavo novih ateističnih reklam za slavne londonske avtobuse. Stvar se obnese tudi v slovenščini.

Direktna povezava do generatorja >>>

James White: Protireformacija ["Svobodna" volja]

James White je v malo več kot polurni pridigi pojasnil še en, bolj zahrbten vidik protireformacije, na katerega ponavadi nismo pozorni. Gre za vdor arminijanstva in molinizma v teologijo denominacij, ki se imajo za protestantske, oziroma za dedinje reformacije. Oba navedena pojava pa nista nič drugega, kot ostanek predreformacijske rimske teologije, ki je bila v bistvu (semi)pelagijanska. Pravzaprav je takšna še danes.

"Krščanski" predmeti

V Ameriki, državi tisočerih možnosti, imajo tudi tamkajšnji kristjani tisočero možnosti, iz katerih izhaja nekaj tisoč idej. Te znajo biti prav smešne, da ne rečem kaj več.

Malo prej sem namreč odkril spletno stran za prodajo različnih "krščanskih" predmetov. Ne, pri tem ne gre za kičaste podobice, rožne vence ali kipce, ki smo jih vajeni iz naših "katoliških" krajev. Gre za zelo praktične predmete.

Kot prvega bom dal na seznam sveti cekar. Ker gre za "krščanski" cekar, so nakupi z njim najbrž posebej fascinantni, špecerija pa sploh enkratna. Sklepam tudi, da gre pri le-tej izključno za "krščansko" špecerijo, ki je skladna z ameriškimi potrebami in okusom (čeprav sam še nisem zaznal razlike med krščanskim in nekrščanskim kruhom iz mešane moke, sladkorjem, cimetom itn.).

Zelo lepa se mi zdi tudi pristna ameriška "krščanska" skodelica. Pravi ameriški kristjani najbrž pijejo kavo ali čaj samo iz takih skodelic. Seveda bo treba iznajti tudi pristni "krščanski" čaj in pristno "krščansko" kavo. Morda so to že naredili, le da jaz ne vem, saj sem glede teh svetih reči že davno za časom.

Potem so tu pristne svete majice, ali T-shirts. Kaj bi brez takih majic? Nošenje take majice je znamenje posebne zaslužnosti, ki bo vsekakor poplačana že na tem, ali pa vsaj na onem svetu. Brez take majice, ki prikazuje prihod Božjega kraljestva zagotovo ne moreš biti pravi "kristjan". Seveda ameriški.

In tu je še en kos garderobe, ki mu pravijo hoodie, kar bi po naše pomenilo nekaj-s-kapuco, ali po domače mikica ali nekaj takega. Seveda gre za posebno, sveto mikico. Aha, tukaj spodaj jo bom prilepil.

Tudi ta artikel se dobi v različnih barvah. Primerek, ki sem ga izbral, je pač črn. Takšen primerek bi čudovito pristajal kakemu "krščanskemu" darkerju.

Za zaključek: le kaj bi rekel Jezus ob tej "krščanski" štacuni? Kaj je že naredil ob zadnjem vstopu v jeruzalemski tempelj?

Mr 11, 15-17 (SSP):

Prišli so v Jeruzalem: Stopil je v tempelj in začel izganjati tiste, ki so v templju prodajali in kupovali. Menjalcem denarja je prevrnil mize, prodajalcem golobov pa stole in ni pustil, da bi kdo kar koli nesel skozi tempelj. Učil je in jim rekel: »Ali ni pisano:

Moja hiša naj se imenuje hiša molitve za vse narode,

vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.«

Nam je res vse dovoljeno?

Danes sem na nekih spletnih forumih prebral zanimivo sklepanje neke ateistke. Napisala je nekaj v slogu: "Če se je Jezus žrtvoval za vaše grehe, potem morate zdaj še bolj grešiti." Pravzaprav ni povedala nič takega, kar ne bi bilo znano že skoraj 2000 let. Apostol Pavel je namreč napisal: "Ali naj bi počenjali zlo, da bi iz tega prišlo dobro, kakor nam obrekljivo podtikajo nekateri?" (Rim 3,8 SSP) Iz tega je razvidno, da so nekateri že od vsega začetka sklepali, da pomeni milost hkrati prosto pot za delanje zla, oziroma za greh. Podobno so učili antinomijanci, ki so trdili, da je vseeno kako živi kristjan, saj je Jezus že plačal za naše grehe. Govorili so nekako tako: "Pogumno grešite in še bolj drzno verujte, da vam je odpuščeno." Tako so si predstavljali zveličanje po milosti. Kakorkoli, naši nasprotniki iz vrst cerkve, v kateri se baje odrešujejo "po veri plus dobrih delih plus zasluženju Marije in vseh svetnikov", nam še vedno očitajo isto.

Pa ni tako. S podobnimi je imel opravka apostol Pavel. Zato je moral pojasniti, kako gredo te stvari: "Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor! [...] Kajti ko ste bili sužnji greha, ste bili svobodni v svojem razmerju do pravičnosti. Toda kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt. Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje." (Rim 6,15.20-22 SSP) Na izbiro imamo dve poti: suženjstvo grehu ali suženjstvo Bogu. Seveda je človeški naravi bolj blizu prva pot. Srednje poti ni.

Seveda pa kristjan še vedno prebiva v starem telesu, zato se mu dogaja, da še vedno pade v kak greh. Kristjan pade v greh, a noče ostati v njem. Greh ni njegov življenjski prostor, enako kot ni kopno življenjski prostor ribe. Riba lahko pomotoma skoči iz vode na kopno, a si bo prizadevala, da se vrne nazaj v svoje naravno domovanje. Apostol Janez je napisal: "Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je, in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je tudi on čist." (1Jn 3,2.3 SSP) Naš zgled je Božji Sin Jezus Kristus. On je naša Pot, Resnica in Življenje (cf. Jn 14,6). Kdor je v njem, si bo želel, da bi mu bil čim bolj podoben. Kje je tu licenca za greh?

Kakšna je razlika?

Razlika med tem in tem primerom je le ta, da je prvi primer skladen s človeškimi postavami, drugi pa ni. Sta pa zato oba primera v nasprotju z Božjo postavo in produkt sodobne herodovske in kaj-nam-pa-morejo miselnosti.

Gregorio Allegri, Miserere mei Deus

Beseda milosti, zapisana v knjigi preroka Jeremija pravi:

Tako govori GOSPOD:

Glas žalovanja se sliši v Rami,

bridko jokanje.

Rahela objokuje svoje otroke,

ne dá se potolažiti zaradi otrok,

ker jih ni več.

Tako govori GOSPOD:

Prepreči svojemu glasu jok,

solze svojim očem,

kajti dobila je plačilo za svoje delo,

govori GOSPOD:

vrnejo se iz sovražnikove dežele.

Je upanje za tvojo prihodnost,

govori GOSPOD:

otroci se vrnejo na svojo zemljo.

(Jer 31, 15-17 SSP)

"Cerkev na Slovenskem"

Soforumaš Beldell je podal na forumih Protestantska skupnost naslednjo nadvse tehtno pripombo na moje kritične besede v članku Maša, maša, maša. Med drugim je napisal naslednje:

Po mojem je res, da omenjeni novinarji pri teh novicah ne ločijo med mašo RKC in npr. protestantskim bogoslužjem, a vsekakor še kako jasno mi je žal spoznanje, ko škof RKC ali kakšen gospod Štuhec, ali drugi, izražajo misel v eter in govorijo o Cerkvi na Slovenskem.

Strinjam se z njegovimi besedami. Gospodje govorijo, kot da so edina cerkev na Slovenskem. Kolikor vem, so glede na obstoječo zakonodajo samo edina rimskokatoliška cerkev v naši državi. Do samostalnika Cerkev nimajo torej nobenih ekskluzivnih avtorskih pravic.

Maša, maša, maša...

Naši mediji nas zadnje dni tako pridno bombardirajo z mašami, ki naj bi jih v teh dneh imeli v ZDA ob inavguraciji novega predsednika, da sem se že skoraj ustrašil, da so vsi Američani prečkali Tibero (kot pravijo tistim, ki se spreobrnejo v rimsko katolištvo).

Novinarji nas obveščajo, da je predsednik Obama obiskal to mašo, nato spet drugo mašo, pa tisto mašo v episkopalni cerkvi svetega Johna (čeprav imamo Slovenci že zelo dolgo svoje lastno poimenovanje za tega Janeza). Danes so v nacionalni katedrali v Washingtonu (gre za katedralo episkopalne cerkve, ki je ameriška varianta anglikanske cerkve) po poročanju našega TV dnevnika "mašo [...] darovali predstavniki različnih verskih skupnosti". Kako je to mogoče, mi ni jasno. Namreč, da bi darovali mašo predstavniki različnih verskih skupnosti. Protestanti je že niso darovali. Po mojem sklepanju je šlo za skupno molitveno bogoslužje različnih krščanskih cerkva, ali celo za molitveno srečanje različnih religij. Ampak maša to zagotovo ni bila.

Tako večkrat poslušamo o protestantskih in celo o muslimanskih mašah. Pred leti, ko je prišlo do kolektivnega samomora članov neke sekte v Ugandi, je po poročanju naših slabo obveščenih novinarjev, mašo opravila kar neka ministrica (pozabil sem, kateri resor je vodila). V resnici je seveda šlo za žalno komemoracijo. Ob smrti princese Diane smo neštetokrat slišali o žalni maši v westminstrski katedrali, šlo pa je za žalno ali pogrebno bogoslužje v westminstrski opatiji (ki je kak kilometer vstran od katedrale podobnega imena).

Nekateri bi se res lahko poučili, da je maša obred v rimskokatoliški, pravoslavni in predkalcedonskih cerkvah, pri katerem naj bi se ob posvetitvi kruha in vina ("spremenjenje") ponovno, a na nekrvav način, daroval Kristus. Protestanti ne verjamemo v Kristusovo ponovno darovanje, zaradi česar zavračamo izraz maša in seveda doktrino o mašni daritvi. Razen tega bi lahko izraz maša uporabili kvečjemu za obhajanje Gospodove večerje, ker po zunanji obliki spominja na mašo (švedski luteranci temu obredu res pravijo maša), čeprav gre, teološko gledano, za nekaj drugega. 80. člen Heidelberškega katekizma reformirane cerkve govori zelo ostro in brez prizanašanja: "Maša torej ni v osnovi nič drugega kot zatajitev edine daritve in trpljenja Jezusa Kristusa (Heb 9 in 10) na križu in prekleto malikovalstvo." Toliko o tem. Molitvena bogoslužja, pri katerih ni Gospodove večerje, se pa sploh razlikujejo od maše.

Na osnovi povedanega menim, da bi bil že skrajni čas, da bi se novinarji v naših medijih že enkrat priučili tudi izrazoslovja s področja religijskih praks. Ni tako komplicirano, kot bi se komu zdelo na prvi pogled.