Nauk da ni pomemben?

Vir slike: His Grace Is Enough

Govorjenje, da nauk ni pomemben, da je pomembno le to, kako živiš, je prav tako nauk. Gre za nauk o odrešenju po delih.  (Timothy Keller)

Mezova življenjska zgodba

Mez McConnell's Testimony from 20schemes on Vimeo.

Zadnjič sem v časopisu Evangelicals Now naletel na osupljivo življenjsko zgodbo pastorja Meza McConnella, katere glavni junak je pravzaprav Jezus Kristus. Ta stvar me je spodbudila, da poiščem še kaj o tem človeku. 

Mez McConnell se je rodil v disfunkcionalni družini na Irskem in prva leta življenja preživljal malo pri starih starših, malo po domovih za otroke in rejniških družinah in malo pri očetu. Zelo zgodaj se je srečal z drogo,kriminalom in izgubo prijatelja, ki so ga zabodli. "Naključno" srečanje s skupino kristjanov je pomenilo začetek obrata v njegovem življenju, čeprav je bil  prvi rezultat videti kot popoln neuspeh. Mez je zatem pristal v zaporu, ker je v nekem nočnem klubu zabodel dve osebi... Potem se je zgodilo, da sta ga obiskala dva kristjana, s katerima se je seznanil na tistem "naključnem" srečanju. Jezus Kristus, ki ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike (cf. Lk 5,32), se je vpletel v njegovo življenje in ga popolnoma preusmeril... 

Več o tem lahko izveste od njega v zgornjem videu.  

Mesija in vsi herodeži sveta

Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih. (Mt 2,16)

Krščanska cerkev je s prazničnimi dnevi, ki sledijo božiču, že davno dodala spomin na dogodke, ki dodobra razbijajo božično romantiko, kot bi hotela izraziti v slogu nekdanjega predsednika predsedstva Slovenije tisto znamenito misel: "Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan." V Jezusovem rojstvu pravzaprav ni (bilo) nobene sentimentalnosti, ampak smo ljudje tisti, ki smo iz tega dneva naredili nekaj romantičnega. To sicer  ni nič slabega, treba pa je hkrati pomisliti tudi na tršo plat. Na drugi dan božiča je cerkev umestila spomin Štefana, enega prvih diakonov in mučenca, ki je pri nas znan po blagoslovitvi konj (res ne vem, kaj ima Štefan s konji). Tretji dan po božiču pa je posvečen spominu na pomor betlehemskih otrok. 

Dečki, ki so imeli smolo, da so se rodili ravno v tistem času, niso zakrivili nič drugega kot to, da so se rodili, ko je v tistem delu sveta vladal paranoični Herod, imenovan tudi Veliki, ki je od modrih izvedel, da se je rodil Mesija.  Ker sta bila Jožef in Marija pravočasno posvarjena, sta zbežala v Egipt, Herodež pa je dal za vsak slučaj pomoriti vse dečke na betlehemskem območju, ki so bili mlajši od dveh let. Tako je bil, po prepričanju krutega despota, prestol spet varen. 

Ti dečki so bili pomorjeni, ker je bil Herod prepričan, da je med njimi Mesija, oziroma, bili so umorjeni namesto Mesija. Čez trideset let in več je bil po zmontiranem sodnem procesu na Kalvariji umorjen resnični Mesija. On je bil nadomestna in popolna žrtev za greh sveta. Apostol Peter je o njem povedal naslednje:

 "Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. 40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, 41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. 42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. 43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi."                                                                                                                       (Apd 10,39-43)

Herod ima tudi danes zelo veliko sledilcev, ki se sicer tega ne zavedajo, zato pa  opravljajo njegova dejanja. Toda, kakorkoli gledamo, ob koncu časov bo Kristus, in ne kralj Herod, ali kak kalif, ali Kim Jong Un, ali kdorkoli od podobnih, sodil živim in mrtvim. Kdor njemu pripada, so mu grehi odpuščeni. Hvala Bogu za ta milostni dar! 

Da se ne pozabi

"Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu, Davidova korenina." (Raz 5,5)

Naj nas ne uspava božična zgodba. Kristus ne bo več prišel na svet kot nemočno dete in jagnje Božje, ki odvzema greh sveta. On je Kralj kraljev in Gospod gospodov, ki se vrne kot Zmagovalec in Sodnik. Kdor noče imeti Kristusa za Odrešenika, ga bo imel za Sodnika. Njegovo rojstvo v Betlehemu pred približno 2014 leti nima zate nobenega pomena, če se Jezus ne rodi v tvojem srcu. 

"Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Novih deset

V predbožičnih dneh se je na spletu, med drugim na spletni strani CNN,  pojavilo ateističnih 10 ne-zapovedi, ki sta jih sestavila vodstveni delavec turističnega podjetja Airbnb Lex Bayer in humanistični kaplan (sic!) stanfordske univerze John Figdor.  Šlo naj bi za deset zapovedi za 21. stoletje. Toda že sam izraz, da gre za ne-zapovedi (Non-Commandments) mi daje občutek, da gre za stvar izbire Torej si lahko vsakdo izbere, kaj in koliko je kdo pripravljen sprejemati. Ker gre za poljubno zadevo, sem se odločil, da ne-zapovedi na kratko pokomentiram ter si iz njih izberem, kar in koliko mi kaj odgovarja. 

1.      Bodite odprtega uma in ob novih dokazih  pripravljeni spremeniti svoja prepričanja.

S  prvo točko (ali zapovedjo) se na splošno strinjam, saj sem tudi sam  ob soočenju z  novimi dokazi zamenjal nekaj prepričanj o različnih stvareh.

2.      Prizadevajte si razumeti tisto, kar je najverjetneje resnično, ne pa verjeti, kar želite, da bi bilo resnično.

Kar je po mnenju nekoga najverjetneje resnično, še ni objektivno resnično. Torej se lahko vprašamo, kaj je KOMU NAJVERJETNEJE resnično. Pred leti so po Londonu vozili avtobusi z napisi: »Bog najbrž (probably) ne obstaja, zatorej uživaj življenje.« Tudi tu nastopi vprašanje, kaj bi bilo tisto »verjetno«, ali če se izrazim, kot je bilo pred leti v neki reklami: »Kaj pa, če je vse res?«  Moje mnenje o tem, kaj je najbolj verjetno, se lahko bistveno razlikuje od koncepta koga drugega. Ampak, dokler ostanemo pri enotnosti v različnosti in pri pravici, da vsak razloži svoje mnenje, ni problema.

3.      Znanstvena metoda je najzanesljivejši način razumevanja naravnega sveta.

V tem primeru ne gre za zapoved, ampak za trditev, glede katere se lahko do neke mere strinjam.  Naravne pojave, kakor jih vidimo, razlaga znanost. Problem pa nastane, ko skušamo materialistično-mehanicistično razložiti končni izvor vseh pojavov. .Znanost zmore razlagati stvari, kakršne so tukaj in zdaj, v času in prostoru, ni pa zmožna s svojimi sredstvi prodreti onkraj tistega: "V začetku..." To, kar danes trdijo scientistični materialisti pri razlagi velikega poka in bi lahko strnili v naslednje: »Najprej ni bilo nič, potem se s tem nič ni zgodilo nič, nakar je ta nič čudežno in brez razloga eksplodiral in je iz tega nastalo vse,« se mi ne zdi prepričljivo. Četudi se zdi nekaj nekomu najzanesljivejše, tisto še ni nujno res.

4.      Sleherna oseba ima pravico do nadzora nad svojim telesom.

Tu spet ne gre za zapoved, ampak prej za nekakšno »pravico«. Stvar je  zelo diplomatsko napisana, tako da se jo da razložite na različne načine. Če je mišljena, da lahko s svojim telesom počnem, karkoli bi se mi zljubilo, potem se z njo ne strinjam.

5.      Bog ni nujno potreben, da bi bili dobra oseba, ali da bi živeli polno in smiselno življenje.

Gre še za eno trditev, ki ni ravno zapoved. Res je, da je lahko tudi brez poznavanja Boga človek dobra oseba v splošnem pogovornem, oziroma humanističnem smislu. Žal ne morem soditi »polnega in smiselnega življenja« drugih, kot si to sami predstavljajo, ker ne vem, kaj točno pod tem mislijo.

6.      Zavedajte se posledic vseh vaših dejanj in spoznajte, da morate zanje prevzeti odgovornost.

Tole se mi zdi kot kazenski zakonik brez sankcij, torej papirnati zmaj. Zavedati se in ravnati v skladu s tem zavedanjem, sta dve različni stvari. 

7.      Do drugih bodite taki, kot bi želeli, da bi bili drugi z vami in kot lahko od njih po pameti pričakujete, da hočejo biti obravnavani. Mislite na njihovo stališče.

Tole je zelo »jezusovska« zapoved (cf. Mt 7,12. Lk 6,31).   Skoraj vse filozofije in religije tega sveta imajo namreč »zlato pravilo«  napisano v negativnem smislu: »Ne stori, česar ne želiš...« Upam tudi, da s tistim: »Mislite na njihovo stališče!« resno mislijo. Ne verjamem pa, da ima sočutje kakršnokoli zvezo z znanostjo, ki govori o boju za obstoj in naravni selekciji.

8.      Odgovorni smo, da mislimo na druge, vključno s prihodnjimi generacijami.

Se strinjam.

9.      Ne obstaja en sam pravilni način življenja.

 Hm, če mislim na pravilni način v smislu, ali je pravilno jesti z nožem in vilicami, ali s palčkami, ali z rokami...., ali je prav in po bontonu rigniti po dobrem kosilu ali ne  in podobno, se strinjam z avtorji. Kaj pa če je nek, za nekoga »pravilni način življenja« v koliziji s sedmo zapovedjo, katera od teh dveh bo obstala, oziroma obveljala?

10.  Zapustite ta svet boljši, kot ste ga zatekli.

    Lepa misel. Koliko je uresničljiva, je že  druga stvar. 

Tako. Hans Küng bi lahko kaj od tega s pridom uporabil pri sestavljanju svojega Weltethosa. Toda, kakorkoli gledam, gre le za še en primer postave, človeške sicer, a vendar.  Toda v postavi ni milosti, ne v Božji ne v človeški... 

Blagoslovljen božič!

"Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru." (Iz 9,5)

"Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Lk 2,14)

Bilo je na zahodni fronti pred natanko sto leti. O tem bojišču je Erich M. Remarque napisal svoj slavni roman Na zahodu nič novega. Nasproti so si stali, na eni strani Britanci in njihovi antantni zavezniki Francozi, na drugi  pa Nemci, oboji vkopani v strelskih jarkih. Toda tisti sveti večer je bil nekaj posebnega. Na zahodu se je zgodilo nekaj novega. Nek vojak na nemški strani je začel prepevati božično pesem Sveta noč in čez nekaj časa se je zgodila neverjetna stvar: vojaki obeh strani so se previdno približali eden drugemu in si izmenjali skromna darila (v glavnem v obliki pijače in cigaret), častniki pa so sklenili premirje, da bi počastili dan, ko praznujemo rojstvo  Kneza miru.

Gospod Jezus je pred iztekom svojega zemeljskega poslanstva rekel apostolom: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet." (Jn 14,27) Svet veliko govori o miru, a ga ni sposoben zagotoviti. Tudi religiozni voditelji govorijo o miru, a religija kot taka ne daje miru. Resnični mir prihaja edino od Bogočloveka Jezusa Kristusa. On nas je pomiril z nebeškim Očetom in priskrbel spravo. To ni sprava, o kateri govorijo politiki, ampak sprava med Bogom in človekom. Mir, o katerem pripovedujem, je večji od vsega, kar si lahko predstavljamo. Predokus tega miru so doživeli vojaki na zahodni fronti pred sto leti. A svet, kakršen je, jih je kmalu pognal nazaj v boj. Toda svet ne more  vzeti notranjega miru, ki ga daje Gospod. 

Kaj naj torej zaželim vsem, ki ste obiskali ta spletnik? Želim vam, da vam Kristus prinese svoj mir in da bi se po veri naselil v vaši notranjosti, v nadaljevanju pa: "Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu." (Flp 4,7)

Blagoslovljene božične praznike voščim! 

Čas milosti

Potem je šel Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje, se tam zadrževal z njimi in krščeval. 23 Tudi Janez je krščeval v Enónu blizu Salíma, ker je bilo tam veliko voda. Ljudje so prihajali in se dajali krstiti. 24 Janeza namreč še niso vrgli v ječo. Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa je nastalo razpravljanje glede očiščevanja. 26 Šli so torej k Janezu in mu rekli: "Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu." 27 Janez pa je odgovoril in rekel: "Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. 28 Vi sami ste priče, da sem rekel:  'Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.' 29 Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. 30 On mora rasti, jaz pa se manjšati."

 "31 Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, 32 in pričuje o tem, kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. 33 Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je s pečatom potrdil, da je Bog resničen. 34 Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. 35 Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. 36 Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."                                                                                                                                                                         (Jn 3,22-36)

Tukaj smo priče iztekanja zemeljske službe Janeza Krstnika zadnjega starozaveznega preroka in tistega, ki je pripravljal pot našemu Gospodu (cf. Iz 40,3. Mr 1,3). Bilo je malo preden je moral v ječo. Krščevali pa so tudi Jezusovi učenci, Jezus osebno pa ni krščeval (cf. Jn 4,2), ampak nadziral njihovo delo. 

Iz dialoga med Janezom in njegovimi (Janezovimi) učenci je razvidno, da so se takrat mnogi šli krščevat k Jezusu, kar jim je povzročilo nekaj nelagodja. V Jezusovi skupini so bržkone videli nelojalno konkurenco. Janez  jih je spomnil na tisto, kar jim je že prej povedal o sebi, da torej on ni Mesija temveč njegov predhodnik. Napočil je nov čas, ko je moral Jezus rasti, Janez pa se manjšati. Z Jezusom se je zaključil čas vladavine starozavezne postave, napočil je čas milosti: "Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu." (Jn 1,17) Janez Krstnik je kot prerok  še vedno predstavljal ta predhodni čas, čeprav je stal na vratih novega časa, časa milosti in resnice. Janez ni bil ljubosumen na Jezusa in na njegov uspeh, ampak se ga je iz vsega srca veselil.  Tako se moramo tudi mi iz srca veseliti vsakogar, ki oznanja nedeformiran Kristusov evangelij.

Pri vrsticah 31-35 ni razvidno, ali gre za nadaljevanje govora Janeza Krstnika, ali za navdihnjen evangelistov komentar. Ta sestavek je eden od tistih biblijskih sestavkov, ki nam posredujejo bistvo evangeljske resnice. Tisti, ki resnično in iz srca sprejema Jezusove besede, sprejema Boga in vso od Boga razodeto resnico. So pa ljudje, ki Kristusa ne sprejemajo. Nad temi ostaja Božja jeza. Popolnoma druga stvar je s tistimi, ki vanj verujejo, kajti vsak tak ima večno življenje. Verovati v bibličnem smislu ne pomeni samo verjeti, ampak tudi zanesti se, zaupati, nasloniti se. 

Danes mnogi oznanjajo Jezusa Kristusa, kajti še vedno živimo v času milosti. Pred nekaj dnevi sem poslušal intervju z nekim rimskim kardinalom, ki je povedal, da ga je zelo strah pojavitve pred Božjim sodnim stolom. Ta strah zagotovo ne izhaja iz zaupanja v Gospoda, ampak iz nevere. On sicer verjame v določene temeljne postavke krščanskega verovanja,  ne jemlje pa resno Božjih obljub. Strah ga je, če je opravil dovolj dobrih del in če je dovolj zadoščeval za svoje grehe. Če ga je tega strah, potem ga je upravičeno strah. On sam nikoli, nikoli, nikoli ne bo mogel zadostiti niti za en sam majhen greh. Postava je močna stvar in nas vse obtožuje ter obsoja.  Obstaja pa Nekdo, ki je zadostil za grehe vsakega, ki se nanj nasloni. Ta Nekdo je Jezus Kristus, po katerem sta prišla milost in resnica. Kdor vanj veruje, ima večno življenje. 

Pred nami je praznik, v katerem se mnogi spominjamo Jezusovega rojstva. Toda praznik sam kot tak nič ne pomeni, kajti Jezus se ne bo nikoli več rodil v betlehemskem hlevu. Praznik ima smisel, če se je Kristus po Svetem Duhu "rodil" v tvojem ali mojem  srcu. Kristusa ne moremo prejeti drugače, kot po veri in v popolnem zaupanju v njegovo na križu dokončano delo. Naj Bog v tem času pripravi vsako srce, ki bere te besede, da bi doživelo novo rojstvo. Naj se Kristus po veri naseli v v srcu vsakega, ki to bere in  njegovo dušo privede v svoje kraljestvo. 

Se Pavel in Jakob izključujeta?

Se Pavel in Jakob izključujeta? Ker eden pravi tako in drugi drugače. Ali je Biblija kontradiktorna? Mislim, da je zelo dobro, če se o tem vprašamo in raziščemo, kaj je res in kaj ne. Ker, če je Biblija kontradiktorna, potem nima smisla, da v njo verjamemo! Ali se o tem sploh smemo spraševati mi, navadni smrtniki in je to prihranjeno samo za „posvečene”?

Jakob govori o problemu antinomianizma. Antinomianizem (nomos-zakon) govori »proti zakonu«, ali proti postavi. Gre za nastavek, da moralni zakon nima nobenega prostora v življenju kristjana. Torej v tem smislu, da ker je človek rešen brez izpolnjevanja postave, potem katere koli postave tudi ne potrebuje v praktičnem življenju.To Jakob zavrača in izjavlja, da vera v Jezusa rodi sadove (dela), ki so v skladu z Božjo moralno postavo – torej kristjan se ne reši z dobrimi deli, ampak ko je rešen, živi moralno postavno življenje kot rezultat svoje vere v Jezusa.

Več v članku: Janez Nadu, Se Pavel in Jakob izključujeta? Novorojen si >>>

O prerokih poslednjih dni

Mt 24,1-25 v arabščini

V svojih prerokbah glede poslednjih dni nam Jezus NI govoril o množitvi pravih,  ampak lažnih prerokov. 

(Chris Rosebrough na Twitterju)