Od reformacije do deformacije, in kaj sedaj?

 Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj: "Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. 32 In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila." 33 Odgovorili so mu: "Abrahamovi potomci smo in nikoli nismo bili nikomur sužnji; kako praviš ti: 'Postali boste svobodni.'" 34 Jezus jim je odgovoril: "Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. 35 Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj. 36 Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni."   

 (Jn 8,31-36)

V sodobnih protestantskih krogih si ob petstoletnici dogodka, s katerim zaznamujemo začetek reformacije, mnogi danes zastavljajo vprašanje: "Ali danes sploh še potrebujemo reformacijo?" 

To vprašanje pravzaprav niti ni čisto novo. Nekaj podobnega so spraševali Judje, ki so sicer verjeli, da je Jezus nekaj velikega in posebnega,  spregledali pa so svoje dejansko stanje pred Bogom. Ko jim je naš Gospod povedal, da jih bo resnica osvobodila, so se začudeno odzvali, kajti prepričani so bili, da so že svobodni. Podobno je v današnjem svetu, a vendar ni čisto enako. Postmoderno razmišljujoči človek, za razliko od Judov Jezusovega časa, noče verjeti v obstoj objektivne resnice, čeprav po drugi strani vsakič, ko prečka cesto, pogleda levo in desno, če ga morda ne ogroža kako vozilo. Tak človek si zastavlja pilatovsko vprašanje: "Kaj je resnica?" (Jn 18,38) pri čemer noče vedeti za svoj greh, svetost Boga, ki ga greh žali in za svojo večno usodo, kot posledico greha. Te stvari so vendar tako zelo srednjeveške. Pa niso. V bistvu so zelo staroveške, lahko pa gremo še bolj nazaj...

Vsak posameznik še danes potrebuje notranjo reformacijo oziroma, da se pozitivno odzove na Kristusov poziv: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo." (Mt 4,17b)

V sodobnem protestantizmu srečujemo dve skrajnosti: na eni strani imamo liberalne, na drugi pa evangelikalne denominacije. Na prvi pogled so si obojni res zelo različni, toda če pogledamo podrobneje, hitro ugotovimo, da imajo določeno skupno izhodišče. Oboji pretirano poudarjajo osebno izkustvo svetega. S samim izkustvom sicer ni nič narobe, brez njega v bistvu ne gre, ampak za presojanje le-tega je potrebno še kaj več kot le moji lastni občutki in/oziroma lastni razum.

Liberalne denominacije trdijo, da je treba interpretirati Sveto pismo v duhu časa, saj gre za knjigo, ki so jo nehali pisati pred približno dvema tisočletjema, od takrat pa naj bi naša družba že zelo napredovala. Brez dvoma je naša družba napredovala v smislu znanosti in tehnologije, toda človek se ni od takrat čisto nič spremenil. Kdor verjame v humanistično floskulo, da smo ljudje v bistvu dobri, potrebujemo le dobre zakone in bo vse lepo in prav, naj posluša današnja poročila, ali si prebere današnje novice. Po drugi strani naj se vpraša, kje so ti dobri zakoni, ki bi rešili vse probleme? Zakonodajalci ves čas krpajo zakonodajo, luknje pa ostajajo. Pred časom je nek naš sekularni humanist predlagal zelo zanimiv zakon, ki bi ga sestavljal en sam člen: "Bodi človek!"  Pri tem je pozabil navesti, kje med vsemi milijardami živih in mrtvih pripadnikov vrste homo sapiens sapiens  bi našel merilo za tega človeka kot takega. Bi bila to mati Terezija, Albert Schweitzer ali Adolf Hitler? Zlo v človeškem karakterju je kot plevel: raste tudi tam, kjer ne uspeva nobena kulturna rastlina, na primer v razpokah asfalta. Jezus - moralni učitelj, ki ljubi vse ljudi enako, je všeč tako skeptikom kot liberalnim kristjanom.

Pa ne le tem. Všeč je tudi konservativnim evangelikalcem. Tudi ti najraje govorijo o tem, da je Bog ljubezen, kar sicer narobe, saj tudi apostol Janez pravi tako (cf. 1Jn 4,8). Po drugi strani pa ti ljudje pozabljajo na Božjo svetost: "Kajti naš Bog je ogenj, ki požira." (Heb 12,29) Pietistična reformacija tipa "moj privatizirani Jezus, moja privatizirana Biblija" ne deluje. Protestantizem, v katerem sem jaz tisti, ki (se) odločam, ne deluje. To je svetlobna leta daleč od Luthra, Calvina ali Trubarja. Protestantizem, ki pravi: "Pustite teologijo, berite Biblijo in boste sami spoznali," ne deluje. Reformatorji niso ustvarjali novega krščanstva, ampak so v luči Svetega pisma očistili obstoječ nauk poznosrednjeveške cerkve. Liberalci oblikujejo svojo "teologijo" v duhu časa in tega sveta, evangelikalci pa uporabljajo posvetne prijeme pri svojem delovanju. Poglejmo na primer glasbo v evangelikalskih cerkvah. Rokovski ansambli prepevajo plehke popevčice o posladkanem Jezusu. Evangelikalske cerkve so se spremenile v pokrščene disko klube.  To je sedaj trend, ki se je, kot mnoge neumnosti,  začel v Ameriki, od tam pa se širi po svetu. Seveda, bogoslužje mora biti uporabniku prijazno. Kaj pa Bogu? Kje je tu občutek za Božjo svetost?  Seveda bodo rekli: "Ni važna zunanjost, važno je srce." To je sicer res, res pa je tudi, da so podobno govorili in še govorijo platonisti vseh vrst: gnostiki, manihejci, bogomili in kar je še takih, ki pravijo: "Duša je pomembna, ostalo nič ne šteje." Če bi štelo le duhovno in eterično, potem Jezus ne bi vzpostavil zakramentov, pri katerih se uporablja materija: voda, kruh in vino. Materija je dobra, saj je tudi njo ustvaril Bog (1Mz 1,9.31)

Danes so mnogi prepričani, da je sodobna Rimskokatoliška cerkev bližja reformaciji, kot je bila v Luthrovem času, zato sedaj ni več nobene potrebe po reformaciji. Pa je res? V bistvu ni. V srednjeveški cerkvi so do Luthrovega časa sobivale različne teološke smeri, ki so si bile vsaj deloma celo v nasprotju. Tridentinski koncil pa je jasno začrtal ločnico med rimskim in protestantskim naukom, s čimer je svojim vernikom nedvoumno zapovedal, kako in kaj je treba verovati. Razlika se je še povečala z dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju iz leta 1854, z dogmo o papeški nezmotljivosti iz 1870 in Marijinem vnebovzetju iz 1950. Vse to so dolžni rimski katoličani še danes verovati. Kje je tu kakšno zbližanje? V bistvu gre za večjo razliko, kot je bila v času reformacije.

Kaj sedaj in kako naprej? Protestantska cerkev se bo morala, če bo hotela biti zvesta Kristusu, v celoti vrniti ad fontes, torej k virom. Primarni vir pri tem je Božja beseda, kakor je zapisana v Svetem pismu, in je edini kriterij za sekundarne vire, podane v različnih veroizpovedih in veroizpovednih spisih.  V nasprotnem primeru bomo pristali v črni luknji teološkega liberalizma, ali pa v anabaptističnem entuziazmu in sanjaštvu. Reformacijo si mora vsaka generacija prisvojiti na novo. To ne pomeni neke reformacije reformacije, ki je v bistvu deformacija, ampak reformacijo, kot so jo izvajali veliki reformatorji: Luther, Calvin, Cranmer, Trubar in drugi.

Gola teologija pa tudi ni dovolj. Svetu je treba povedati tisto, kar je Jezus povedal Nikodemu: "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina svojega na svet, da bi svet sodil, marveč da se svet zveliča po njem.  Kdor veruje vanj, ne bo sojen; kdor ne veruje, je že obsojen, ker ni veroval v ime edinorojenega Sina Božjega." (Jn 3,16-19 CHR)  To je jedro evangelija. Tukaj stojmo, Bog nam pomagaj!

Prijatelja Vergerij in Trubar

Koprski škof Peter Pavel Vergerij ml. je bil pomemben humanist svojega časa, in je po svoji spreobrnitvi  prestopil v protestantizem, zaradi česar je moral pobegniti na Nemško. Tam je poiskal našega Primoža Trubarja, ki je prav tako moral pobegniti pred preganjanjem,  in med njima se je stkalo znanstvo ter prijateljstvo. Zakaj je bilo to nadvse pomembno, nam v pričujočem videu pripoveduje Matjaž Črnivec. 

Nebeška gostija

V priliki  o svatbi, zapisani v evangeliju po Mateju 22, 1-14, je Jezus pripovedoval o kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. V njej  predstavlja kralj  nebeškega Očeta, sin  Božjega Sina Jezusa Kristusa, nevesta pa Božjo Cerkev, ki je občestvo svetih (cf. Raz 19, 5-9). Poročna gostija predstavlja nebeško kraljestvo, oziroma veselo občestvo z Bogom v njegovem kraljestvu.

Kralj je preko svojih služabnikov povabil  na svatbo določeno skupino ljudi, a povabljeni so se na povabilo negativno odzvali. Podobno se je zgodilo ob drugem povabilu, le da so povabljeni povrhu vsega nekatere kraljeve odposlance   pobili. Povabljeni predstavljajo starozavezno Božje izvoljeno ljudstvo, ki je bilo povečini gluho na sporočilo evangelija. Ne odzvati se na kraljevo povabilo na svatbo je pomenilo hudo žalitev, zato je dal kralj požgati mesto, kjer so živeli povabljenci. Prilika torej meri na  neodzivnost judovskega ljudstva na evangelij in napoveduje prihodnjo usodo Jeruzalema, ki se je uresničila, ko so mesto leta 70 uničili Rimljani.

Kralj je nato pozval svoje služabnike, naj na gostijo povabijo druge ljudi, torej tiste, ki prvotno niso pripadali izvoljenemu ljudstvu: "Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti." (Mt 22,10) V svatovski dvorani se je zbrala nadvse pisana druščina. Da, med njimi so bili  celo hudobni! Kaj ni bil prvi in zadnji od  Zveličarja osebno kanonizirani svetnik tat in kriminalec (cf. Lk 23,39-43)?  Mnogim se zdi kaj takega pohujšljivo, toda  "[M]oje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD" (Iz 55,8) Zavedati se je treba naslednjega:  "GOSPODOVA je zemlja in kar jo napolnjuje" (Ps 24,1) in on "vse uresničuje po sklepu svoje volje." (Ef 1,11b) Bog ne dela po sklepu naše volje, o kateri si mnogi delajo iluzije, da naj bi bila celo svobodna, ampak svoje. Bog je pri svojih odločitvah popolnoma suveren. 

Že v 11. vrstici pa se je zgodilo naslednje: "Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke." Nekoč je bilo ponekod na Orientu v navadi, da je kralj priskrbel svatom svatovsko obleko. V obravnavani priliki imamo opraviti z  odzivom zelo raznolike druščine dobrih in hudobnih, ampak od vsakega svata se je pričakovalo, da pride v svatovski obleki. Zato je  kralj naročil strežnikom, naj človeka, ki ni imel ustrezne obleke vržejo "ven v  najzunanjejšo temo[...] Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih". (Mt 22, 13.14) Poklicanost  torej še ni jamstvo za  izvoljenost! Svatovska obleka predstavlja pravičnost, ki jo prejme posameznik od Boga. To ni pravičnost, ki bi jo proizvedli mi sami, ampak všteta pravičnost, ki jo imamo od Kristusa. Mi nimamo nobenih dobrih del niti vere, ki bi jo proizvedli iz lastnih moči. Vse to pred Bogom nič ne šteje, saj pravi prerok Izaija: "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka." (Iz 64, 5a)  Pravičnost, ki šteje pred Bogom, je Kristusova pravičnost, ki je  všteta vsakemu resničnemu kristjanu.

Mnogo je poklicanih. Evangelij se že skoraj 2000 let oznanjuje po svetu.   Mnogi ga slišijo in preslišijo. Nekateri ga slišijo in jim je celo po malem všeč. Nekaterim od teh celo uspe, da se zrinejo v dvorano, kjer poteka Jagnjetova gostija. Morda se zanašajo na svoje zasluge. Ampak ti zagotovo niso med izvoljenimi. "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Izvoljeni se zanašajo edino na Kristusa in na njegovo na križu izvršeno delo. On je vsa njihova pravičnost. 

Ali sodiš med izvoljene?

Samo na križu

Edino na križu imaš istočasno popolnoma svetega in popolnoma ljubečega Boga. 

~Timothy Keller

Odpuščanje in ozdravljenje

Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto.  In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: "Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!"  In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: "Ta govori bogokletno." Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: "Zakaj v svojih srcih hudobno mislite?  Kaj je namreč laže: reči: 'Odpuščeni so ti grehi' ali reči: 'Vstani in hôdi'?  Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe," je tedaj rekel hromemu, "vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!"  In vstal je in šel domov.  Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast.   

(Mt 9,1-8)

Opis zgornjega dogodka najdemo v vseh treh  sinoptičnih evangelijih. Marko in Luka med drugim navajata, da hromega zaradi gneče niso mogli nesti skozi vrata, zato so ga odnesli na streho in ga potem  skozi strešno odprtino spustili v prostor, kjer je bil Jezus. Jezus je že pred tem zdravil hrome, cf. Mt 4,24. 8,6)  zato so bili ljudje v Kafarnaumu najbrž  seznanjeni z  Gospodovo sposobnostjo ozdravljanja. 

Bistvo te pripovedi ni samo ozdravljenje, ampak nekaj drugega. Pri omenjenem dogodku namreč preseneča, na kak način je Jezus ozdravil bolnika.  Ni mu takoj rekel: "Bodi zdrav," ali morda: "Vstani in hodi," temveč: "Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!" (v. 2) To seveda ni bilo pogodu navzočim pismoukom, ki so ga v mislih takoj obsodili kot bogokletnika, saj je edino Bog tisti, ki more in sme odpuščati grehe. Toda Jezus se je na koncu pripovedi razodel kot tisti, ki ima oblast odpuščati grehe, vendar ga farizeji in pismouki ga niso prepoznali kot takega, torej kot Boga. 

Pojavi se še vprašanje, kakšno zvezo ima odpuščanje grehov z ozdravljenjem. Iz povedanega smemo sklepati, da je bila bolezen v zgornjem primeru povezana z grehom, oziroma, da je bil temeljni problem pri tem človeku osebni greh. Osebni greh sicer ni vedno vzrok za bolezen. Spomnimo se le primera iz Janezovega evangelija,  ko so učenci Jezusa vprašali o nekem človeku: "Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" Jezus  je odgovoril: "Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela" (Jn 9,2.3) Dejstvo pa je, da so vse slabosti, bolezen in smrt prišle v svet z grehom, ni pa vsaka bolezen neposredna posledica osebnega greha. Popolno ozdravljenje, ki ga je bil deležen bolnik, je dokaz Jezusovega božanstva.

Telesno ozdravljenje je zelo dobra stvar, ni pa najpomembnejša, kajti na tem svetu je pač tako, da  "je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba". (Heb 9,27) Najpomembnejše je biti pripravljen ravno na prehod iz življenja na tem svetu v večnost: "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?" (Lk 9,25) Bog nebeški Oče je vse uredil tako,  da njegovi izvoljeni  prejmejo  popolno odpuščanje, ki bo trajalo na veke:  "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel."  (Jn 6, 37) Vsem tem so tudi namenjene besede: "Odpuščeni so ti grehi."  

Jezus Kristus ima torej oblast odpuščati grehe. On je prišel na svet, živel popolno življenje v poslušnosti Božji postavi, usmrčen je bil za naše grehe in vstal od mrtvih zaradi našega opravičenja. On je popoln odrešenik. Apostol Janez je zapisal: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe." (1Jn 4,10) Opravičenje pa se da sprejeti edino po veri: ˇ"[V]emo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa." (Gal 2,16a)  

Pa še nekaj je, na kar so v tako imenovanih evangelijskih krogih, žal, čisto pozabili. Naš Gospod je pred svojim vnebohodom  pooblastil svoje učence, da v njegovem imenu odpuščajo grehe tistim, kateri jih priznavajo: "Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani." (Jn 20,23) To zveni nekaterim zelo "papežniško", a ni. Grehi se ne odpuščajo zaradi posebnih magičnih lastnosti tistega, ki razglasi odvezo, ampak zaradi Božje milostne besede, ki pravi: "Odpuščeni so ti grehi." (Mt 8,2) Ta beseda pa je  "živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12)

Si tudi ti med tistimi, ki so mu grehi že odpuščeni?

Krščanstvo in liberalizem

Eden od poganjkov teologije anabaptističnih in pietističnih gibanj je tudi tako imenovano liberalno ali modernistično krščanstvo, vse skupaj pa izhaja iz srednjeveškega misticizma, ki ima korenine v manihejstvu in gnozi. Glede skupnih korenin in prakse  ima liberalno krščanstvo več skupnega s sodobnim konservativnim evangelikalizmom, kot z reformatorji tipa Luther in Calvin... 

O tem so v pogovoru na White Horse Inn razpravljali teologi Adriel Sanchez, Kim Riddlebarger, Michael Horton in Rod Rosenbladt. 

KLIK za dostop do oddaje >>>

Današnja rimskokatoliška cerkev in reformacija

James White govori o odnosu sedanje rimskokatoliške  cerkve do reformacije in "ločenih bratov" protestantov.

Radikalna reformacija

Najnovejše raziskave so pokazale, da 53 % ameriških protestantov ni prepoznalo Martina Luthra kot začetnika reformacije, nekaj manj kot 30 % belih evangelikalcev pa ni vedelo za protestantsko doktrino o zveličanju samo po veri (sola fide). 

Sogovorniki Adriel Sanchez, Kim Riddlebarger, Michael Horton in Rod Rosenbladt so v oddaji na spodnji povezavi ugotavljali, da imajo sodobni ameriški protestanti, tako liberalni kot evangelijski, več skupnega z anabaptisti in srednjeveškim misticizmom, kot s pogledi Luthra in Calvina, ki so izraženi v petih "solah" reformacije: sola gratia, sola Scriptura, sola fide, solo Christo, soli Deo gloria. 

KLIK za povezavo do pogovora na spletni strani White Horse Inn >>>

Vam je všeč zapoved ljubezni?

Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. 35 Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: 36 "Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?" 37 Rekel mu je: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. 38 To je največja in prva zapoved. 39 Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 40 Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki."

41 Ko so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: 42 "Kaj mislite o Mesiju? Čigav sin je?" Dejali so mu: "Davidov." 43 Rekel jim je: "Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospod, ko pravi:

44 Gospod je rekel mojemu Gospodu:

'Sédi na mojo desnico,

dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.'

45 Če ga torej David imenuje Gospod, kako je njegov sin?" 46 In nobeden mu ni mogel nič odgovoriti in od tistega dne si ga tudi nihče ni drznil še kaj vprašati.    (Mt 22,34-46)

Vam je všeč zapoved ljubezni? Lepo. Mnogi ljudje so prepričani, da jim je tudi Jezus zelo všeč ravno zaradi te zapovedi, saj menijo, da je ravno ta zapoved bistvo njegovega nauka. Če pa kaj slišijo   o Jezusovi nadomestni spravni žrtvi za grehe ljudi, jih kar zmrazi in to slednje interpretirajo, kot da gre za neke vrste "kozmično zlorabo otroka".  Po drugi strani jim je Jezus kot učitelj zelo všeč, saj je vendar podal zapoved ljubezni (cf. Mt 22, 37-39) in jo postavil na piedestal najvišje zapovedi.  Stara zaveza pa je po njihovem mnenju ena sama grozota.

Ti "poznavalci" seveda ne vedo, da gre za dve zapovedi, ki ju najdemo varno ugnezdeni ravno v Stari zavezi, v Mojzesovem Petoknižju. Prva zapoved, ki govori o ljubezni do Boga, se nahaja v 5Mz 6,5 in so jo v Jezusovem času pobožni Judje recitirali dvakrat na dan (sic!), druga, ki govori o ljubezni do bližnjega,  pa v 3Mz 19,18 in ibid. v.34. Razen tega ti ljudje pozabljajo, ali pa se ne zavedajo, da gre tu za zapovedi, le-te pa Bog jemlje zelo resno. Zapovedi niso bile nikoli nič tolažilnega, ampak zakon, postava. Farizeji so bili do obsedenosti zagledani v postavo, zato ni čudno, da je tisti pismouk preverjal Jezusa ravno s tem, kaj meni glede največje zapovedi. Poleg tega so farizeji in učitelji postave prav radi zastavljali Jezusu taka vprašanja, ki bi jim omogočila, da bi ga  ujeli na kaki besedi ter  mu lahko očitali in dokazali pomanjkanje pravovernosti. 

Kot je razvidno iz Markovega poročila, je bil pismouk na koncu zadovoljen z odgovorom in je rekel Jezusu: "Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve." (Mr 12,32.33) Na to mu je Jezus odgovoril: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." (Mr 12,34b) Naš Gospod  ni pohvalil pismouka, ali mu rekel, da je že najmanj z eno nogo v Božjem kraljestvu, ampak, da ni daleč od njega. Poznavanje zapovedi še ni garancija za državljanstvo v Božjem kraljestvu. Tudi njihovo izpolnjevanje nam tega ne zagotavlja, saj ni človeka, ki bi resnično izpolnjeval vse Božje zapovedi. Zapovedi me ne opravičujejo. Če ne izpolnjujem zakonov, me ti zakoni obtožujejo. Enako, ali še huje  je z Božjimi zapovedmi. Sv. Jakob je zapisal: "Kdor se namreč drži vse postave, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh."  (Jk 2,10) Z Bogom ni šale, on zahteva popolnost, ki pa je ne premoremo. Te pasti se "poznavalci", ki jim je zapoved ljubezni tako zelo všeč, žal ne zavedajo.  Taki pozabljajo dve pomembni stvari.

Prvič. Zapoved ljubezni je največja zapoved Božje postave. Je zapoved, torej postava, zakon. Postavo pa je potrebno izpolnjevati in to dosledno. Apostol Pavel pravi glede tega: "Postava pa ni iz vere, ampak: Kdor to izpolnjuje, bo živel od tega." (Gal 3,12) Toda, če smo pošteni, moramo priznati,  da tega ni še nikoli  nihče sto odstotno izpolnjeval. Le zakaj? Odgovor je v naslednjem odstavku.

Drugič. Kdorkoli je kdaj resno razmišljal o zapovedi ljubezni, je najbrž ugotovil, da je ta zapoved  zelo prijetna za uho.  Le pomislimo na poetično 13. poglavje Prvega Pavlovega pisma Korinčanom!  Res zelo lepo se sliši in bere, toda ko to poskušamo izpolnjevati, brž ugotovimo, da je lažje priti na Mont Everest, kot to zapoved uresničiti. Zakaj?

Zapoved ljubezni ni evangelij, ampak, kot že rečeno,  postava. Glede zveze med postavo in opravičenjem pa pravi apostol naslednje:  "Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh." (Rim 3,20) Postava pa ima še en cilj:  "To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere." (Gal 3,24) Namen postave  je torej, da nas privede h Kristusu, da bi preko njega, oziroma po veri vanj  zadobili popolno odpuščanje. Farizeje je zanimala postava, zaradi česar so Jezusa spraševali  o stvareh, povezanih s postavo, in na koncu žal tudi ostali pri postavi. Evangelij, milost, to je bilo zanje popolnoma tuje, nekaj nemogočega. 

V nadaljevanju našega odlomka je Jezus preizkušal farizeje z vprašanjem, čigav sin je Mesija. Ker so poznali svetopisemske prerokbe, so mu odgovorili, da Davidov. Na nek način so imeli celo prav, saj je bil Jezus po človeški strani res iz Davidovega rodu. Toda Jezus jim je citiral odlomek iz Psalma 110, kjer pravi:

GOSPODOV govor mojemu Gospodu:

"Sédi na mojo desnico,

dokler ne položim tvojih sovražnikov

za podnožje tvojih nog."    (Ps 110,1)

S tem navedkom jih je spravil v zadrego, tako da mu niso znali, mogli, ali pa morda hoteli odgovoriti. Tu ne gre za dvogovor med Bogom in človekom, ampak med dvema božanskima osebama. Judje so si predstavljali Mesija kot človeškega vladarja, ki bo odrešil Izrael rimskih okupatorjev in drugih sovražnikov.  Toda Jezus ni prišel na svet, da bi nas odrešil človeških okupatorjev, ampak tistega okupatorja, ki je v edenskem vrtu prevaral naša prednika ter ob njunem voljnem sodelovanju nakopal človeštvu greh, smrt in gorje. Jezus je rekel farizeju, ki je pohvalil našega Gospoda za njegov odgovor na vprašanje o največji zapovedi, da ni daleč od Božjega kraljestva. Farizej je poznal zapovedi, ni pa se zavedal, da stoji zraven njega Kralj omenjenega kraljestva. 

Edinorojeni Božji Sin jezus Kristus  je iz ljubezni do ljudi privzel podobo človeka in edini  in namesto nas v popolnosti izpolnil vse zapovedi postave. On je živel popolno življenje v poslušnosti nebeškemu Očetu. Še več, bil je usmrčen za naše grehe in bil obujen od mrtvih, s čimer jamči vsem, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo popolno ter na križu dokončano delo, delež v njegovem  kraljestvu. Pot v Božje kraljestvo je ozka, kajti ta Pot je Jezus Kristus, ki je rekel o sebi: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Odrešenje je iz milosti, vera pa je orodje, s katerim  prejmemo milost. Jezus sam pravi, da ima vsak, ki vanj veruje, večno življenje (cf. Jn 3,16). Vera tu ne pomeni le nekaj razumsko verjeti, ampak tudi zanašati se na nekoga. 

 Vam je všeč zapoved ljubezni? Lepo. Toda neskončno večja stvar od te zapovedi je dejstvo, da je Jezus  popolnoma zanesljiv Odrešenik, vreden vsega zaupanja. Ali se zanašate nanj?