Sad milosti

Sad milosti ni le odpuščanje, ampak preobrazba, ki nas vodi od greha k posvečenosti, od razvaline do vstajenja.

~ Peter Mučenec Vermigli

 

Bog ve najbolje

Bog ve, kaj je najbolje za nas. So časi, ko potrebujemo sonce in so časi, ko nam koristi nevihta.

~ Martyn Lloyd-Jones

Začetek prve Kristusove pridige

Pridiga, ki jo je imel sam Kristus, začetek njegove pridige se glasi: "Spreobrnite se!" 

~ Thomas Watson

Vera - zmaga

[V]se, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. 5 Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin.

6 Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Duh to pričuje, kajti Duh je resnica. 7 Trije namreč pričujejo: 8 Duh in voda in kri. In to troje je zedinjeno. 9 Če sprejmemo že človeško pričevanje, je Božje pričevanje večje, kajti pričevanje Boga je to, da je pričeval za svojega Sina. 10 Kdor veruje v Božjega Sina, ima pričevanje v sebi. Kdor pa Bogu ne veruje, ga je naredil za lažnivca, ker ni veroval v pričevanje, s katerim je Bog pričeval za svojega Sina. 11 Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu. 12 Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja.  (Jn 5,4-12)

Zmage, o kateri je tu govora, se ne da doseči z mesenim orožjem, kot ga pozna svet. Sablje, puške in topovi, klasično in jedrsko orožje je nikoli  ne more izbojevati. Svet premore vse te stvari in je od nas v tem pogledu neprimerno močnejši.  Da bi dosegla svoj cilj, je vidna  cerkev v preteklosti zelo rada uporabljala orožje tega sveta. Pa ne le orožje, tudi orodje. Slednje uporablja še danes, na primer različne metode  "evangeliziranja", razne psihološke tehnike in marketinške prijeme, s katerimi skuša manipulirati.   Toda vse to je od sveta in tistega, ki  ga Jezus imenuje "vladar tega sveta" (cf. Jn 12,31. 14,30. 16,11).   Edino orožje, ki  nam more prinesti zmago nad svetom, je  naša vera v Jezusa Kristusa, križanega za naše grehe in obujenega za naše opravičenje (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4). V njem, ne v kakšnem spovedniku, imamo popolno odpuščanje vseh grehov (cf. Apd 2,38. Apd 5,31. Apd 13,38. Apd 26,18. Ef 1,7. Kol 1,14). 

Sam Bog je tisti, ki je pričeval za svojega Sina Jezusa Kristusa. Kristjan prejme, oziroma prejema Božje pričevanje po veri. Kristus je, kot pravi Janez, prišel z vodo in s krvjo (cf. 1Jn 5,6). Voda označuje Janezov krst, ko se je razodela  potrditev s strani nebeškega Očeta: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." (Mt 3,17b) Kri pomeni tisto kri, ki jo je Jezus prelil na križu  za odpuščanje grehov. Sveti Duh vtiskuje v srca izvoljenih čudovito Božje pričevanje o Gospodu Jezusu Kristusu. To pričevanje nas nenehno uči in spominja, da imamo v  Božjem Sinu večno življenje. Jezus je naša edina pot, resnica in življenje (cf. Jn 14,6). Zato nas Gospod na drugem mestu opominja: "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo." (Mt 7,13.14)  Z ozirom na to pravi Janez v zgornjem besedilu, da poseduje večno življenje tisti, ki ima Božjega Sina, kdor pa nima Božjega Sina, ta nima večnega življenja, ampak drvi po široki poti pogubljenja. Pot ni tesna, ker bi bila fizično težavna in naporna ter bi zahtevala mnogo dobrih del, duhovnih vaj in odrekanj, ampak zato, ker je naravnemu človeku brez nadnaravne Božje milosti nemogoče verovati, da je  vera  v križanega in vstalega Jezusa Kristusa edini način, ki nam prinaša dar večnega življenja. Križani Kristus je še danes Judom spotika in poganom norost, vsem poklicanim pa Božja modrost in moč (cf. 1Kor 23.24). 

Hudič je najbolj nevaren in zvit okupator, ki vara in zapeljuje vesoljni svet. Po Jezusovem križu in vstajenju je doživel hud poraz, a je še vedno zelo dejaven, zlasti, ker ve, da je njegov čas omejen (cf. Raz 12,12). Sv. Jakob nas zato spodbuja: "Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil." (Jak 4,7) Naša zmaga je torej iz vere v troedinega Boga, ki nas je ustvaril, odrešil in nas posvečuje. Njegova sina moč nam omogoča, da se moremo upreti vsem zlim silam, ki nas hočejo uničiti. 

Bog daj vsem udom krščanskega ljudstva milost vztrajnosti, da bomo do konca hodili po tesni poti, ki je pot zmage v našem Gospodu Jezusu Kristusu,  tiste zunaj pa naj privede na to pot. Jezus je po svojem vstajenju rekel nejevernemu apostolu Tomažu: "[N]e bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27b) To ne velja le zanj, ampak za vse ljudi. 

O evangeliju

Evangelij ni moralni kodeks.

Evangelij ni zbirka etike.

Evangelij ni religija.

Evangelij ni filozofija. 

Evangelij ni socialni program.

Evangelij ni nova postava.

Evangelij je Jezus, križani, od mrtvih vstali, ki je šel v nebesa. 

~ Dustin Benge 

Prednost Kristusa pred Mojzesom

Mojzes se je ponudil, da bi umrl kot zamenjava za ljudstvo. Toda nobeno navadno človeško bitje tega ne more narediti. Za to potrebujemo božanskega Odrešenika, in takega imamo v Jezusu Kristusu.

~ James Boice

Bergoglieva zapuščina

Na velikonočni ponedeljek je obšla svet vest, da je umrl Jorge Mario Bergoglio, znan kot papež Frančišek. Njegova splošna popularnost je bila nesporna. V Sloveniji se danes  začenja tridnevno žalovanje za pokojnim, kar me glede na trenutno oblast  nemalo čudi. Pa pustimo zdaj to. Bergoglievo dvanajstletno papeževanje bo zagotovo pustilo močno sled v Rimsko-katoliški cerkvi in širše. Mnoge njegove izjave so bile v popolnem nasprotju z učenjem Svetega pisma in celo s tradicionalnim naukom Rimske cerkve. Pa si poglejmo nekaj takšnih cvetk!

Leta 2013, kmalu po izvolitvi, so mu zastavili vprašanje v zvezi z nekim homoseksualnim duhovnikom. Odgovoril je: "Kdo sem jaz, da sodim?"  Gospod Bergoglio se morda ni počutil primernega, da bi komu sodil,  toda dejstvo je, da omenjenega duhovnika sodi Božja beseda. To pa je tisto, kar je papež pozabil povedati.

Leta 2018 se je znašel v zelo kočljivi situaciji, ko ga je deček Emanuele vprašal glede večne usode svojega pokojnega očeta, ki je bil ateist.  Treba je poudariti, da je bila situacija res nadvse zahtevna in je bila v tem trenutku potrebna velika modrost in veliko sočutje. Gospod Bergoglio je dečka potolažil v smislu, da je bil njegov oče zagotovo dober človek in je zato v nebesih. Z bibličnega stališča je to popolnoma zgrešen odgovor, ker se nihče ne zveliča po svoji dobroti, ampak po Kristusu, za kar je potrebna spreobrnitev. Lahko bi rekel dečku, da se je morda oče pred smrtjo zatekel k Jezusu (podobno kot desni razbojnik), kar bi dalo fantu  določeno upanje. Toda papežev odgovor je bil povsem zgrešen in potuha za brezbožne. 

Leta 2019 je v Rimu potekala sinoda škofov z območja Amazonskega nižavja. Na sinodi so nosili okrog dva kipca Pachamame, boginje plodnosti s tistega področja. Ko je nek mladi tradicionalni rimski katolik vrgel en primerek tega malika, nameščenega na oltar ene od rimskih cerkva, v Tibero, se je Bergoglio opravičil. Tovrstno malikovanje ni le v nasprotju z Biblijo, ampak tudi s tradicionalnim naukom Rimske cerkve.

Leta 2023 je Vatikan izdal deklaracijo Fiducia supplicans, na osnovi katere naj bi smeli v rimski cerkvi podeljevati poseben blagoslov parom v "neregularni zvezi" kamor sodijo homoseksualni in neporočeni heteroseksualni pari. Gre še za en primer nečesa, kar je v popolnem nasprotju s svetopisemskim naukom, pa tudi s tradicionalnim naukom Rimske cerkve.

Lani spomladi je izjavil: "V bistvu smo dobri. Seveda obstaja nekaj falotov in grešnikov, toda sámo srce je dobro." Seveda govori Sveto pismo čisto drugače: "[N]i ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega." (Rim 3,12). Tako Pavel, sklicujoč se na Ps 14,1.3.  Jezus pa je rekel: "Nihče ni dober razen enega, Boga!" (Mr 10,18. Lk 18,19)

Med lanskim obiskom v Indoneziji je izjavil: "Vsa verstva so poti do Boga. Uporabil bom analogijo: so kot različni jeziki, ki izražajo božansko. Toda Bog je Bog za vse, zato smo vsi Božji otroci[...]  Bog je samo eden  in verstva so kot jeziki, poti, da bi dosegli Boga. Nekdo je sikh, nekdo musliman, nekdo hindujec, nekdo kristjan..." Kar je povedal, je najbrž lep primer hinduizma in zelo slabo krščanstvo. Jezus je namreč rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6b) V nebesa ne vodi avtocesta, ampak stezica, ozka pot. Ta pot je Jezus Kristus. 

Lani decembra je razglasil sveto leto, v katerem si bodo lahko rimski katoliki "prislužili" velike "milosti"  in  odpustke. Če si kdo milost prisluži, potem to ni več milost, kajti milost je po definiciji vedno brezplačna. Vernikom, ki bodo vstopili v skozi ena od svetih vrat, bodo po opravljeni spovedi, odpuščene vse časne kazni, zaradi katerih bi morali v nasprotnem zadoščevati s  pokoro, ali pa po smrti v vicah, ki so še en nateg rimske cerkve. Calvin je rekel o vicah, da so smrtonosna satanova izmišljotina, ki izničuje Kristusov križ. Sixbert Sangwa pa je o tej bistroumni iznajdbi izjavil: "Če rečemo, da moramo trpeti za naše lastne grehe, smo s tem povedali, da je bilo Kristusovo trpljenje nezadostno. Če pravimo, da moramo z očiščevanjem v vicah zadostiti za naše grehe, smo zanikali zadostnost Jezusove spravne žrtve (cf. 1Jn 2,2)."  

Jorge Mario Bergoglio je bil velik podpornik nekontroliranih in nezakonitih migracij, njegov ekumenizem je sprejemal tako rekoč vse, razen tradicionalnih rimsko katoliških vernikov. Skrbele so ga podnebne spremembe, ekonomski problemi in vse mogoče zadeve z woke globalistične agende, je pa najraje pametno molčal ob preganjanju kristjanov po svetu in ob požiganju cerkva po Evropi (največkrat s strani pripadnikov "religije miru"). To globalistov ne zanima. Svet danes žaluje za papežem Frančiškom, mediji so polni panegirikov. Toda to ni ravno dober znak, kajti Jezus je rekel: "Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!" (Lk 6,26) Ostre besede! Najbrž poznamo vsi pregovor: "O mrtvih le dobro!" Jezus pa pravi: "Resnica vas bo osvobodila." (Jn 8,32b) 

Kdo bi se lahko vprašal, kaj da počne ta kritični zapis o pokojnem rimskem škofu na tem blogu. Dejstvo je, da je Rimska cerkev zelo močna in vplivna. Ta vpliv se, zlasti od 2. vatikanskega koncila naprej, širi tudi v protestantske kroge. Kot primer naj vzamem, da je uvedba novega mašnega obreda v rimski cerkvi po l. 1969  vplivala na liturgične spremembe v različnih protestantskih cerkvah. Interakcija pa je seveda obojestranska. Različne liberalne in nebiblijske prakse, ki so v nasprotju z naukom vere, se iz liberalnih protestantskih logov prenašajo tudi v rimsko katolištvo. Papež Bergoglio je tipičen predstavnik tega liberalizma. Rimski katoliki se norčujejo iz principa sola Scriptura, češ, protestanti imate papirnatega papeža. S tem povedo, da je Božja beseda samo papir in črke na njem, oni pa imajo samega (občasno) nezmotljivega Kristusovega namestnika in najvišjega interpreta Božje besede. Pri papežu Frančišku se je to zelo klavrno izkazalo. Bog naj se usmili vseh, ki so del rimskega papeškega sistema in jim podari pravo spoznanje Boga!

Krivica?

Kadar mislim, da sem po krivem osovražen, se skušam spomniti, da sem po krivem ljubljen.

~ R. C. Sproul

"Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki." (Rim 3,8)

Blaženo upanje

Krščanska vera temelji na tem poglavitnem nauku: Jezus Kristus je vstal od mrtvih, in če si v Kristusu, boš tudi ti.

~ Todd Friel