Večkrat se sprašujem, kaj pomeni povprečnemu državljanu naše domovine dan reformacije. Večina najbrž ve, da gre za praznik protestantov in za nekaj v zvezi s Primožem Trubarjem, prvo slovensko knjigo in slovensko kulturo. Država vsako leto zaznamuje ta dan s proslavo v Cankarjevem domu in z lokalnimi proslavami, kjer je govora o protestantih, Trubarju in drugih protestantskih piscih, Dalmatinovi Bibliji in drugih za slovensko kulturo in narodno identiteto tako pomembnih rečeh. Televizija nam na ta dan posreduje praznično bogoslužje iz ene od evangeličanskih cerkva, pripravi še kako oddajo, da na spored kak film in tako mine praznik. Danes je na Slovenskem beseda protestant zelo moderna in uporabljena kot orožje v političnem boju. Po drugi strani beremo, da mnogi slovenski kulturniki uvrščajo Sveto pismo med najbolj nevarne knjige, kjer na top lestvici nevarnih konkurira samemu Hitlerjevemu Mein Kampfu. Zdaj pa razumi, o človek, za kaj gre. Odkrito povedano, ta politični protestantizem mi gre počasi na živce. In po vsem skupaj mi je vseeno, ali obstaja dan reformacije kot državni praznik ali ne. Za nas, ki pripadamo krščanstvu reformacijske smeri je lahko to konec koncev tudi brezpredmetno.
Kaj pa je zame pri vsej tej reformacijski zgodbi pomembno? Martin Luther je doživel svojo osebno "reformacijo" že nekaj let pred usodnim letom 1517, ko je nabil slavnih 95 tez na vrata grajske cerkve v Wittenbergu in z njimi pozval na disput v zvezi z odpustki. To se je zgodilo, ko je iščoč pot iz svoje grešne narave, katere se je zavedal in hotel potolažiti svojo vest z vsemi mogočimi pokorami in dobrimi deli, končno naletel na en sam preprost stavek, napisan v Listu Rimljanom, ki se glasi: "V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,17) Ta stavek je obrnil Luthra okoli, nekaj let pozneje pa pretresel ves krščanski Zahod. Zakaj? Luther se je zavedel, da doseže človek opravičenje le po veri. Pisano je, kot smo videli: "Pravični bo živel iz vere." Vera je sredstvo, po katerem se človek zave Božje milosti in vera je temelj, na katerem potem človek gradi svoje življenje. Vendar to ni kakršnakoli vera, kajti: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jk 2,19) Gre torej za več kot verjeti v nekoga ali nekaj, gre za vero, ki je zaupanje, zaupanje v Boga, bogatega v milosti, ki opravičuje grešnike po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Govorimo torej o sprejetju te milosti. V tej veri je apostol izjavil: "Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni – in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu." (Ef 2,4-6) Tako je navdihnjeno govoril odrešeni Božji služabnik. Zame je torej bistvo reformacije moja osebna reformacija, zveličanje, ki mi ga je prinesel božji Sin, da smem reči Bogu: "Abba, Oče." (prim. Rim 8,14) Čudovita milost, ali, kot je zapel John Newton:
"O dar neskončne milosti,
ki dal ga je Gospod,
prej slep sem taval in zgubljen,
zdaj rešen vidim pot."*
Kje je torej po mojem pravi smisel dneva reformacije? Najprej moram reči, da bi moral za vsakega evangelijskega kristjana trajati dan reformacije 365 ali 366 dni v letu. Vsak dan smo Bogu dolžni zahvalo za čudovito milost, ki je tudi nam prinesla tisto izkustvo, kot ga je Martinu Luthru ob branju Rim 1,17. Druga pomembna stvar je, da sledimo naslednjemu: "Tako (se) preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2), tretje pa je, da posredujemo evangelij, v katerem je zajet pristni duh reformacije tistim, ki ga ne poznajo. Tak dan reformacije bi bil res popoln.
*poslovenil Dizma
Vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.
Kaj pa je zame pri vsej tej reformacijski zgodbi pomembno? Martin Luther je doživel svojo osebno "reformacijo" že nekaj let pred usodnim letom 1517, ko je nabil slavnih 95 tez na vrata grajske cerkve v Wittenbergu in z njimi pozval na disput v zvezi z odpustki. To se je zgodilo, ko je iščoč pot iz svoje grešne narave, katere se je zavedal in hotel potolažiti svojo vest z vsemi mogočimi pokorami in dobrimi deli, končno naletel na en sam preprost stavek, napisan v Listu Rimljanom, ki se glasi: "V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,17) Ta stavek je obrnil Luthra okoli, nekaj let pozneje pa pretresel ves krščanski Zahod. Zakaj? Luther se je zavedel, da doseže človek opravičenje le po veri. Pisano je, kot smo videli: "Pravični bo živel iz vere." Vera je sredstvo, po katerem se človek zave Božje milosti in vera je temelj, na katerem potem človek gradi svoje življenje. Vendar to ni kakršnakoli vera, kajti: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jk 2,19) Gre torej za več kot verjeti v nekoga ali nekaj, gre za vero, ki je zaupanje, zaupanje v Boga, bogatega v milosti, ki opravičuje grešnike po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Govorimo torej o sprejetju te milosti. V tej veri je apostol izjavil: "Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni – in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu." (Ef 2,4-6) Tako je navdihnjeno govoril odrešeni Božji služabnik. Zame je torej bistvo reformacije moja osebna reformacija, zveličanje, ki mi ga je prinesel božji Sin, da smem reči Bogu: "Abba, Oče." (prim. Rim 8,14) Čudovita milost, ali, kot je zapel John Newton:
"O dar neskončne milosti,
ki dal ga je Gospod,
prej slep sem taval in zgubljen,
zdaj rešen vidim pot."*
Kje je torej po mojem pravi smisel dneva reformacije? Najprej moram reči, da bi moral za vsakega evangelijskega kristjana trajati dan reformacije 365 ali 366 dni v letu. Vsak dan smo Bogu dolžni zahvalo za čudovito milost, ki je tudi nam prinesla tisto izkustvo, kot ga je Martinu Luthru ob branju Rim 1,17. Druga pomembna stvar je, da sledimo naslednjemu: "Tako (se) preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2), tretje pa je, da posredujemo evangelij, v katerem je zajet pristni duh reformacije tistim, ki ga ne poznajo. Tak dan reformacije bi bil res popoln.
*poslovenil Dizma
Vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.
2 komentarja:
Hvala za komentar na dan reformacije danes. Zal v Sloveniji danes vidimo le kulturni pomen, ki je sicer pomemben a le ta zbledi ob dosezkih Jezusa na krizu, katerega so reformatorji ponovno osvetlili.
Zal Trubarja se vedno izdajajo v Slovenscini 16ega stoletja. Trubar se v grobu obraca, da ga ljudje danes ne morejo razumeti.
Res je, prava in pristna reformacija je reformacija notranjega človeka, sprejem Jezusa Kristusa za Odrešenika in Gospoda. Brez tega je vsako zunanje praznovanje nično.
Objavite komentar