Psalm 107 - zahvala odrešenih ter hvalnica Božji dobroti in usmiljenosti

Psalm 107 je eden najbolj ohrabrujočih psalmov in sploh delov Svetega pisma. Predlagam, da ga preberete v celoti v svojem Svetem pismu, ali na tej povezavi.

V tem komentarju se nameravam posvetiti vsebini prvih 22 vrstic. V Standardnem slovenskem prevodu Svetega pisma je ta psalm podnaslovljen: Zahvalna pesem odrešenih. Sam bi si upal dodati še: ter hvalnica Božji dobroti in usmiljenosti.

Vrstice 4 –9 govorijo o zablodelih v puščavi, ki so bili lačni in žejni. Besedilo se lahko nanaša tudi na tavanje sodobnega človeka po puščavi niča. Sodobni človek sicer ni lačen in žejen hrane in vode, vsaj pri nas ne, je pa lačen in žejen Boga, čeprav se tega ne zaveda. Je tudi lačen in žejen Božje pravičnosti. V stanju nezavedanja se podi za hrano, pijačo in raznimi vznemirjenji tega sveta, zraven pa je še naprej lačen, žejen, prazen. To praznino si lahko zapolnjuje tudi na druge načine, denimo s filozofijo in religijo, zlasti orientalske religije imajo danes visoko ceno, saj so tako »duhovne«. Ampak tudi vse to skupaj je prevara. Jezus nas uči: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,33) Pod »vse to« je mišljeno: »kaj bomo jedli, kaj bomo pili, kaj bomo oblekli in kar je še takega.« (prim. Mt 6,31) Psalm 107 odgovarja: »V svoji stiski so vpili h GOSPODU, iz njihovih tesnob jih je rešil: vodil jih je po pravi poti, da so šli proti naseljenemu mestu.« (Ps 107, 6.7) Bog vodi človeka iz njegove zablodelosti proti »naseljenemu mestu«, nebeškemu Jeruzalemu.

V vrsticah 10-16 govori o tistih, ki so se znašli kot jetniki. Tu ni govora o zapornikih, ampak o tistih, ki se Bogu upirajo in so jetniki svojega jaza, ki se nočejo podrejati Božjim postavam, ampak hudičevim in so jetniki teme in smrtne sence. Toda, tudi za take je rešitev. Jezus je prišel na svet, da »razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci«. (Lk 1,79). Enaka rešitev je opisana v Ps 107, v. 16: ko so taki vpili h GOSPODU, se je zgodilo: »potegnil jih je iz teme in smrtne sence, pretrgal jim je spone.« Čudovito. Bog je pripravljen priskočiti na pomoč vsakemu, ki ga prosi in žrtev osvoboditi iz njene duhovne zvezanosti. Sam Jezus je rekel v nazareški shodnici z besedami preroka Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da spustim zatirane na prostost« (Lk 4, 18 ) Bog osvobaja po Jezusu Kristusu, ki je »isti včeraj in danes in na veke.« (Heb 13,8 )

Vrstice 17-22 govorijo o tistih, ki so zaradi svojih grehov trpeli muke in prišli do vrat smrti. Obup jih je očitno pripeljal zelo daleč. Toda, tudi za te je rešitev. Bog je pripravljen sprejeti vsakogar, ki iskreno kliče k njemu: »Poslal je svojo besedo in jih ozdravil, potegnil jih je iz njihovih jam.« (Ps 107,20)

Ali velja to le za tiste, ki ne poznajo Gospoda in evangelija odrešenja v Jezusu Kristusu? Ne, tudi kristjani lahko padejo v podoben položaj. Ko kristjan greši, občuti krivdo, ki ga lahko potegne zelo globoko. Lahko se začne smatrati za najbolj nevredno bitje in lahko zapade v obup. Tak kristjan pozabi apostolove besede: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar ni to iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2, 8.9) Ker smo torej odrešeni po veri, moramo tudi hoditi v veri. Grešimo vsakič, kadar zaidemo s poti vere. Pred očmi moramo imeti Kristusa, kajti mi imamo njegovo pravičnost. »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« (1Jn 1, 8.9)

Ker je tako, ponovimo s psalmistom: »Naj se zahvaljujejo Gospodu za njegovo dobroto, za njegova čudovita dela v blagor človeškim sinovom.« (Ps 107, 8.15.21.31.)



(Vse svetopisemske navedbe so vzete iz Standardnega slovenskega prevoda)