Kaj je človek?

V včerajšnjem Večeru (sobota, 27. 1.2007, str. 8) sem naletel na zanimiv članek Jurija Hudalina z naslovom Uničevalci svetov, ki se nanaša na danes tako silno popularne resničnostne šove.

Med drugim pravi: "Če je Bar nekakšna pocukrana limonada, najstniška vročica kratke in najbolj vroče ljubezni, ki hoče očarati z instant frikovstvom, in če je Sanjska ženska v pričakovanju zapeljevalčeve invencije vsaj v neprenehnem kadru pričakovanja, tega nikakor ne moremo reči za v tujini uveljavljene in k nam prihajajoče šove o zamenjavah družinskega partnerja. Abotnost je že v samem fundamentu: z neznanim moškim si zamenjaš ženo, pripelješ si neznanko v hišo, kakor da bi si poklical dekle na poziv, da bo štirinajst dni prava mati tvojim otrokom. Tega si v normalnih razmerah ne delajo najboljši prijatelji, ne bratje in sestre. Če je vzgib te vsem na očeh bebaste anomalije tisoč evrov nagrade, potem je svet postal hranilec kontrapunkta življenja."Malo naprej se sprašuje: "Smo mar živali, ki brezglavo tekajo sem ter tja v objestnem pohlepu požrešnosti, ki je v resničnostnem šovu zamenjave staršev ovekovečena z bizarnimi tisoč evri?" (Poudaril Dizma)

V svojem prispevku se nameravam posvetiti predvsem vprašanju, ki ga sebi in nam vsem zastavlja avtor članka. Zadnjih 200 let nas znanstveniki in njihovi epigoni neprestano bombardirajo z "splošno znanim dejstvom", da je človek žival. To "splošno znano dejstvo zadnje čase širi tudi, trenutno najbolj popularni med popularnimi ateističnimi biologi, Richard Dawkins. Ustanovil je celo fundacijo, ki po šolah v Združenega kraljestva širi literaturo, s katero bi rad prepričal bralce, da so živali, sicer pa so menda za vse zlo na tem svetu krive religije. Ko bomo te iztrebili, bo pa takoj raj na zemlji ( mimogrede, zanima me, kaj si misli o uspehih tovrstnih rajskih projektov v Albaniji ali v Severni Koreji). Pa pustimo Dawkinsa, ker ni niti prvi niti zadnji, ki se posveča ateističnemu misijonarstvu.

Kot kaže, so se sodobnega človeka "živalske" teorije že dodobra prijele, kajti ljudje smo znani po tem, da zelo radi nekritično pobiramo ideje, ki jih širijo razne pop-ikone. In zdaj smo prišli do točke, ko se nek pisatelj spopade z nivojem pop-kulture, ki jo nam, "splošno znanim živalim", danes na veliko prodajajo. Pri tem pozabljajo na eno: če človeka prepričuješ, da je žival, se bo začel živalsko obnašati. Če ljudi učiš, da so soljudje podgane (nacizem), ali psi (stalinizem), bodo ti ljudje soljudi začeli obravnavati kot podgane ali pse. V prvem primeru gre za pripadnike "nižjih ras", v drugem pa za "razredne sovražnike". Razčloveči človeka, nato pa udri po njem! Danes se ta zgodba nadaljuje na drugačen način: vse je postalo sprejemljivo, nesprejemljivo je le to, da rečeš, da je kaj nesprejemljivo, razen tistega, kar ustvarjalci "splošno znanih resnic" dogmatično določijo za nesprejemljivo. Sveto pismo je tu zelo nedvoumno: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Sedaj žanjemo in še več takega bomo poželi, če ne pride do treznjenja.

Psalmist (domnevno Salomon) pravi: "Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji. (Ps 127,1.2) Ljudje hočejo graditi sami, obnašajo se, kot da Boga ni. Prepričani so, da zmorejo vse. Potem jih pa jezi, ker žanjejo nekaj, kar je v popolnem nasprotju s pričakovanji. Preprosta resnica je, da lahko žanješ le tisto, kar si sejal. In frustracije so tu. Razsvetljenska domislica, da je človek v bistvu dober, potrebuje samo dobre zakone in bo vse v redu, se je izkazala za prazno. Kdor je bral Crocejevo Zgodovino Evrope v 19. stoletju, ve, kaj mislim: gre za pričakovanje zlate prihodnosti. Pa je sledila prva svetovna vojna, za njo socialistične revolucije, fašizem, nacizem, druga svetovna vojna... Zadeva je nekje spodletela. Točneje, spodletela je pri človeku, ki je "v prazno zidal hišo", ker je gradil na šibkem temelju. Nekoč so verjeli, kako bodo nekega dne bolj omikani, zlasti še, ko bodo "ljudske množice razčistile z religijskim misticizmom". V Shakespearovem času so bili ljudje zelo daleč od "razčiščenja z religijskim misticizmom", a glej, Shakespearove drame so občudovali stari in mladi, izobraženi in neuki, plemiči in berači, peki in študentje, gospodinje in kleriki, ribiči in trgovci. Kaj pa v našem razsvetljenem času? Danes je vse to "prezahtevno", dosti bolj prijajo razni resničnostni šovi. Malo nazaj so imeli v Angliji afero, ker se je v enem od takih šovov neka udeleženka spozabila in na narodnostni osnovi primitivno napadla soudeleženko, Indijko. Šele takrat se je svet zganil, potem pa spet nič. Novice hitro zastarevajo. V primeru resničnostnega šova, kjer ljudje menjujejo partnerje (in starše otrok) se je tokrat zganil kritičen glas v Večeru. Ko se bodo ljudje na take pojave navadili, ne bo več nikogar, ki bi protestiral.

"Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?" (Ps 8,5) Kaj je torej človek? Je morda res krona stvarstva, kar še vedno večkrat slišimo? Sveto pismo pravi nekje na začetku: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril." (1Mz 1,27) Na ta stavek se mnogi zelo radi obešajo, ampak to ni zadnji stavek Svetega pisma. Če bi vse ostalo le pri tem bi bilo zelo lepo. Sveto pismo bi imelo le eno stran ali dve. Kakorkoli, na začetku je bil človek resnično ustvarjen kot krona (materialnega) stvarstva. Psalmist pravi v nadaljevanju 8. psalma: "Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal. Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge." (vv.6.7) Človek je bil torej tak na začetku. Ampak že v tretjem poglavju Geneze je ta krona potemnela. Tej rji, ki si jo je prvi človek prostovoljno nakopal in je postala del njega, pravimo greh. Božja podoba v človeku je postala groteskna karikatura, kot je tale ateistična nadgradnja Michelangelove mojstrovine: človek, ki Bogu kaže sredinec. Bolj poučne predstavitve človeka v stanju padle narave si skoraj ne morem predstavljati. To stanje je od postedenskega obdobja bistvo slehernega človeka, vključno z menoj.


Čemu se torej Bog spominja človeka, kateri mu pravzaprav kaže sredinec? Sveto pismo pravi: "Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil." (1Jn 4, 16.19) Spet je Bog tisti, ki daje pobudo. On ni obupal nad človekom, celo, ko mu le-ta kaže sredinec. Pisano je: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,23), a malo naprej pravi: "Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24) Zdi se neverjetno. Če nam kdo pokaže sredinec, se lahko zgodi, da ga nikoli več ne bomo pogledali. Le kaj bi naredil kdo od ljudi, če bi ustvaril človeka, ta bi se mu pa spuntal? Bi ga še prenašal? Bi mu dal še kakšno možnost? Kako pa reagira v tem primeru Bog? Apostol Janez pravi, da nas je Bog prvi vzljubil, ne mi njega. Pavel pa pravi: "Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave."(Rim 5, 10) Za spravo med Bogom in človekom je bilo torej poskrbljeno. In to, ko smo bili še sovražniki, ko smo še vsi Bogu kazali sredinec. Spravo je treba samo vzeti. Kako? "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš." (Apd 16,31) In zakaj ravno v Jezusa Kristusa? "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike." (1Tim 1,15) Sprejmi torej Jezusa Kristusa za Odrešenika in Gospoda. Tedaj boš doumel, kaj je človek in njegovo vrednost, ki mu jo daje Bog.

Vsi svetopisemski navedki so citirani po Slovenskem standardnem prevodu (SSP)