Kriv! Kdo?

Ljudje mislimo, da smo zelo dobri v dajanju sodb. Za vsako stvar, ki ne gre tako, kot bi morala (ali, kot bi po našem morala) iti, je pač nekdo kriv. V osnovi tako razmišljanje niti ni napačno, saj nihče ne more reči, da ni nihče kriv za stvari, ki gredo narobe, ali za dejanja, ki povzročajo drugim žalost, skrb in bolečino.

In potem poslušamo takšna modrovanja: "Kriva je družba." Ali pa: "Družba ljudi pokvari." Naslednja je kulturno-civilizacijska: "Civilizacija ljudi pokvari." Naslednja je že bolj politična: "Kriv je komunizem." Njen antipod je tale: "Za vse je kriv kapitalizem." Za nekatere je spet pravo zlo liberalizem, ali pa religija.

Pa si malo poglejmo zgornje trditve. Če je kriva družba kot taka, potem je problem rešljiv le na en način, to je, da družbo eliminiramo. To bi lahko naredili le z uničenjem človeštva kot takega. Ampak tega si, hvala Bogu, ne želijo niti tisti, ki pravijo, da je družba kriva za vse.

Tisti, ki trdijo, da je kriva civilizacija, v glavnem niti sami sebi ne verjamejo. Če bi resnično verjeli, kar govorijo, bi zapustili svoje udobno domovanje, avtomobil, računalnik, službo ali šolo in odšli živet nekam v divjino. Je pa prijetno, zanimivo in "chic" udrihati po grdi civilizaciji. Pa še za naprednega te imajo.

Podobno je z družbenimi ureditvami in političnimi sistemi. Pred dvajsetimi leti smo želeli imeti kapitalizem, zdaj je ta sistem kriv za vse frustracije posameznikov, ki najbrž niti ne vedo, kaj bi hoteli imeti...

Kaj pa religija? Edina država na svetu, ki je pred desetletji ukinila religijo, je bila tedanja socialistična Albanija. Ampak zaradi tega ni ta država kazala nobenih posebnih gospodarskih uspehov, pa tudi njihovega družbeno-političnega sistema to ni rešilo pred kolapsom.

Ljudje smo torej strokovnjaki v iskanju krivca. Naj pripomnim, da to ni nič novega. Pravzaprav se je vse skupaj začelo že zelo zgodaj. V 1Mojzesovi 3,9-13 (SSP) beremo:

GOSPOD Bog je poklical človeka in mu rekel: "Kje si?" Rekel je: "Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril." Pa je rekel: "Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?" Človek je rekel: "Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel." GOSPOD Bog je rekel ženi: "Kaj si to storila?" Žena je odgovorila: "Kača me je zapeljala in sem jedla."

Brž ko sta človek in žena zagrešila prvi greh, sta se začela izgovarjati in obtoževati, a ne sebe. Človek je sicer priznal, da je storil prepovedano dejanje, a vendar ni bil sam kriv, ker ga je vendar zapeljala žena . Obtožil pa je tudi Boga, saj mu je vendar dal tako nesramno ženo, da ga je zapeljala. Ženi seveda ni preostalo nič drugega kot: "Kriva je kača." Posledično pa seveda tudi tisti, ki je kačo ustvaril.

Pravzaprav lahko rečemo, da je vsa človeška zgodovina serija medsebojnih obtoževanj in samoopravičevanja. Vsi smo nedolžni, krivi so drugi. Ta naša nedolžnost in samopravičnost pa nas še ne dela nedolžnih in pravičnih v Božjih očeh. Starozavezni prerok Jeremija je napisal: "Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?" (Jer 17,9 SSP) Svetopisemski pogled na naravnega človeka po padcu v greh je torej zelo pesimističen. Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve." (Mt 15,19 SSP) pri tem seveda ni mišljeno srce kot organ, torej mišica, ki prečrpava kri, ampak skrito notranje bistvo človeka.

Ljudje se sicer tolažijo, češ, v človeku je dobro in slabo. Treba je gojiti ter pospeševati tisto dobro, in bo vse lepo ter prav. Ves sistem človeške vzgoje , filozofije in religije je naravnan v to smer: iskati dobro v človeku in to dobro negovati, spodbujati in podobno. Če bi bil človek res tako dober, kot menijo in pravijo, vse to sploh ne bi bilo potrebno. Koliko energije, truda in odrekanja potrebujemo, da nekako vzgojimo otroke! Če hočemo imeti nevzgojenega otroka in prestopnika sploh ni treba nič storiti. Lahko le pri miru sedimo in gledamo, kako propada. Le zakaj, če je človek v bistvu dober? Na to seveda nimajo odgovora. Apostol Jakob sprašuje: "Je mar studenec v istem izviru sladek in grenek?" (Jk 3,11 SSP) Najbrž bi vsakdo odgovoril, da ne. Enako je v Božjih očeh vsa človeška pravičnost kot umazana obleka: "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka." (Iz 64,5 SSP)

Hvala Bogu, to je samo ena plat medalje. Bog je namreč poskrbel tudi za rešitev iz tega črnega scenarija, saj nam je omogočil novo rojstvo, ki ni "iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. " (Jn 1,13 SSP) Tega novega rojstva ne moremo izsiliti z nobenim religijskim hokusom-pokusom. Gre za Božje suvereno delo v človeku po Svetem Duhu. Že prerok Joel je rekel: Zgodilo se bo: "Vsak, kdor bo klical GOSPODOVO ime, bo rešen." (Jl 3,5 SSP) Joelove besede je ponovil Peter v svojem znamenitem binkoštnem govoru (cf. Apd 2,21), in za njim še Pavel v pismu Rimljanom (10,13).

Apostol Pavel pravi glede tega, kako prejmemo odrešenje iz začaranega kroga greha: "Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo." (Rim 10,9-12 SSP)

In potem? Potem nam Bog ne prišteva več greha, saj je vse naše grehe odnesel Gospod Jezus na golgotski križ, oziroma: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1 SSP) Je to videti prelepo, da bi bilo res? Poskusi in boš videl-a.