Zgodnja leta Jeana CalvinaJean Calvin se je rodil v francoskem mestu Noyon, 10. julija 1509 kot Jean Cauvin. Oblika Calvin izhaja iz latinizirane oblike njegovega priimka. O njegovi materi je malo znanega, njegov oče pa je bil apostolski tajnik noyonskega škofa. Ko je oče zabredel v finančne težave, je postal sramota za cerkev in bil izobčen.
Jean Calvin je bil zgodaj določen za cerkveno službo. Študiral je v Parizu in bil deležen najboljše humanistične izobrazbe tistega časa. V Parizu se je tudi seznanil z reformacijskimi idejami. V tistem času je doživel spreobrnitev. Bil je v prijateljskih odnosih z rektorjem univerze Nicholasom Copom. Ko je le-ta moral zaradi širjenja reformacijskih idej zapustiti Pariz, se mu je pridružil Calvin.
V pregnanstvu
Calvin je nato tri leta kot evangelist potoval po južni Franciji, Švici in Italiji. V Baslu je leta 1536 izdal prvo verzijo svojih Institucij (Institutio Christianae Religionis), nato pa se je istega leta znašel v Ženevi. Tamkajšnji pridigar Guillaume Farrel ga je prepričal, naj ostane v mestu. Ženeva je maloprej postala svobodna mestna država in ni bila niti del Francije niti Švice. Formalno je že bila protestantska, vendar ni bilo povsem jasno, kaj naj bi to pomenilo. Calvin se je lotil pridiganja in organizacije cerkve, predvsem cerkvene discipline. To zadnje pa ni bilo všeč članom mestnega sveta, zato so leta 1538 Calvina in Farela izgnali iz Ženeve. Naslednja tri leta je Calvin preživel v Strasbourgu, kjer je napisal drugo, razširjeno izdajo svojih Institucij, pripravil pa je tudi francoski prevod.
Drugič v Ženevi
Leta 1541 je ženevski mestni svet vnovič poklical v Ženevo. Ob prihodu v mesto je od mestnih oblasti zahteval, da mu dovolijo urediti cerkveno disciplino. V naslednjih mesecih je dosegel, da je bil sprejet cerkveni red (Ordonances Ecclésiastiques). Natančno je bil določen delokrog pastorjev, starešin in diakonov. Ustanovljen je bil konzistorij, ki so ga sestavljali pastorji in starešine.
Mestna gosposka ni hotela sprejeti in izpolniti vseh Calvinovih zahtev. Calvin je zahteval, naj se Gospodova večerja obhaja enkrat tedensko, ali vsaj enkrat mesečno. Mestni svet je pristal na njeno obhajanje štirikrat na leto. Tudi služba diakonov, ki naj bi skrbeli za revne, ni zaživela, ampak je za to področje skrbela mestna oblast. Akademija je bila ustanovljena šele leta 1559. Calvin je imel pravico dajati mestnemu svetu nasvete, mestni svet pa je njegove nasvete sprejemal ali pa ne.
Kot temen madež na Calvinovi biografiji se omenja obsodba in sežig heretika Miguela Serveta. Le-ta je nasprotoval dogmi o Božji troedinosti, zaradi česar ga je (rimsko) cerkveno sodišče v Franciji obsodilo na smrt. Nato se je znašel v Ženevi, kjer je bil aretiran in postavljen pred posvetno sodišče. Calvin je bil kot izvedenec za teološka vprašanja poklican kot priča. Resnici na ljubo je treba priznati, da se je Calvin strinjal s smrtno kaznijo za Serveta., kajti pojem verske svobode je bil tedaj še zelo slabo poznan (pojavil se je sicer z anabaptisti). Dejstvo pa je, da se Calvin in drugi pastorji niso strinjali s krutim načinom izvršitve kazni, torej s sežigom na grmadi. Sodišče, ki je bilo pod vplivom Calvinovih nasprotnikov libertincev, se je odločilo ravno za to kruto obliko kazni.
Libertinci ali patrioti, kakor so imenovali sami sebe, so bilo potomci starih ženevskih družin, ki so nasprotovali priseljencem iz različnih delov Evrope, ki so zaradi preganjanj pribežali v mesto. Libertinci so verovali v tisto, čemur pravimo poceni milost. Ti so trdili, da ni važno, kako živi posameznik, "saj smo vendar odrešeni po milosti." Calvinu so povzročili nemalo preglavic.
Teologija
Leta 1559 je izšla tretja in najobsežnejša izdaja njegovih Institucij. V njih je sistematično obdelal teološka vprašanja. Prva knjiga ima naslov O poznavanju Boga Stvarnika, druga O poznavanju Boga kot Odrešenika v Kristusu, ki se je skozi Postavo razodel očetom, nato pa preko evangelija tudi nam, tretja Način, kako pridobimo Kristusovo milost, četrta pa O sveti katoliški cerkvi. Zajema torej vsa področja teologije. Francoska izdaja je izšla že v naslednjem letu.
Ko slišijo za Calvina, se mnogi spomnijo na nauk o izvolitvi in vnaprejšnji določitvi (predestinaciji). Pri tem seveda pozabljajo (ali pa ne vedo), da sta ta nauk učila tudi Avguštin in Tomaž Akvinski. Res pa je, da je Calvin menil, da je ta nauk koristen in vreden poučevanja in pridiganja. V predestinacijo je verjel tudi Luther, vendar je ni tako sistematično obdelal kot Calvin.
Med Luthrovim in Calvinovim naukom je še ena razlika, ki je celo pomembnejša od pojmovanja predestinacije. Gre za pojmovanje Gospodove večerje. Luther je učil, da se nahajata pod podobo kruha in vina pravo Kristusovo telo in kri, Calvin pa je verjel v realno duhovno prisotnost Kristusovega telesa in krvi v zakramentu.
Razlikuje se tudi pojmovanje krsta. Luther je vztrajal pri srednjeveškem nauku o krstni milosti, ki da prinese krščencu novo rojstvo, po Calvinovem mnenju pa krst sam ne daje posebne milosti, se pa po njem posameznik vključi v vidno cerkev, oziroma v zavezo z Bogom.
Še ena posebnost kalvinizma je zavezna teologija. Enako kot so bili Izraelci starozavezno Božje ljudstvo, tako so danes kristjani v zavezi z Bogom in predstavljajo novozavezno Božje ljudstvo. Znamenje stare zaveze je bila obreza, nove pa krst. Enako kot niso bili vsi pripadniki izraelske vidne cerkve (Božjega ljudstva) tudi dejanski verniki, tako tudi vsi pripadniki vidne krščanske cerkve (Božjega ljudstva) niso resnični del nevidne, prave Božje cerkve. Pravi Božji cerkvi pripadajo le izvoljeni.
Osnovni nauk kalvinizma je, enako kot pri Luthru, zveličanje samo po veri, ki se nam je razodela samo v Svetem pismu in v Kristusu, to zveličavno vero pa prejmemo samo iz Božje milosti. Pri tem pa je na Calvina nadvse fascinirajoče delovala zavest o Božji mogočnosti in suverenosti, kar je zajeto z besedami: "Soli Deo gloria."
Calvin kot osebnost
Calvin se je močno razlikoval od Luthra. Če je bil Luther preroški in gromovniški tip, ki je svoja dela pisal po trenutnem navdihu, oziroma so ga k temu ponavadi spodbudili zunanji dogodki, je bil Calvin predvsem sistematik.Jean Calvin je bil zgodaj določen za cerkveno službo. Študiral je v Parizu in bil deležen najboljše humanistične izobrazbe tistega časa. V Parizu se je tudi seznanil z reformacijskimi idejami. V tistem času je doživel spreobrnitev. Bil je v prijateljskih odnosih z rektorjem univerze Nicholasom Copom. Ko je le-ta moral zaradi širjenja reformacijskih idej zapustiti Pariz, se mu je pridružil Calvin.
V pregnanstvu
Calvin je nato tri leta kot evangelist potoval po južni Franciji, Švici in Italiji. V Baslu je leta 1536 izdal prvo verzijo svojih Institucij (Institutio Christianae Religionis), nato pa se je istega leta znašel v Ženevi. Tamkajšnji pridigar Guillaume Farrel ga je prepričal, naj ostane v mestu. Ženeva je maloprej postala svobodna mestna država in ni bila niti del Francije niti Švice. Formalno je že bila protestantska, vendar ni bilo povsem jasno, kaj naj bi to pomenilo. Calvin se je lotil pridiganja in organizacije cerkve, predvsem cerkvene discipline. To zadnje pa ni bilo všeč članom mestnega sveta, zato so leta 1538 Calvina in Farela izgnali iz Ženeve. Naslednja tri leta je Calvin preživel v Strasbourgu, kjer je napisal drugo, razširjeno izdajo svojih Institucij, pripravil pa je tudi francoski prevod.
Drugič v Ženevi
Leta 1541 je ženevski mestni svet vnovič poklical v Ženevo. Ob prihodu v mesto je od mestnih oblasti zahteval, da mu dovolijo urediti cerkveno disciplino. V naslednjih mesecih je dosegel, da je bil sprejet cerkveni red (Ordonances Ecclésiastiques). Natančno je bil določen delokrog pastorjev, starešin in diakonov. Ustanovljen je bil konzistorij, ki so ga sestavljali pastorji in starešine.
Mestna gosposka ni hotela sprejeti in izpolniti vseh Calvinovih zahtev. Calvin je zahteval, naj se Gospodova večerja obhaja enkrat tedensko, ali vsaj enkrat mesečno. Mestni svet je pristal na njeno obhajanje štirikrat na leto. Tudi služba diakonov, ki naj bi skrbeli za revne, ni zaživela, ampak je za to področje skrbela mestna oblast. Akademija je bila ustanovljena šele leta 1559. Calvin je imel pravico dajati mestnemu svetu nasvete, mestni svet pa je njegove nasvete sprejemal ali pa ne.
Kot temen madež na Calvinovi biografiji se omenja obsodba in sežig heretika Miguela Serveta. Le-ta je nasprotoval dogmi o Božji troedinosti, zaradi česar ga je (rimsko) cerkveno sodišče v Franciji obsodilo na smrt. Nato se je znašel v Ženevi, kjer je bil aretiran in postavljen pred posvetno sodišče. Calvin je bil kot izvedenec za teološka vprašanja poklican kot priča. Resnici na ljubo je treba priznati, da se je Calvin strinjal s smrtno kaznijo za Serveta., kajti pojem verske svobode je bil tedaj še zelo slabo poznan (pojavil se je sicer z anabaptisti). Dejstvo pa je, da se Calvin in drugi pastorji niso strinjali s krutim načinom izvršitve kazni, torej s sežigom na grmadi. Sodišče, ki je bilo pod vplivom Calvinovih nasprotnikov libertincev, se je odločilo ravno za to kruto obliko kazni.
Libertinci ali patrioti, kakor so imenovali sami sebe, so bilo potomci starih ženevskih družin, ki so nasprotovali priseljencem iz različnih delov Evrope, ki so zaradi preganjanj pribežali v mesto. Libertinci so verovali v tisto, čemur pravimo poceni milost. Ti so trdili, da ni važno, kako živi posameznik, "saj smo vendar odrešeni po milosti." Calvinu so povzročili nemalo preglavic.
Teologija
Leta 1559 je izšla tretja in najobsežnejša izdaja njegovih Institucij. V njih je sistematično obdelal teološka vprašanja. Prva knjiga ima naslov O poznavanju Boga Stvarnika, druga O poznavanju Boga kot Odrešenika v Kristusu, ki se je skozi Postavo razodel očetom, nato pa preko evangelija tudi nam, tretja Način, kako pridobimo Kristusovo milost, četrta pa O sveti katoliški cerkvi. Zajema torej vsa področja teologije. Francoska izdaja je izšla že v naslednjem letu.
Ko slišijo za Calvina, se mnogi spomnijo na nauk o izvolitvi in vnaprejšnji določitvi (predestinaciji). Pri tem seveda pozabljajo (ali pa ne vedo), da sta ta nauk učila tudi Avguštin in Tomaž Akvinski. Res pa je, da je Calvin menil, da je ta nauk koristen in vreden poučevanja in pridiganja. V predestinacijo je verjel tudi Luther, vendar je ni tako sistematično obdelal kot Calvin.
Med Luthrovim in Calvinovim naukom je še ena razlika, ki je celo pomembnejša od pojmovanja predestinacije. Gre za pojmovanje Gospodove večerje. Luther je učil, da se nahajata pod podobo kruha in vina pravo Kristusovo telo in kri, Calvin pa je verjel v realno duhovno prisotnost Kristusovega telesa in krvi v zakramentu.
Razlikuje se tudi pojmovanje krsta. Luther je vztrajal pri srednjeveškem nauku o krstni milosti, ki da prinese krščencu novo rojstvo, po Calvinovem mnenju pa krst sam ne daje posebne milosti, se pa po njem posameznik vključi v vidno cerkev, oziroma v zavezo z Bogom.
Še ena posebnost kalvinizma je zavezna teologija. Enako kot so bili Izraelci starozavezno Božje ljudstvo, tako so danes kristjani v zavezi z Bogom in predstavljajo novozavezno Božje ljudstvo. Znamenje stare zaveze je bila obreza, nove pa krst. Enako kot niso bili vsi pripadniki izraelske vidne cerkve (Božjega ljudstva) tudi dejanski verniki, tako tudi vsi pripadniki vidne krščanske cerkve (Božjega ljudstva) niso resnični del nevidne, prave Božje cerkve. Pravi Božji cerkvi pripadajo le izvoljeni.
Osnovni nauk kalvinizma je, enako kot pri Luthru, zveličanje samo po veri, ki se nam je razodela samo v Svetem pismu in v Kristusu, to zveličavno vero pa prejmemo samo iz Božje milosti. Pri tem pa je na Calvina nadvse fascinirajoče delovala zavest o Božji mogočnosti in suverenosti, kar je zajeto z besedami: "Soli Deo gloria."
Calvin kot osebnost
Bil je tudi velik pridigar. V Ženevi je pridigal do petkrat na teden. Med pridigami ni uporabljal opomnikov, ampak je govoril na pamet.
Težave mu je povzročal njegov kolerični temperament. Kadar je bil s kom preoster, se mu je potem opravičil.
V Ženevi je živel zelo skromno. Nekoč ga je incognito obiskal njegov nasprotnik, rimski kardinal Sadoleto, ki se ni mogel načuditi, da mu je prišel odpret vrata skromne hiše Calvin osebno, ne pa kak sluga. Rimski škof Pij IV. je o Calvinu izjavil, da je moč "tega heretika" v tem, da nima nanj denar prav nobenega vpliva. Za rimske "pravoverneže" tega najbrž ni mogel reči.
Calvinova smrt
Calvin je pred koncem življenja trpel zaradi mnogih bolezni, ki so mu povzročale silne bolečine. 19. maja 1564 je poklical k sebi vse ženevske pastorje, da bi se od njih poslovil. Zadnje dni je preživel večji del v molitvi. Njegove molitve so sestavljali v glavnem odlomki iz psalmov. 27. maja 1564 je odšel h Gospodu, kateremu je služil večji del svojega življenja.
Calvinov vpliv in pomen
Calvinov vpliv se je širil po precejšnjem delu Evrope, od Irske na zahodu, do Poljske in Ogrske na vzhodu. Njegova zgodnja dela so med enim od Trubarjevih bivanj v Trstu preučevali tudi na dvoru tržaškega škofa Bonoma. Francoskim kraljem je uspelo kalvinistično gibanje skoraj popolnoma zatreti, španskemu kralju, ki ga je skušal zatreti na Nizozemskem, je spodletelo na celi črti. Še več, Nizozemska se je osamosvojila izpod španskega jarma. Calvinova teologija je imela velik vpliv na angleško reformacijo, da o škotski reformaciji ne govorimo. Danes srečamo pripadnike reformiranih in prezbiterijanskih cerkva na vseh petih kontinentih.
Literatura:
D. J. Engelsma, The Sixteenth-Century Reformation of the Church. Reformed Free Publishing Association, Jenison, Michigan 2003.
H. Hanko, Portraits of Faithful Saints. Reformed Free Publishing Association, Grandville, Michigan 1999.
Patrick Collinson, Reformacija, kratka povijest. Alfa, Zagreb 2008.
John Calvin (Wikipedia).
The Institutes of the Christian Religion, by John Calvin. CCCEL.
Ni komentarjev:
Objavite komentar