Upanje

Upanje je v teh dneh zelo pogosto uporabljana beseda. Tudi ob prisegi novega ameriškega predsednika Baracka Obama smo jo zelo pogosto slišali. Brez upanja je zelo težko živeti, kajti upanje nam nekako osmišlja potovanje skozi tunel življenja, ki je tako poln najrazličnejših ovir in neznank.

Ljudje smo velikokrat v življenju razočarani, nato pa se pojavi rešilna bilka, ki nam vzbudi upanje. Ampak temu sledi ponavadi novo razočaranje, zaradi katerega potujemo od rešilne bilke do rešilne bilke, ki nam vzbujajo upanje. Te rešilne bilke so lahko gospodarski ali družbeni sistemi, velikokrat pa tudi posamezni ljudje, ki vlivajo upanje in zaupanje. Problem nastopi, če v neko osebo ali v sistem polagamo preveč (za)upanja in od te osebe pričakujemo, da bo spremenila svet, oziroma uresničila vse, kar je obljubila. Seveda je kaj takega nemogoče, čemur sledi novo razočaranje.

Avtor pisma Hebrejcem pa govori o drugem in drugačnem upanju, za katero pravi, da je "za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše." (Heb 6,19 SSP). Gre za upanje, ki velja za eno od treh najpomembnejših kreposti (cf. 1Kor 13,13). Gre za upanje, katerega vrednost je trajna in ne razočara. O tem upanju pravi Pismo: "Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,5 SSP)

Naj Bog vsem nakloni to čudovito upanje.