Prilika o farizeju in cestninarju, zapisana v Evangeliju po Luku 18,9-14, je bržkone ena od najbolj znanih Jezusovih prilik. Gre za priliko, ki v nas zelo hitro zbudi samopravičniške očitke, kajti "jaz vendar nisem tak kot ta farizej". Toda, takoj ko izrečem, ali vsaj pomislim kaj takega, se tudi sam avtomatsko postavim v vlogo farizeja, katerega obsojam.
Pri farizeju iz zgornje prilike ne gre za posebno človeško kategorijo, ampak za slehernika v stanju njegove padle človeške narave. Samopravičnost ni nič drugega kot plod mojega napuha, napuh pa je greh, oziroma sad greha, ki prebiva v meni. Takšno je naravno stanje slehernega Adamovega potomca.
V priliki imamo dva človeka, ki imata v osnovi isti problem: oba sta grešnika. Toda razlika med njima je kot med nočjo in dnevom: eden se zaveda svoje grešnosti in se je izpove, drugi pa uživa v samem sebi in je posledično zaziban v lastni grešnosti, s katero se celo hvali pred Bogom in ljudmi. To je tudi razlog, zakaj je odšel prvi iz templja opravičen, drugi pa ne.
Farizejev problem ni le problem nekaterih, ampak vseh ljudi. S to boleznijo smo vsi okuženi. Evangelij je zdravilo za ta problem. Apostol Pavel piše:
Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. (1Kor 15,1.2)
Sv. Pavel je v tem odlomku posebej poudaril pomen evangelija, kajti vsak, ki se drži v njem oznanjene besede, je na poti rešitve. Na poti rešitve ni zaradi svojih pravičnih del, ampak zaradi v veri sprejete besede.
V nadaljevanju poudarja apostol zgodovinskost evangelija. Pri tem se sklicuje na dogodke in na ljudi, ki so bili priče temu dogajanju. Pavel tu nič ne teoretizira ter se ne sklicuje na nobena posebna "duhovna izkustva", ampak navaja zaporedje dogodkov, kot so si sledili.
Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. (1Kor 15,3-10a)
Temelj naše vere ni v nas, ampak je izven nas, torej v Kristusu in v njegovem vstajenju. Njegovo vstajenje je tisto, kar še danes buri duhove. Kot je razvidno iz širšega konteksta 15. poglavja 1. pisma Korinčanom, jih je tudi takrat. Ravno zato se je Pavel skliceval na priče vstajenja, ki jih je bilo v tistem času še nekaj sto živih. S tem je hotel povedati korintskim kristjanom, da ne pripoveduje pravljic za lahko noč, niti ne razlaga kakih subjektivnih doživetij, ampak govori objektivno resnico.
Del objektivne resnice, ki je v nas je tudi naš greh. Ampak greh je zadeva, ki jo zelo radi nekam potlačimo in se ukvarjamo z bolj "pozitivnimi" stvarmi. "Treba je pozitivno razmišljati," nas uči svet. Seveda je treba, toda za to moramo imeti določeno osnovo. Kristjani imamo za to dovolj trdno osnovo, to je Jezus Kristus, ki "je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih." (1Kor 3b) Toda tudi njegova obuditev od mrtvih je imela svoj smoter, ko pravi isti apostol na drugem mestu: "[I]n je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25b)
Če se postavim pred Boga kot farizej, torej kot oseba v moči moje pravičnosti, moje dobrote, moje ljubezni, mojih potencialov, mojih dobrih del, mojih trudov in naprezanj, mojih dosežkov, mojih, mojih, mojih..., potem se lahko kar poslovim. Farizejev problem je bil, da se je pred Bogom postavljal s tem kar je bil, imel in delal, cestninarjeva prednost je bila v tem, da se ni zanašal na sebe, ampak na Božjo milost. Pred Bogom lahko stojim in obstojim le kot oseba, ki mu ne prinaša ničesar, ampak se postavi predenj edino s Kristusom ter njegovim križem. Da, pred Bogom sem lahko le kot cestninar. Če dobro pomislim, je zares dobra novica (euangelion), da smem biti pred Bogom kot cestninar! Bogu hvala za to milost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar