Mislite torej, da skrivamo, kar častimo, če nimamo svetišč in oltarjev? Kakšno podobo Boga bom namreč oblikoval, če je človek sam podoba Boga, če prav premisliš. Kakšen tempelj mu bom zgradil, ko ga ves svet, delo njegovih rok, ne more zaobseči? In naj zaprem v eno samo majhno sobo moč takega veličastva, ko sam kot človek živim bolj prostorno? Ali ni bolje, da je čaščen v našem umu? Da mora biti posvečen v najbolj notranjem delu prsi? Naj mu darujem darove in žrtve, ki jih je On prinesel meni za uporabo, da mu vržem nazaj njegov dar? Nehvaležno bi bilo, kajti pitna daritev je dobra duša, neskaljen um in čista vest. Kdor torej časti nedolžnost, moli Boga, kdor pravičnost, izliva Bogu daritev, kdor se vzdrži prevar, priklicuje naklonjenost Boga, kdor človeka odtegne od nevarnosti, zakolje najboljšo žrtev.
Iz: Minucij Feliks, Oktavij XXXII, 1-3. Logos v obrambo resnice, Izbrani spisi zgodnjih krščanskih apologetov. Mohorjeva družba, Celje 1998. S. 545-546.
Ni komentarjev:
Objavite komentar