"Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo,
Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje
moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste
mogli prestati."
(1Kor 10,12.13)
Pri nas kristjanih se rad pojavlja precej neprijeten problem. Velikokrat mislimo, da stojimo trdno, nato pa pademo. Da, največkrat klonemo, ko mislimo, da smo na konju. Do tega neljubega dogajanja prihaja zato, ker je naš spomin luknjast kot cedilo in preradi pozabljamo na Božje obljube in se namesto tega zanašamo nase. Ko pridemo v preizkušnjo, v takih primerih podležemo, četudi nam Božja beseda obljublja dvoje, in sicer, da Bog ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ter da nam bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje.
Kristjani seveda nismo idealni ljudje, ki bi imeli kake nadnaravne sposobnosti. Toda imamo Boga, ki premore te sposobnosti. zato je pomembno biti pozoren na Božje obljube. Po drugi strani je tudi res, da se med sabo razlikujemo. Pogosta skušnjava je, da se primerjamo z brati in sestrami. To je nevarno, saj nas zelo hitro zavede v samopravičnost in v obsojanje bratov in / ali sester. Ni rečeno, da tisti, ki misli, da stoji, tudi zares stoji. Tisti, ki tako le misli, bo hitro in najbrž tudi globoko padel. Brezgrešni kristjani ne obstajajo, pa naj člani raznih "svetostnih" gibanj in denominacij rečejo, kar hočejo, kajti demantira jih Božja beseda, ki pravi: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas." (1Jn 1,8) Zdravilo pa nam ponudi v nadaljevanju, kjer pravi: "Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,9) Bogu hvala za to njegovo zdravilo.
Greh ne more biti kristjanova temeljna usmeritev. Zato je življenje kristjana nenehen boj s staro grešno naravo. V tem boju bo kristjan uspešnejši, če bo pozoren na Božje obljube. Mi smo slabotni, toda Bog je močan. Kralj David je upravičeno zapel:
"Ljubim te, GOSPOD, moja moč,
GOSPOD, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj;
moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam,
moj ščit, rog moje rešitve, moje zavetje." (Ps 18,2.3)
Zato je prav, da mašimo luknje v cedilu svojega spomina z Božjo besedo in v vseh okoliščinah usmerjamo svojo pozornost na Boga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar