Stanovitnost do konca

Scott Gustafsson: Daniel v levnjaku

Pred dvema tednoma sem v prispevku V svetu, a ne od sveta obravnaval zvestobo, ki so jo  Bogu izkazali Daniel in njegovi trije tovariši, ko so bili odpeljani na babilonski dvor, sam dogodek pa je izvirno opisan v 1. poglavju Danielove knjige. V tem prispevku se bom posvetil Danielovi stanovitnosti, ki je trajala do konca njegovega življenja in je lepo prikazana v  6. poglavju.

Če smo se v Dan 1 srečali z Danielom v najstniških letih, ga srečamo v Dan 6 kot častitljivega in izkušenega starčka, ki je služil mnogim kraljem, sprva  babilonskim, po perzijski zasedbi Babilona pa perzijskemu. Vzrok Danielovega uspeha je bilo njegovo zaupanje v Boga, ki se je odražalo v vsem njegovem dejanju in nehanju, tako da je vestno, natančno in uspešno opravljal svoje delo. Naj parafraziram C. S Lewisa: "Za ta svet je največ storil, ker je veliko razmišljal o prihodnjem svetu. Meril je na nebesa in požel uspeh na zemlji."  Danielova vera je bila res pravi Božji dar.

Kjer je uspeh, je tudi zavist, o čemer smo Slovenci zelo dobro poučeni. Daniel je pod Darejem napredoval v enega od treh višjih uradnikov, katerim so satrapi dajali obračun (cf. Dan 6,3), ker pa je bil Daniel moder, izkušen in vesten, mu je kralj nameraval dati še višji položaj, kar je zmotilo druga dva višja uradnika in druge komolčarje (cf. vv. 4.5). Kot je to od nekdaj v navadi v političnem svetu, so komolčarji začeli iskati morebitne napake pri Danielovem delu, a jih na svojo veliko žalost niso našli, zaradi česar so skovali peklenski plan (cf. vv. 5.6). Razlog za to, da se ga znebijo so poiskali v njegovi verski pripadnosti (cf. v. 6). Verjetno so se pozanimali o tem, da piše v postavi: "Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene!"  (2Mz 20,2.3) Ker so bili prepričani v njegovo stanovitnost, so se ga hoteli znebiti tako, da bi se pregrešil zoper kak kraljev predpis, ki ga Daniel ne bi po svoji vesti mogel in hotel izpolniti. Ker takega zakona ali predpisa ni bilo, ga je bilo treba narediti. 

 V orientalskih despotovinah je bilo vse odvisno od muhavosti vladarja. Veliko se je dalo doseči s prilizovanjem, saj je le-to močno godilo tem vladarjem. Poglejmo si, kaj se je nato zgodilo.

"Nato so višja uradnika in satrapi odhiteli h kralju ter mu rekli takole: Živel kralj Darej na veke! Vsi višji uradniki v kraljestvu, predstojniki, satrapi, svetovalci in  upravniki svetujemo, naj kralj izda odlok in strogo določi: 'vsakogar, kdor bo v tridesetih dneh kogar koli kaj prosil, boga ali človeka, razen tebe o kralj, bodo vrgli v levjo jamo.' zdaj torej, o kralj, izdaj odlok in podpiši listino, ki ju po nespremenljivi medijsko-perzijski določbi ne morejo preklicati." (Dan 6,7-9)

Njegovemu veličanstvu je bil predlog, da bi en mesec nastopal v vlogi božanstva, takoj všeč.  Biti kakor Bog je bilo nekaj, kar sta si poželela že prva človeka (1Mz 3,5ss.). Zato je kralj darej podpisal listino in odlok (cf. v.10). 

Ko je Daniel izvedel za kraljev odlok, je šel v svojo hišo in enako, kot je delal dotlej, molil in slavil Boga  obrnjen proti Jeruzalemu (cf. vv. 11.12). Danes so kralji že prava zaščitena redkost, še redkejši so despotski kralji. Obstajajo tudi despotski predsedniki;  v svetu, ki je nam bliže,  obstajajo od ljudi izvoljeni parlamenti, ki sprejemajo zakone, kakršne sami hočejo, tudi take, ki so v izrazitem nasprotju z Božjo postavo. Zaradi takih protibožjih zakonov ima Božje ljudstvo ponekod precejšnje sitnosti. Če grehu rečeš greh, ne pa življenjski stil,  te lahko mimogrede obsodijo homofobije, ti prilepijo etiketo sovražnega govora in podobno. Daniel je vedel in upošteval to, kar so več stoletij pozneje dejali apostoli, ko so bili preganjani: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"(Apd 5,29) Zanimivo, kako se reči ponavljajo. 

Daniel seveda ni dolgo častil Boga, kajti njegovi nasprotniki so prežali, na to, kaj bo storil. Ko so ga zalotili pri molitvi k Izraelovemu Bogu, so  ga nemudoma obtožili pred kraljem (cf. Dan 6,12-14).  Ker je šlo za preveč dragocenega človeka, ga je kralj skušal rešiti, toda zakon je zakon in ga je treba spoštovati (cf. vv. 15.16). Kralju ni preostalo drugega, kot da ukaže vreči Daniela v levnjak, saj smo vendar pravna država, kajne? Toda videti je, da se je kralju kljub vsemu posvetilo, da bi lahko Danielov Bog kako pomagal, zato je rekel: "Tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, on naj te reši!" (cf. v. 17) Še več, očitno je kralj sam začel bolj verovati v božanskost Danielovega Boga kot v lastno enomesečno božanskost, ki si jo je določil z dekretom, saj je celo noč prebedel v postu.

Kralj je šel zjutraj preverit, kaj se je zgodilo z Danielom.

Ko se je približal jami, je z žalostnim glasom poklical Daniela. Kralj je spregovoril in rekel Danielu: "Daniel, služabnik živega Boga, ali te je tvoj Bog, ki mu nenehno služiš, mogel rešiti levov? Tedaj je Daniel nagovoril kralja: "Živel kralj na veke! 23 Moj Bog je poslal svojega angela in zaprl levom žrela. Niso me poškodovali, kajti pred seboj me je našel nedolžnega, in tudi zoper tebe, o kralj, nisem storil krivice." (v. 21.22)

Kralj je bil nadvse vesel, da je njegov najljubši uradnik preživel in ga velel potegniti iz jame, v jamo pa dal zmetati Danielove tožnike, skupaj z družinami. Usoda teh je bila grozovita... (cf. vv. 24.25) 

Za Daniela se je zadeva dobro končala, toda vsi Božji ljudje  na tem svetu niso imeli take sreče kot on. Pravzaprav bi se lahko tudi njemu  zgodilo drugače. Ostal je stanoviten do konca ter tvegal in bil na dobičku. Pa tudi, če bi ga zveri pokončale, bi bil na dobičku, kajti: "Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo," (Jak 1,12) apostol Janez pa pravi: "Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti. Glej, hudič bo nekatere izmed vas vrgel v ječo, da bi vas preizkusil: deset dni boste v stiski. Bodi zvest vse do smrti in dal ti bom venec življenja. " (Raz 2,10)

Spodbuda k zvestobi Bogu naj nas spremlja vse življenje. Njemu naj gre zahvala za stanovitnost, ki jo daje svojemu ljudstvu.