Verujem v ... odpuščanje grehov

Naslov za ta prispevek sem si sposodil kar v Apostolski veroizpovedi. Mnogi ljudje, ki pravijo, da so kristjani, pridno ponavljajo besede te veroizpovedi. Vprašanje pa je, koliko verujejo temu, kar ponavljajo. Verjamejo sicer, da obstaja neko odpuščanjue grehov, niso pa čisto prepričani, če se te besede nanašajo tudi nanje. Mnogi se hodijo spovedovat grehov duhovniku in se po opravljeni spovedi in pokori počutijo lažje. Ko pa pridejo domov in se zavedo katerega od grehov, spet izgubijo vero v to, da jim je kaj odpuščeno, nakar postanejo  besede: "Verujem v ... odpuščanje grehov," prazno žlobudranje. Toda ti niso edini, ki tako (ne) verujejo. Tudi mnogi kristjani, ki se imajo za nanovo rojene, pogosto podvomijo v to, da bi jim bili grehi odpuščeni. Človek zelo hitro začne verjeti skušnjavcu, ki je znan kot najboljši moralni teolog.

Kaj torej pomeni verovati v odpuščanje grehov? Na to vprašanje nam odgovarja kralj in prerok David v 32. psalmu. Na začetku je naveden avtor psalma, nato pa kratek opis, ki se glasi: "Pouk." To pomeni, da nas hoče psalm  poučiti o neki zelo pomembni stvari. Odpuščanje grehov pa je zelo pomembna stvar, za nas in naše zveličanje  celo najpomembnejša. Preletimo na kratko nekaj vrstic v tem psalmu.

Na začetku psalmist blagruje tistega, ki mu jue pregreha odpuščena in čigar greh je pokrit:

Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena,

ki mu je greh pokrit.

Blagor človeku, ki mu GOSPOD ne prišteva krivde

in v njegovem duhu ni prevare. (Ps 32,1.2)

Seveda nam samo védenje o  tem, kako lepo je, če so ti grehi odpuščeni in če ti Bog ne prišteva krivde,  še prav nič ne koristi. V naslednjih dveh vrsticah nam David pove, kako se počuti oseba, ki jo muči teža neodpuščenega greha:

Ko sem molčal, so moje kosti postale krhke

zaradi mojega vpitja ves dan,

zakaj dan in noč je pritiskala name tvoja roka,

moja moč je oslabela v poletni vročini. (Ibid. vv. 3.4)

Ljudje čutijo svoj greh. Eni se ga zavedajo, drugi  ne. Nepriznavanje greha ima hude posledice, tako psihične kot fizične, kamor spadajo:  beg v religije, delaholičnost,  zanikanje Boga, odvisnosti in različna psihosomatska obolenja. Že od Adama dalje človek v stanju padle narave beži proč od Boga, kot ščurek pred svetlobo, kajti v Božji luči bi se greh razgalil, človek pa tega noče. Toda pritisk greha, ne glede na to, kako globoko ga skušamo potisniti v notranjost, je zelo huda stvar.  Ko nam spodrsne, kristjani zelo radi zapademo v samoobtoževanje, hudič, ta vrhunski moralni teolog, pa nam škodoželjno prišepne: "Vidiš, nič ni iz tebe." In spet pozabimo verovati v odpuščanje grehov. Tudi kralj David ni bil ravno kakšna mila ovčka in je čutil vso težo greha, ki ga je pritiskala. Toda, ko je bila stvar pretežka, se je problema lotil drugače:

Svoj greh sem ti dal spoznati,

svoje krivde nisem prikrival;

dejal sem: "Priznal bom svoje pregrehe GOSPODU."

In ti si odpustil krivdo mojega greha. (Ibid. v.5)

David je storil zelo preprosto stvar: Bogu je priznal svoj greh. In rezultat? Tudi ta je zelo preprost: greh mu je bil odpuščen. Pred Bogom nismo nič več in nič manj kot David. Tudi naš greh je lahko odpuščen, seveda, če ga priznamo. Pred Bogom velja enačba: priznani greh = odpuščeni greh. Apostol Janez  je s tem v zvezi napisal:  

"Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,9)

Imamo torej še eno pričo, ki potrjuje isto stvar. Noben človek, tudi kristjan, ni brez greha. Če greh priznamo, nam je odpuščen. V rimskokatoliški cerkvi pravijo, da je greh sicer odpuščen, toda grešnik mora zanj zadoščevati tukaj na zemlji, ali pa še po smrti na vicah. Zanimivo, da Božja beseda tega rimskega vica ne pozna.  Psalm 103,12 pravi:

 Kakor je vzhod oddaljen od zahoda,

oddaljuje od nas naša hudodelstva. 

Vsak greh pomeni upor proti Bogu in njegovemu ustvarjenemu redu, je torej hudodelstvo proti Bogu.  Kristjanov greh ni nič boljši od nevernikovega greha. Toda naše priznanje oddalji greh od nas, kakor je vzhod oddaljen od zahoda, torej neskončno daleč. Če potuješ od vzhoda proti zahodu, nikoli ne dosežeš zahoda, si kot hrček na  kolesu, ki tudi nikoli ne doseže svojega cilja. Prerok Mihej pa uporablja malo drugačno metaforo:

V globine morja boš zagnal vse naše grehe. (Mih 7,19b)

Če so naši grehi, kot bi bili potopljeni v globinah morja, potem res nima smisla, da jih še vedno lovimo, kajneda? Božje odpuščanje ni nikoli polovično, ampak popolno.  Ko Bog odpušča, takrat zagotovo odpušča.

Naši grehi niso odpuščeni, ker smo jih tako lepo, iskreno in pošteno priznali (o tem, kako lepo,  iskreno in pošteno, bi se dalo razpravljati), ampak zato, ker imamo mogočnega Odrešenika in Srednika, torej njega, ki je  Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29.36). On, naš Gospod Jezus Kristus, je vzel nase ves naš greh, nam pa podarja svojo popolno pravičnost. Naša pravičnost je izven nas, naša pravičnost je v Jezusu Kristusu, "ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30b) Vanj verujemo in ta vera se nam šteje v pravičnost (cf. Rim 4,22 ss.). Nihče ni odrešen zaradi kvalitete  svoje vere, temveč zaradi kvalitete Njega, v katerega verujemo. Po njem in v njem imamo odpuščanje, ki je omenjeno v Apostolski veroizpovedi.