V tem poglavju najdemo znameniti stavek, ki se začne s "Šema Israel", pa tudi prvo največjo zapoved.
"In to je zapoved z zakoni in odloki, o katerih je GOSPOD, vaš Bog, zapovedal, naj vas jih učim, da bi jih izpolnjevali v deželi, v katero greste, da jo vzamete v last; da se boš bal GOSPODA,
svojega Boga, in vse dni svojega življenja izpolnjeval vse njegove
zakone in zapovedi, ki ti jih dajem: ti, tvoj sin in sin tvojega sina,
da se podaljšajo tvoji dnevi. Poslušaj jih, Izrael, in jih vestno izpolnjuj, da
ti bo dobro in da se zelo pomnožite v deželi, v kateri se cedita mleko
in med, kakor ti je obljubil GOSPOD, tvoj Bog" (5 Mz 6,1-3)
Zgornje tri vrstice so nekakšen uvod v šesto poglavje. V njem Mojzes najprej razloži, da je Bog tisti, ki daje Izraelcem zakone, odloke in zapovedi ter jih zapoveduje izpolnjevati. Omenjene zapovedi pa ne veljajo le za obstoječo generacijo, ampak tudi za potomstvo. Postava deluje po principu: "Če boš izpolnjeval Božje zakone in zapovedi, boš živel dolgo in srečno življenje, imel boš obilno potomstvo, zemlja ti bo obilno obrodila in Bog bo izpolnil vse svoje obljube (cf. ibid. v. 25)." Nato pa nadaljuje:
"Poslušaj, Izrael: GOSPOD je naš Bog, GOSPOD je edini!" (ibid. v. 4) To je že omenjeni stavek Šema, ki ga lahko slišite na tej povezavi, omenja pa ga tudi Jezus kot del največje zapovedi (cf. Mr 12,29). V tem stavku je povedano, da je edino Jahve Izraelov Bog. Ta stavek ne izraža notranje monolitnosti Boga, ampak njegovo ekskluzivnost. On je edini Bog, ki na drugem mestu pravi: "Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene!" (5Mz 5, 6.7. 2Mz 20, 2.3) Ljudstvo, ki si ga je Bog izvolil v posebno last, ne sme hoditi za drugimi bogovi. Ta misel se ponavlja skozi celo poglavje.
V nadaljevanju pravi: "Ljubi GOSPODA, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo." (5Mz 6,5) Ta stavek je drugi del prve največje zapovedi (cf. Mr 12,30). Gre za eno od dveh NAJVEČJIH zapovedi, druga je: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (Mr 12,31. Cf. 3Mz 19,18). Glede teh zapovedi pravi Jezus, da na njiju "stoji vsa postava in preroki". (Mt 22,40) V naslednjih vrsticah zapoveduje, naj nosijo pripadniki Božjega ljudstva te besede v svojem srcu in o njih poučujejo naslednje generacije.
Nasprotniki vseh vrst (ne nazadnje tisti iz bojevitih kohort novega ateizma) se pravičniško zgražajo nad "samoljubnim" in "samovšečnim" Bogom, ki naj bi si sploh drznil dajati človeškim bitjem kakšne zapovedi, zlasti še zapoved ljubezni do Boga. Oni najbrž res ne vidijo nobenega razloga za kaj takega toda Božje ljudstvo je imelo in še vedno ima nekaj močnih razlogov za hvaležnost in ljubezen do Boga.
- Najprej, Bog je Stvarnik sveta in človeštva (cf. 1Mz 1 in 2. Iz 40,28.) in še posebej svojega ljudstva (Iz 43,1.15. 54,5. Jer 10,16. 51,19).
- Na drugem mestu je treba poudariti, da se Izraelci niso sami izpeljali iz Egipta, kjer so sužnjevali, ampak jih je je Bog izpeljal. Vsekakor so mu bili že iz vljudnosti dolžni izražati hvaležnost.
- Izraelci niso prišli v deželo, ki bi jo sami obdelali, ampak so prišli v deželo, ki so jo drugi obdelali, v njih zgradili hiše in mesta ter zasadili oljke, vinograde in različno sadno drevje: "Ko te GOSPOD, tvoj Bog, pripelje v deželo, za katero je prisegel vašim očetom Abrahamu, Izaku in Jakobu, da ti jo bo dal – velika in lepa mesta, ki jih nisi sezidal, hiše, polne vsega dobrega, ki jih nisi napolnil, izkopane vodnjake, ki jih nisi izkopal, vinograde in oljke, ki jih nisi zasadil –, ko boš jedel in se nasitil, tedaj se varuj, da ne pozabiš GOSPODA, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti!" (5Mz 6, 10-12) Za deželo, ki so jo dobili v dedno last, jim ni bilo treba prav nič storiti. V roke jim je padla kot zrel sadež. lahko torej rečemo, da so jo dobili po veliki milosti.
Kako pa naj na izpolnjevanje največje zapovedi gleda novozavezno Božje ljudstvo, torej kristjani? Prva točka vsekakor velja tudi za nas. Že zato, ker smo ustvarjeni, imamo razlog za hvaležnost in ljubezen do Boga. Ampak to še ni vse. Res je sicer, da nas Bog ni izpeljal iz dobesedne egiptovske dežele, nas je pa zato izpeljal iz dežele greha, ki smo mu sužnjevali. Apostol Pavel pravi: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih ste nekoč živeli na način tega sveta,
ko ste sledili poglavarju oblasti zraka; ta duh zdaj deluje v sinovih
neposlušnosti Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni." (Ef 2,1-5) Sv. Janez pa pravi: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.
(1Jn 4,10). Če povežemo to dvoje skupaj, ugotovimo, da nismo mi prvi ljubili Boga, saj smo se valjali v svojih prestopkih in grehih ter bili Bogu sovražni, kot mu je še danes sovražen svet (cf. Rim 1,30). Bog je pobudnik našega odrešenja in tudi njegov izvajalec. On je izpeljal operacijo "Zveličanje" od začetka do konca.
Razlog za izpolnjevanje največje zapovedi torej ni nekakšen panični strah pred božanstvom, ki bi letalo za nami, kontroliralo vse naše spodrsljaje in nas ob njih vsakič udarilo z nebeškim muhalnikom, ampak hvaležnost do nebeškega Očeta, ki je dal za nas svojega Sina ter nam priskrbel čudovito in slavno odrešenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar