 |
| J. Tominc: Družina dr. Frušiča |
Krščanstvo je pomešano z moralo. To je splošen pojav pri vseh družbenih slojih te dežele.* Včasih pravijo krščanstvu »religija javne šole«, izraz pa je skoval dr. Thomas Arnold of Rugby. Krščanstvo je po njegovem »morala s primesjo čustev« in nič več. Kristjan je popoln fin gospod, torej človek, ki ne dela določenih stvari.
Toda to ni
resnično krščanstvo, to ni Božje kraljestvo. Vse to lahko počneš sam. Tisto, o čemer je govoril dr. Arnold, ni nič več
kot etika in morala, torej negativna, hladna in bedna religija, nekaj, kar vedno vse
prepoveduje in nikoli ničesar ne daje.
Tako govorjenje je postalo del pridiganja evangelija. Ne branim viktorijancev, saj menim, da so
naredili Božjemu kraljestvu veliko škode.
Večina od njih ga je spustila na raven morale in spodobnosti, iz nedelje
pa so naredili dan brez vedrine in veselja.
Skladno z njihovim učenjem je krščanstvo nekaj, kar dela ljudi
bedne in jim daje občutek, da so zgube na celi črti. Poskušajo biti boljši, a ne morejo uspeti, temveč
morajo še naprej poskušati, saj naj bi bil to edini način za vstop v Božje kraljestvo,
oziroma v nebesa. Vse je odvisno od tvojega življenja in tvoje aktivnosti.
Zatorej poskušaš in poskušaš, oziroma po Miltonovih besedah: »Preziraš radosti
in živiš naporne dni,« ves čas poskušaš, a nikoli ne uspeš.
Avtor: dr. Martyn Lloyd-Jones. Poslovenil: Dizma.
*Avtor misli Veliko Britanijo, a tudi drugje ni bistveno drugače. (Op. prev.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar