Ali - ali

"Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo, 16 ko sem ti danes zapovedal, da ljubi GOSPODA, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh in izpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel in se množil, in GOSPOD, tvoj Bog, te bo blagoslavljal v deželi, v katero greš, da jo vzameš v last. 17 Če pa se tvoje srce obrne in ne boš poslušal in se boš dal zapeljati, da bi se priklanjal drugim bogovom in jim služil, 18 vam danes naznanjam, da boste gotovo uničeni; ne boste podaljšali dni v deželi, v katero greš, ko greš čez Jordan, da jo vzameš v last. 19 Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, 20 tako da ljubiš GOSPODA, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš. Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih dni, ki jih smeš preživeti v deželi, za katero je GOSPOD prisegel tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo bo dal."   (5Mz 30,15-20)

Zgornje besede je po Mojzesu izrekel Bog izraelskemu ljudstvu. Gre za zelo preprosto stvar. Če bo Božje ljudstvo ljubilo GOSPODA in spolnjevalo Božje zapovedi, zakone in odloke, bo živelo in bo uživalo blagoslove v obljubljeni deželi, v kolikor pa bo neposlušno in se bo obračalo na druge bogove, bo sledila kazen, lahko celo uničenje. Ko so v starem veku sklenili kako pogodbo, so to storili pred pričami. Za priče so pogosto "pozivali" svoje bogove. Ker je v našem primeru sam Bog, Stvarnik nebes in zemlje, eden od pogodbenih partnerjev v zavezi, je klical za pričo nebo in zemljo (cf. v. 19). Bog je pri tem spodbujal svoje ljudstvo, naj izbere življenje, torej Boga, ki je izvir življenja (cf. Ps 36,10). 

Ne glede na resna opozorila, ki jih je dal Bog, je na drugi strani pokazal tudi svoje usmiljenje in pripravljenost na odpuščanje, ko pravi: "Kadar pridejo nadte vse te reči, blagoslov in prekletstvo, ki sem ju položil predte, in si jih boš vzel k srcu med vsemi narodi, med katere te je pregnal GOSPOD, tvoj Bog, in se povrneš h GOSPODU, svojemu Bogu, in boš poslušal njegov glas, ti in tvoji sinovi, [...] z vsem srcem in vso dušo, tedaj bo GOSPOD obrnil tvojo usodo in se te usmilil in te spet zbral izmed vseh ljudstev, med katera te je razkropil GOSPOD, tvoj Bog." (5Mz 30, 1-3) Ob tem bi kdo utegnil reči, da je Bog nedosleden saj pravi na eni strani, kaj vse bo doletelo njegovo ljudstvo, če se ne bo držalo njegovih zapovedi in predpisov, na drugi  pa obljublja usmiljenje za primer, če se njegovo ljudstvo znova povrne k njemu. Opraviti imamo z dvema stranema medalje: na eni strani je Božja pravičnost, na drugi pa Božja milost. Če bo ljudstvo zaupalo vBoga in v njegovo milost, bo rešeno.

Nadaljnja zgodovina Božjega ljudstva je potekala v obliki sinusoide: gor, dol, gor, dol... nekaj časa so se držali zaveze z Jahvejem, nato so od nje odpadli, potem so se spet spreobrnili, nato spet odpadli... Ta zgodba se je nato ponavljala skozi stoletja, dokler jih ni Bog kaznoval z izgnanstvom. Toda tudi v izgnanstvu Bog ni pozabil nanje, on je namreč zvest svojim obljubam in svoji zavezi.

Novozavezno Božje ljudstvo ne živi več iz postave po principu: "Če boš izpolnjeval to in to, boš živel." V Janezovem evangeliju lahko preberemo, da je bila postava dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Kristusu (cf. Jn 1,17). S tem seveda ni rečeno, da v Mojzesovem času ni bilo Božje milosti, ampak, da se je milost popolnoma in jasno razodela šele s prihodom Jezusa Kristusa. Vsi obredni in pravni predpisi postave so prešli in nam jih ni več treba izvrševati. Prav smešni so nekateri posmehovalci, ki razlagajo kristjanom, da bi morali, če verujemo Bibliji, izvrševati tudi ta in ta predpis, ki ga potegnejo  iz Stare zaveze. Živimo v času milosti, starozavezni obredni in pravni  predpisi pa so samo predpodobe tistega, kar nam je priskrbel Kristus.

Bog tudi danes polaga pred svet življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Toda tega ne moremo doseči z izpolnjevanjem predpisov, temveč po milosti, ki jo lahko prejmemo preko vere: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To naj Bog podari vsem, ki berejo ta prispevek.