Zdravilo za vse Samarije tega sveta

Gustave Doré: Prerok Amos

Prerok Amos je živel v kraljestvu Izrael v 8. stol. pr. Kr. in je bil po poklicu živinorejec (cf. Am 1,1. 7,14.15). Obdobje, v katerem je živel, je bilo obdobje zadnjega razcveta severnega kraljestva Izrael, ki je sledil zlomu Sirije. Kakor smo že vajeni, razcvet še ni jamstvo blaginje za vse družbene sloje, ampak lahko tudi pomeni družbeno razslojevanje, v katerem bogati še bolj bogatijo, revni pa postajajo revnejši. Znana zgodba,  ali kot je rekel modri Salomon: "Nič ni novega pod soncem." (Prd 1,8b) Le naj še kdo reče, da Biblija ni aktualna!

V tem prispevku bomo komentirali 3. poglavje Amosove knjige. 

Čas blaginje ljudi ponavadi uspava in ne razmišljajo kaj prida o tem, od kod prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo (cf. Jak 1,17).  Kadar nam gre dobro, se redno dogaja, da bolj malo mislimo na Boga. Tudi Izraelci glede tega niso bili izjema. Bili so izvoljeno ljudstvo, njihova država se je ponovno razširila, gospodarstvo je cvetelo, pa so mislili, da jim prav nič ne manjka. Toda Bog jim je po preroku Amosu sporočil:

"Samo vas sem poznal

izmed vseh rodbin na zemlji,

zato bom na vas kaznoval

vse vaše krivde."  (Am 3,2)

Oni so imeli privilegij, da so izvoljeno ljudstvo, ravnali pa so v nasprotju s tem, kar so bili. Pozabljali so, da privilegij prinaša tudi odgovornost. Jezus je rekel nekaj stoletij pozneje o Judih, ki so ga zavračali: "Ko bi ne prišel in bi jim ne govoril, bi ne imeli greha, zdaj pa za svoj greh nimajo opravičila." (Jn 15,22) To velja tudi za vse tiste, ki so v cerkvi deležni evangelija, pa ga odklanjajo, kajti "Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali."  (Lk 12,48b)  Zunanje članstvo ali pripadnost Božjemu ljudstvu  še ni jamstvo za to, da bo Bog spregledal krivdo. Tako je tudi v tem primeru Božjemu ljudstvu grozila kazen. 

V naslednjih vrsticah (vv. 3-8) opozarja Amos v obliki kratkih vprašanj  na katastrofo, ki se bo skoraj zgodila Božjemu ljudstvu.  Poglejmo si tri od navedenih vrstic.

Mar hodita dva skupaj,

če nista istih misli?

 Rjove lev v gozdu,

če nima plena?

Se oglaša levič iz svojega brloga,

če ni nič ujel?  

Da, Gospod BOG ne stori ničesar,

ne da bi svoj sklep razodel

svojim služabnikom prerokom.  (Am 3,3.4.7)

V naravnem svetu ima vse svoj vzrok in vsak vzrok določeno posledico.  V navadi je, da so si bliže ljudje, ki podobno razmišljajo. Če lev rjove, je dobil, ali pa bo vsak čas ulovil plen. Enako je tudi Bog razodeval odločitve prerokom.

V vrsticah 9 - 11 in 13 - 15 napoveduje Bog po preroku padec Samarije, ki je bila glavno mesto kraljestva Izrael. Samarija je bila močno utrjeno mesto, ki je ležalo ob strateško pomembni prometnici, ki je povezovala Mezopotamijo z obalo Sredozemskega morja in z Egiptom. Napovedani padec Samarije je pomenil tudi grožnjo filistejskim mestom in Egiptu (cf. ibid. v. 9).  Bog očita Samariji nasilstvo in oderuštvo (cf. v. 10). Zato je Bog sklenil, da prepusti deželo sovražniku (t. j. Asircem), ki jo bo zasedel, izropal in uničil. Padec Izraela se ne bo zgodil zaradi asirske vojaške premoči, ampak, ker je Izrael zavrgel Boga. Moralni razkroj pa je bil posledica nevere, kar je ponavljajoča se zgodba.

Toda vse le ni bilo tako črno. Bog si je namreč tudi v tem primeru izbral svoj ostanek, ki bo preživel:

Tako govori GOSPOD: Kakor pastir reši levu iz gobca dve kosti ali kos uhlja, tako bodo rešeni Izraelovi sinovi, ki prebivajo v Samariji. (Ibid. v. 12a)

V tem slikovitem opisu napoveduje prerok, da se bo manjši del prebivalcev rešil, kajti Bog jih bo iztrgal iz sovražnikovih rok, kakor iztrga pastir iz levjega gobca kos plena. O preživetju ostanka govori tudi prerok Izaija:

Ko bi nam GOSPOD nad vojskami

ne prihranil ostanka,

bi postali že kakor Sódoma,

Gomóri bi bili podobni.  (Iz 1,9)

Rešitev prihaja po Božji izbiri, po milosti.  Ko govori apostol Pavel v 1. poglavju Pisma Rimljanom o poganih, ne govori o njih prav nič laskavo, ravno nasprotno. V 2. poglavju se loti starozaveznega Božjega ljudstva. Tudi o pripadnikih tega ljudstva pravi, da sami po sebi ne premorejo ničesar, zaradi česar bi se lahko odrešili. Govori torej podobno kot prerok Amos. Če bi danes govorili o vidni cerkvi kot celoti, bi lahko rekli isto. V času, ko vernost peša, se dogajajo Samarije. Vse Samarije tega sveta so simptom, ne vzrok. Že Dostojevski je rekel, da je brez Boga  vse dovoljeno. Danes bi radi mnogi zdravili simptome, tako da bi prepovedali to ali ono. Cilj je sicer dober, a na ta način nedosegljiv. Tudi moraliziranje nima učinka, ker ljudje radi pestujejo in gojijo svoj greh.  Bog je nekoč opozarjal svoje ljudstvo in svet po prerokih, danes pa  preko oznanjevanja postave in evangelija. Božja pravičnost se nikomur ne daje kar tako. Sedemsto in še nekaj let po Amosu  se je Božji Sin Jezus Kristus učlovečil in živel popolno življenje na zemlji. Usmrčen je bil zaradi naših grehov in obujen zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Po njem se daje Božja pravičnost vsem, ki verujejo vanj. Sveti Pavel pravi:

Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, 24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. 25-26 Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost,tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.  (Rim 3,22-26)

 To je evangeljsko sporočilo, dobra novica za cerkev in svet. Še ena stvar je podobna kot v Amosovih časih. Četudi gre pripadnost vsem delom vidne cerkve v milijarde, se še zdaleč ne bodo vsi ti  rešili, kajti ne rešuje pripadnost organizaciji, ampak Kristusu.  Še vedno imamo  opravka z ostankom, noben človek pa ne ve, koliko ljudi šteje ta sveti ostanek. Po besedah Georgea Phillipa za kristjana ni pravo vprašanje: "Ali sem med izvoljenimi?" ampak: "Ali verujem v Kristusa?"

Veruješ vanj?