Ozejev poziv k spreobrnjenju in naš čas

Ozej. Detajl z Rafaelove risbe Preroka Ozej in Jona

V tem prispevku bomo preleteli 14. poglavje Knjige preroka Ozeja.   

Prerok Ozej je živel v zelo nemirnem in kaotičnem času (8. stol. pr. Kr.), v katerem je severno kraljestvo Izrael za kratek čas doživelo meteorski vzpon, nato pa hiter padec in zasedbo s strani Asircev, ki so to državico tudi pokončali. Vzrok propada severnega kraljestva je prerok navedel v 1. vrstici, kjer pravi: "Samarija se bo pokorila, kajti uprla se je svojemu Bogu." Izraelci, ki so poznali Božjo postavo, kjer pravi Bog: "Ne imej drugih bogov poleg mene!" (2Mz 20,3. 5Mz 5,7) so si od sosednjih ljudstev "izposodili" njihova božanstva, jim postavljali kipe in oltarje ter tako prešuštvovali proti Jahveju. Od duhovnega prešuštva pa je le korak do telesnega prešuštva in do vseh mogočih ostalih zlorab ter grehov.

Toda Bog je zelo potrpežljiv in je še vedno vabil svoje ljudstvo v občestvo s sabo. Naslednje vrstice so izraz Božje očetovske ljubezni do Izraela, ki je zablodil:

Vrni se, Izrael, h GOSPODU, svojemu Bogu,

kajti padel si po svoji krivdi.

3 Vzemite besede s seboj

in vrnite se h GOSPODU!

Recite mu:

"Odpusti vso krivdo,

sprejmi dobroto

in bomo nadomestili

junce s svojimi ustnicami.

4 Asirec nas ne bo rešil,

na konja ne bomo več sedli

in temu, kar so izdelale naše roke,

ne bomo več rekli: 'Naš Bog',

kajti pri tebi najde sirota usmiljenje."  (Oz 14, 2-4)

 Odlomek se začenja s pozivom k spreobrnitvi, pri čemer je Bog ljudstvu razločno povedal, da je padlo po svoji krivdi, on pa je pripravljen iti tudi preko tega padca in znova sprejeti svoje ljudstvo.  V nadaljevanju je kratka molitev kesanja. Ker v Severnem kraljestvu ni bilo pravega templja, pravi tempelj je bil namreč v Jeruzalemu, v Judovem kraljestvu, je  zadostovala tudi iskrena molitev. Pa ne le to. Tudi sicer je Bogu bolj všeč iskrena molitev skesanega grešnika kot klavne in žgalne daritve v obliki  juncev, jagnjet in drugih živali. Že kralj David je o tem napisal:

Zakaj nad klavno daritvijo nimaš veselja,

če bi ti namenil žgalno daritev, bi je ne maral.

19 Moja daritev Bogu je potrt duh,

potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš.  (Ps 51, 18.19) 

V današnjem času želijo mnogi pomiriti občutek krivde, ki izhaja iz njihove grešnosti, s podarjanjem določenih vsot denarja za cerkve ali z dobrodelnostjo. Vse to je sicer lepo, toda Bog hoče najprej spremembo smeri, ne denarja za to ali ono. Kdor zaupa malikom, ne more dolgoročno  ničesar pričakovati od Boga. Ti maliki so lahko marsikaj. Za nekoga je to vojaška moč, za drugega finančna stabilnost, tretji se zanašajo na znanost in druga dela svojega uma in rok, spet nekateri so obsedeni s čim drugim. Prava daritev Bogu je skesan duh, spreobrnjenje (cf. Ps 51,19).

V nadaljevanju našega odlomka (Oz 14,5) je Bog obljubil svojemu ljudstvu, da ga bo on sam ozdravil od njihovega odpadništva in jih rad ljubil:

Ozdravil jih bom njihovega odvračanja,

rad jih bom ljubil,

kajti moja jeza se je odvrnila od njih.

To ne pomeni, da jih prej ni ljubil, ampak, da nad njimi ne bo takoj izvršil svoje sodbe.  Bog je potrpežljiv. V naslednjih vrsticah (6-9) jim obljublja svoje blagoslove in blagodati. V zadnji (10.) vrstici tega poglavja pa pravi:

Kdor je moder, bo te reči razumel,

kdor je razumen, jih bo spoznal;

kajti GOSPODOVE poti so ravne,

pravični hodijo po njih,

uporni pa se na njih spotikajo.

Razveseljivo je, da hodi po svetu kar precej bolj  bistrih ljudi, vprašanje pa je, koliko je  med temi modrih. Tako je bilo in je še vedno. Mnogi ljudje Ozejevega časa so se spotikali ob Božje poti, pa tudi danes ni nič drugače. Božje poti so za pravičnega ravne, za upornika pa polne takih in drugačnih ovir in zank. Pravični ne črpa svoje pravičnosti iz sebe, ampak je deležen tuje, Božje pravičnosti. Prerok Izaija pravi, da so vse naše pravičnosti kakor umazana cunja (cf. Iz 46,6 CHR). V Janezovem evangeliju pa beremo:  "Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal  in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku." (Jn 2,24.25) Kakor je nekoč Bog vabil Izraelce k spreobrnjenju, tako danes vabi ljudi iz sveta. Bog je tisti, ki podeljuje svojo pravičnost vsem, ki se spreobrnejo in verujejo v ime edinorojenega Božjega Sina Jezusa Kristusa:

Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, 24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. (Rim 3,22-24)

Bog še danes duhovno ozdravlja  svoje izvoljene. On jih vleče k sebi ter jim daje svojo pravičnost. Človeški rod je po naravi grešen in vsi smo se rodili z grešno naravo. Bog nas po svoji milosti in po žrtveni smrti svojega Sina Jezusa Kristusa čisti vseh naših grehov ter nam po Svetem Duhu daje novo življenje, ki je v Jezusu Kristusu.  Tega ne dela zaradi naših del in zaslužnosti, ampak izključno po svoji milosti.

Naj Bog deluje s svojo milostjo in da svojo modrost in pravo razumnost vsem, da se bodo oklenili veselega oznanila Božje milosti, po katerem prihaja na svet odrešenje in ozdravljenje od Boga, kateremu bodi slava in hvala vekomaj.