Božji otroci

"Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega. 2 Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je, 3 in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je tudi on čist. 

 4 Vsak, kdor greši, ravna tudi nepostavno, kajti greh je nepostavnost. 5 Vi veste, da se je On razodel, da bi odvzel grehe, da pa v njem ni greha. 6 Kdor ostaja v njem, ne greši; kdor pa greši, ga ni videl in ga ni spoznal. 7 Otroci, nihče naj vas ne zapelje. Le kdor ravna pravično, je pravičen, kakor je pravičen on. 8 Kdor pa ravna grešno, je od hudiča, kajti hudič greši že od začetka. Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela."  (1Jn 3,1-8)

Božji otrok ne postaneš pri telesnem rojstvu, ampak pri ponovnem rojstvu. To je Jezus povedal Nikodemu, ko mu je rekel:  "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva."  (Jn 3,3b) Božji otroci nismo zato, ker bi bili pridni in zaslužni, ampak zato, ker nam je Bog izkazal svojo ljubezen in nam z rojstvom od zgoraj, ki pride po veri, podaril Božje otroštvo. Božje otroštvo je Božji dar, ne naša zasluga. Ljudje, ki jim ta svet predstavlja vse, nas ne pozna. Med Božjimi otroki in svetom je ločnica, kar je poudarjeno v prvi vrstici. 

V 2. vrstici pravi, da smo Božji otroci, da pa še ni razodeto, kaj bomo. To nikakor ne pomeni, da je možno Božje otroštvo izgubiti, ampak, da ne vemo, kakšni bomo videti ob koncu časov, ko se bo Jezus razodel, oziroma prišel v slavi sodit živim in mrtvim, kot govori nikejsko-carigrajska veroizpoved. Takrat bodo naša telesa podobna njegovemu poveličanemu telesu, (cf. Flp 3,21) naše duše pa bodo dokončno očiščene in osvobojene slehernega madeža greha. Vsak, kdor ima to upanje in zaupanje, se ogiba greha, oziroma očiščuje, kakor je on čist (cf. 1Jn 3,3). V v. 4 nas apostol Janez opominja, da je vsak greh tudi nepostavnost, oziroma kršitev Božje postave. Hkrati nam v naslednji vrstici zagotavlja, da je Jezus Kristus odvzel vse naše grehe. Res je, Jezus Kristus je  "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b) S svojo smrtjo na križu je izničil vse naše grehe, s svojim vstajenjem od mrtvih pa nam je dal zagotovilo popolnega opravičenja (cf. Rim 4,25). Zato je  nelogično, da bi kristjan grešil. Toda, kako je s tem v vsakdanjem življenju, oziroma v praksi? Janez pravi v 1Jn 3,6, da tisti, ki ostaja v Kristusu, ne greši. Nekateri zmotno mislijo, da kristjan pod nobenim pogojem ne bi smel pasti v greh. Toda sam Janez pravi v istem pismu naslednje:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9)  Iz tega sledi, da tudi kristjan greši, ali bolje, da pada v greh. Kristjan ni imun pred grehom, toda greh ni njegovo naravno stanje, v katerem bi se kristjan dobro počutil. Tisti, ki sistematično greši in se ne vznemirja zaradi svojega greha, temveč v njem morda celo uživa, zagotovo ni resnični kristjan. Kdor ima resnično zaupanje v Kristusa, hoče biti čist kakor naš Gospod. Greh ni kristjanovo naravno okolje, enako kot ni blato naravno okolje ovce. Ovca, ki pade v blato,  bo poskušala čim prej zlesti ven. Obstajajo pa živali, ki uživajo v blatu. Enako  obstajajo tudi ljudje, ki uživajo v grehu... Kristjan, ki pade v greh, greh prizna, Božja beseda pa mu zagotavlja očiščenje. Jezus Kristus je umrl za vse naše grehe: pretekle, sedanje in prihodnje. On je prišel v nas uničit Satanovo delo v celoti.

Nekateri kristjani so zmotno prepričani, da je možno izgubiti Božje otroštvo. Življenje teh ljudi je žalostno, saj lezejo skozi to "solzno dolino" kot po sinusoidi: gor - dol, gor - dol, gor - dol... Ko so "zgoraj", plavajo kot v oblakih, ko so "spodaj" zapadajo v obup. Ko stvar ne gre in ne gre, ostajajo "spodaj". Svoje Božje otroštvo vežejo na svoje uspehe in neuspehe ter na svoje dobro ali slabo počutje. Ta vrsta krščanstva je nekaj najbolj žalostnega in celo škodljivega. Zanj so krivi pridigarji, ki najprej veselo pozdravljajo novorojene člane Božje družine, nato pa sledi obtoževanje: "Le kako lahko ti kot kristjan...?" Res je, pridigarji, zlasti tisti iz Amerike, so naredili cel seznam predpisov novodobne postave, ki naj bi se je držal vsak kristjan. Iz cerkve, ki bi morala biti bolnišnica za grešnike, tako po navadi nastane "sveti klub" samopravičnežev. Ali je mogoče, da si nekaj časa Božji otrok, potem nekaj časa nisi, nato spet si, potem spet nisi? Gre za popolnoma nelogično stvar. Ali normalni zemeljski starši zavržejo otroka, ki naredi nekaj, kar ni prav? Ko je Peter Jezusa vprašal, kolikokrat naj odpusti svojemu bratu, če se pregreši zoper njega (Petra) in se pride opravičit ter če zadostuje do sedemkrat, mu je Jezus odgovoril: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat." (Mt 18,22). To pravzaprav pomeni, da vsakič. Bog od nas ne zahteva več, kot je sam pripravljen storiti. Njegova pripravljenost odpuščati tistim, ki svoj greh priznajo ni omejena. Bogu hvala za njegovo čudovito dobroto do njegovih otrok!