Na srbski spletni strani Vesti net sem naletel na članek z bombastičnim naslovom Kristusovi bojevniki bodo branili Republiko Srbsko: "Nad nasilje z nasiljem" (Hristovi ratnici će braniti Republiku Srpsku: "Na silu silom"). Ob branju tega naslova me je kar zmrazilo, kajti stvar se mi zdi kot nekakšen "krščanski" džihad. Članek pripoveduje o ruskih kozakih, katerih ataman naj bi bil sam predsednik Putin, ki da so pripravljeni z orožjem braniti Republiko Srbsko. Pod članek sem napisal pripombo, da se Kristusovi bojevniki vojskujejo na kolenih, ne na konjih in v tankih ter svojo misel podkrepil s svetopisemskim navedkom iz Pavlovega pisma Efežanom 6,13-18. Odziv na moje pisanje je bil sicer odklonilen, a vseeno prijazen. Kadarkoli so ljudje v imenu Jezusa Kristusa vihteli snovno orožje, so s tem dejanjem sramotili Gospodovo ime. Kristus in krščanska vera nista nekaj, s čimer bi se smelo poljubno manipulirati, kakor odgovarja katerikoli politiki. Kristjanovo orožje so kolena, molitev in Božja beseda. To je orožje, s katerim po besedah sv. Pavla podiramo trdnjave v glavah ljudi: "Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu." (2Kor 10,4.5) To je nekaj popolnoma drugega kot (ne)svete vojne v imenu krščanstva in Kristusa.
Tudi na Slovenskem imamo v zadnjem času opravka z nekim sorodnim pojavom, pri čemer sicer ne gre za kako oboroženo armado, ampak za intenzivnejše posvajanje krščanskega imena s strani določenega dela dela političnega spektra. Na oder se pompozno vrača ime "krščanske" demokracije, kar bo menda rešilo cel kup problemov, s katerimi se sooča naša država. Ta stranka bo baje usmerjala svojo politiko v skladu s "krščanskimi vrednotami", pri čemer ni čisto jasno, kaj naj bi to pomenilo. Krščanstvo namreč operira s postavo (zapovedmi) in z evangelijem. Kako se bo npr. v politiki obnesla zapoved nemaščevanja tistim, ki ti storijo krivico? Glede izpolnjevanja te zapovedi so že sedaj zelo neprepričljivi. Imajo polna usta narodne sprave, delujejo pa v popolnem nasprotju s tem in kar naprej mečejo "ta-rdečim" pod nos njihove lumparije iz preteklosti, sebe pa predstavljajo kot popolnoma nedolžne žrtve. Nič ni narobe, če deluje kristjan v politiki. Toda taka oseba mora biti pozorna, da s svojim delovanjem ne dela sramote svojemu Gospodu. Svet ima zelo jasno izdelano predstavo o tem, kako naj bi delovali kristjani in vsak zdrs je za svet triumf. Svet seveda slabo loči resnične kristjane od ponarejenih. Rimska cerkev, ki se pri nas predstavlja kot vrhovna moralna razsodnica, je že večkrat padla na izpitu iz kredibilnosti. Mariborski gospodarski škandal je le eden od teh primerov. Politično krščanstvo je doslej naredilo resničnemu krščanstvu največ škode.
Problem ponarejenega krščanstva je, da uporablja Kristusa kot nekakšen pripomoček za vsakdanjo rabo in ga vlači v vsako mlakužo svojega političnega, gospodarskega in celo vojaškega delovanja. Kristus ni in ne more biti nikogaršnji nacionalni heroj, ampak je Odrešenik sveta. On tudi ne more biti pokritje za nobene politične ali gospodarske mahinacije. Zatorej je čas, da ga vse politike tega sveta nehajo zlorabljati za uresničevanje svojih vsakdanjih interesov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar