Adventno premišljevanje

Zgodilo se bo poslednje dni:

Gora hiše GOSPODOVE

bo trdno stala kot najvišja med gorami,

vzdigovala se bo nad griči.

In narodi bodo hiteli k njej,

2 številna ljudstva bodo prišla in rekla:

"Pridite, pojdimo na GOSPODOVO goro,

k hiši Jakobovega Boga.

Poučil nas bo o svojih potih

in hodili bomo po njegovih stezah.

Kajti s Siona bo prišla postava

in GOSPODOVA beseda iz Jeruzalema."

3 Razsojal bo med številnimi ljudstvi,

dokazoval močnim narodom v daljavo.

Svoje meče bodo prekovali v lemeže

in svoje sulice v srpe.

Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu,

ne bodo se več učili vojskovanja.

4 Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo

in nihče jih ne bo strašil,

kajti usta GOSPODA nad vojskami so govorila.

 

5 Da, vsa ljudstva hodijo,

vsaktero v imenu svojega boga,

mi pa hodimo v imenu GOSPODA, našega Boga,

vselej in na vekomaj.

 

6 Tisti dan, govori GOSPOD,

bom zbral, kar je kruljavo,

združil, kar je razgnano,

in tiste, s katerimi sem hudo ravnal.

7 Iz kruljavih bom naredil ostanek

in iz pregnanih močan narod.

GOSPOD bo kraljeval nad njimi na gori Sion

odslej in na veke.   (Mih 4,1-7)

Prerok Mihej je deloval v 8. in 7. stoletju pred Kristusom, v času Judovih kraljev Jotáma, Uzíja in Ezekija. tema njegovega prerokovanja pa je sodba in odpuščanje. Zgornji svetopisemski odlomek iz Mihejeve knjige (skoraj enako besedilo kot v Mih 4,1-5 najdemo v Iz 2,2-5) se med drugim nanaša  na "poslednje dni". Pod tem izrazom si ne predstavljamo nujno nekega krajšega časovnega obdobja, kot si to predstavljamo z besedno zvezo "poslednji dnevi Pompejev", ali na primer "Mussolinijevi poslednji dnevi", ampak časovno obdobje od Jezusovega križanja in vstajenja naprej, torej čas pred drugim prihodom  Gospoda Jezusa Kristusa, ko pride  v slavi sodit žive in mrtve, kot govori nikejsko-carigrajska veroizpoved.

Prerok Mihej je živel v času, ko je bil evangelij v povojih, oziroma se je le-ta izražal skozi sence in predpodobe. Božje ljudstvo je imelo tempelj, ki je stal na griču nad Jeruzalemom, Bogu je prinašalo daritve in žrtve za grehe, obhajalo je določene praznične dni, se vzdrževalo določenih jedi  in podobno. Toda vse to so bile sence prihodnjih reči (cf. Kol 2,17). Božje ljudstvo danes nima več materialnega templja. Nekatere cerkve se sicer obnašajo, kot da so njihove bogoslužne stavbe svetišča, v resnici pa je naš tempelj Kristus (cf. Raz 21,22). Ker je cerkev kot celota v nekem smislu Kristusovo telo, je tudi ona v duhovnem smislu tempelj.

Jezus Kristus, ki je glava omenjenega telesa, torej cerkve (Kol 1,18), je povišan v nebesih, njegovo ime pa je postavljeno čez vsa imena (cf. Flp 2,9).  Beseda blagovesti našega odrešenja prihaja  iz Jeruzalema, kjer je bila na prve binkošti po Jezusovem vstajenju ustanovljena novozavezna Cerkev (cf. Apd 2). Tam se je vse skupaj začelo. Že kmalu pa je prišlo v Jeruzalemu do preganjanja cerkve. Spomnimo se Štefanovega mučeništva. Toda preganjanje je imelo tudi pozitivne učinke, kajti zgodilo se je: "Tisti, ki so se razkropili, so vsepovsod oznanjali besedo." (Apd 8,4)  Izpolnjevala se je tudi Jezusova obljuba apostolom: "Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta."  (Apd 1,8) Apostoli sicer niso prišli do skrajnih mej sveta, so  nam pa posredovali evangelij, ki  napreduje v tej smeri po drugih oznanjevalcih.

Danes svet na veliko govori o miru, obnaša pa se podobno kot stari Rimljani, ki so rekli: "Če hočeš mir, se pripravljaj na vojno." Svet nikoli ne bo mogel dati resničnega miru. Tega pravzaprav ne razume niti svet niti filozofi niti liberalni teologi. O miru se je začelo intenzivneje govoriti po prvi svetovni vojni, prej pa je veljal Moltkejev izrek: "Večni mir je sen, in še lep ne, vojna pa člen v božjem svetovnem redu."* Štiriletno valjanje v krvi in blatu v strelskih jarkih je te "viteške" predstave o vojni temeljito pretreslo. Mir je postal šlager naslednje sezone, ki se je končal v še hujšem mesarjenju druge svetovne vojne. Spet je sledilo sladkobesedno opevanje miru, miru pa od nikoder. Pojav orožja za množično uničevanje je povzročil vzpostavitev ravnotežja strahu, zato smo se sicer rešili svetovnega spopada, lokalne vojne pa še kar trajajo. Jezus ne daje takega miru, kot ga ponuja svet. On je rekel apostolom: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet." (Jn 14,27) Svet si v svojem napuhu  marsikaj domišlja, pravega miru pa ne zmore ustvariti, ker zanemarja eno nadvse pomembno podrobnost: resnično  zlo ne izhaja iz katerekoli družbene ureditve, ampak iz človeške notranjosti (1Mz 6,5. Iz 32,6. Jer 17,9. Mr 7,20-23).  Jezus nam daje notranji mir sredi tega razburkanega sveta. Nekega dne pa bo vzpostavil tak red, o kakršnem govori prerok Mihej v 3. in 4. vrstici zgornjega odlomka. To se bo zgodilo tedaj, ko se bo izpolnila beseda:  "In obrisal bo (Bog, op. Diz.) vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo." (Raz 21,4) Tedaj bo Božje ljudstvo  v simboličnem smislu prekovalo svoje sulice v srpe in meče v lemeže, kot pravi prerok Mihej. Tedaj bo tudi rešeno slehernega strašenja in preganjanja s strani nasprotnikov.

Božje ljudstvo sme in more reči o sebi, da hodi v imenu GOSPODA Boga vselej in vekomaj (cf. Mih 4,5).  Narodi sveta imajo različne bogove. Tisti, ki pravijo, da so ateisti in humanisti, so si za božanstvo izbrali kar sami sebe. Ti pravijo: "Verujem vase." Takim pravim, da jim ni sploh treba verjeti ali verovati vase, saj se lahko otipajo, pogledajo v zrcalo, slišijo, čutijo, celo poduhajo. Le kaj poreko na tisti groze polni dan, ko bo Bog razsojal med ljudstvi in narodi v daljavi (cf. ibid. v. 3)? Tedaj se bodo znašli na tankem ledu, razen če... Razen če se ne spreobrnejo in sprejmejo Jezusa Kristusa za odrešenika in Gospoda.  O njem piše apostol Pavel kot o orodju sprave, ko pravi: "Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa." (Rim 3,25) Jezus je naš tempelj,  naš veliki duhovnik in žrtev za naše grehe in prestopke. Kdor vanj veruje, ne bo osramočen (cf. Rim 10,11. 1Pt 2,6).

V Mih 4,6.7 Bog obljublja, da bo zbral in združil vse kar je kruljavo in razgnano ter iz tega ustvaril sveti ostanek. Bog gradi svoje kraljestvo na nadvse čuden način. Že sam začetek je nadvse nenavaden. Za izvoljeno ljudstvo si ni izbral nosilcev kake velike rečne civilizacije, kot so bili Egipčani, Asirci, Babilonci ali Kitajci, ampak nepomembno ljudstevce, ki mu je poiskal življenjski prostor v ozkem pasu  med Sredozemskim morjem, Libanonskim gorovjem, Jordanom in Rdečim morjem. Iz tega nepomembnega ljudstva je izšel Mesija, ki se ni rodil v cesarski palači, ampak v hlevu. Tri leta je pridigal, zdravil bolne, se zameril oblastnikom in končal svojo pridigarsko kariero na najbolj možen sramoten način, na križu. Za ožji krog svojih učencev si je izbral najbolj nemogočo zdruščino, v katero so sodili ribiči, kakšen zelot (danes bi rekli terorist), osovraženi dacar in celo Jezusov izdajalec. Ta čudna zdruščina, ki se je po njegovi smrti poskrila v mišje luknje (izdajalec si je že prej sodil sam), je po Kristusovem vstajenju in vnebohodu, ter ko se je nanjo izlil   Sveti Duh, ponesla v svet evangelij odrešenja. Eden od najbolj krvavih in fanatičnih preganjalcev "novoverskega gibanja" Savel iz Tarza, bolj znan po imenu Pavel, je postal eden najbolj pridnih oznanjevalcev blagovesti. Pravi narobesvet!  Nobene pričakovane metode ali tehnike, nobenega normalnega marketinga ni bilo tukaj. Sv. Pavel, ki sam ni bil ravno kak neizobražen nevednež,  nam uspeh takega delovanja pojasnjuje takole:

Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. 27 Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. 28 Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, 29 da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso. (1Kor 1,26-29)

Ta izjava je pomenila veliko pohujšanje za enega največjih filozofov Friedricha Nietzscheja in  sploh za svet. Bog se posmehuje modrosti sveta in si izbere grdo, kruljavo, razkropljeno, nepomembno in v očeh sveta nespametno.  Mnoge cerkve, tako liberalne kot konservativne, se danes poslužujejo različnih metod, da bi bile  v očeh sveta bolj relevantne. Liberalci resno prikimavajo vsaki norosti, ki si jo izmisli svet, grehe, ki jih zagovarja svet, pa celo razglašajo za vrlino,  na drugi strani razni fundamentalisti  uporabljajo marketinške prijeme tega sveta. Eno in drugo je seveda narobe. Bog deluje čisto po svoje.  Je že tako, da je modrost tega sveta pri Bogu norost (cf. 1Kor 3,19). Bog je suveren in ravna po svoje, ne po okusu ljudi.

Adventni čas ni v prvi vrsti pričakovanje nemočnega Božjega Deteta v hlevčku, kajti betlehemski dogodek se ne bo nikoli več ponovil. Nič ni sicer narobe s spominjanjem dogodkov iz odrešenjske zgodovine, saj nam pripovedujejo o  ljubezni, ki jo je Bog izkazal človeštvu, ko je poslal Odrešenika. Mi danes v prvi vrsti pričakujemo "pojavitev slave vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa," (Tit 2,13b). Ta se ne bo vrnil kot otrok, ampak kot sodnik.   "Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina." (Jn 3,18)  Veruj vanj in rešen-a boš (cf. Apd 16,31)!

*Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976. S. 526.