Kako križali?

"Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred." (Gal 5,24)

Nepoučenemu ali slabo poučenemu se zagotovo zdi zgornja trditev, ki jo je zapisal apostol Pavel, kot nekaj, kar se nanaša na askezo, mučenje samega sebe in podobno.  To ni nič posebnega, kajti zgodovina je polna raznih asketov, ki so skušali  z različnimi fizičnimi postopki disciplinirati svoje telo in si na ta način prislužiti domnevne zasluge. V resnici pa sploh ne gre za to. 

Izraza meso ne smemo enačiti s fizičnim telesom, kot so to počeli srednjeveški asketi, ampak s staro grešno naravo, ki smo ji pripadali, preden smo postali Kristusovi. Naše telo se od tedaj ni nič spremenilo, če seveda odštejemo regeneracijo celic in staranje.  Razen tega telo kot tako ni zlo, kot so trdili manihejci, od njih pa so se takih naukov nalezli tudi mnogi kristjani, na primer sv. Avguštin, ki velja za enega najvplivnejših teologov. Toda sv. Pavel je imel v mislih nekaj drugega, torej padlo grešno človeško naravo. 

Pripadati Kristusu pomeni biti v Kristusu. To ima pomembne posledice: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17)   Ker je bil on za nas križan, smo bili na nek način križani tudi mi, ki smo v njem, čeprav živimo dva tisoč let po golgotskem dogodku. Kristus je za nas umrl in bil obujen, enako smo bili tudi mi  nekoč duhovno mrtvi in otroci jeze. Po Kristusu in v Kristusu smo deležni njegovega vstajenja od mrtvih in opravičeni od grehov ter prestopkov. To pomeni biti nova stvaritev.

Ker je bil kristjan deležen Gospodovega križanja in s tem postal nova stvaritev, je zanj postal greh nelogičen. Biti nova stvaritev pomeni imeti nov status. Zato je Pavel opomnil Galačane: "Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa." (Gal 5,16)  Poželenje mesa se nanaša na vse, kar spada v staro grešno naravo. Kristjan sam po sebi ni brezgrešen in popoln človek, toda pred Bogom je brezgrešen in popoln, ker je v Kristusu. Nebeški Oče se ne ozira na naše slabosti, ampak na Kristusove kreposti. Toda po drugi strani  si kristjan prizadeva živeti skladno z Božjo postavo in v svojem življenju udejanjati Božjo pravičnost. Tu mu je v pomoč Sveti Duh. Tega ne počne, da bi se odrešil, ali zaradi tega prejel odpuščanje grehov, kot nekateri zmotno mislijo, ampak zato, ker je odrešen in opravičen v Gospodu Jezusu Kristusu.