 |
| Vir fotografije: KLIK |
Danes sem na naletel na Blicov spletni članek, ki govori o tem, kako se je šel Radomir Počuča, nekdanji novinar TV Pink in tiskovni predstavnik protiteroristične enote MNZ Srbije, na strani uporniških "ruskih bratov" borit proti Ukrajini. Za tiste, ki nam je znano tradicionalno prijateljstvo srbskega naroda do Rusov, to ni neko posebno presenečenje. Zato se mi na začetku vsa stvar niti ni zdela preveč nenavadna, čeprav me je čudilo, kako lahko gre nekdo v vojno na stran enega "bratskega slovanskega naroda" proti drugemu "bratskemu slovanskemu narodu".
Resničen šok pa sem doživel, ko sem izvedel za njegov motiv za sodelovanje v tej vojni. Na svoj FB profil je namreč zapisal: "Šel sem... se borit proti zlu, ki preti moji sveti Očetnjavi Rusiji... Prišel sem med brate, da si razdelimo breme borbe proti neljudem, ki se klanjajo satanu, denarju, profitu in ki jim je bistveno, da se predajajo najnižjim oblikam strasti in zadovoljevanju animalnih nagonov[...] Da, ne skrbite, vrnil se bom, da se soočim s konsekvencami svojega dejanja, odprte duše in z nasmehom na obrazu, že zdavnaj nosim križ svoje Golgote, z Bogom v srcu."
Čeprav nisem barthovec, se popolnoma strinjam z rajnkim švicarskim teologom Karlom Barthom, ko pravi, da je kakršnakoli povezava religije s čimerkoli (npr. s politiko) nekaj najbolj škodljivega. Navajam njegove besede: "Naj damo religijo zmagoslavno v zvezo z znanostjo, umetnostjo, moralo, socializmom, mladino, narodom, državo - kot da ne bi bilo iz tisočerega izkustva znano, da ne raste trava tam, kjer se povezava 'religija in....' dejansko uresniči."* (poudaril Diz.) Zgodovina in sedanjost nam nenehno dokazujeta in nas opozarjata, kako krvavo resnična je ta trditev! Poleg tega krščanstvo ni islam, ki se ima za religijo, ki naj bi imela poleg odgovora na verska tudi podrobne odgovore na vsa politična, pravna, gospodarska, oblačilna in ostala vprašanja.
Kakšno Golgoto ima Radomir Počuča v mislih? Katerega boga ima v srcu? Kdo ali kaj so neljudje, s katerimi se bori? Vsi totalitarni diktatorji so o ljudeh, ki so jim bili napoti, govorili kot o neljudeh: Hitler, Stalin in ostalo sorodstvo. Isisovski teroristi in njihovo duhovno sorodstvo počnejo isto. Če je Stalin zmerjal tiste, ki jih je dal pomoriti s psi, jih isisovci & Co. zmerjajo s svinjami. Kdaj in kje je Gospod, ki je pretrpel golgotski križ koga zmerjal z neljudmi? Na križu je molil za svoje ubijalce in sploh sovražnike: "Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo." (Lk 23.34) Kakšen križ svoje Golgote torej nosi omenjeni nesrečnež v srcu, lahko vsakdo odgovori sam. Ni tako pisanje pljuvanje po golgotskem križu?
Pravi, da se je prišel borit proti neljudem, ki se klanjajo Satanu. Od kdaj se proti zlu in Satanu bojujemo s puškami in topovi? To je približno tako, kot bi se proti temi v sobi bojevali z metlo ali s kolom. Proti temi pomaga luč, ne mahanje z metlo ali kolom. Apostol Pavel je o resničnem duhovnem boju govoril naslednje: "Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti
oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim
duhovnim silam v nebeških področjih." (Ef 6,12) Najprej je povedal, da se naš boj ne bije proti ljudem, ki so iz krvi in mesa. Homines sapientes niso cilj tega boja! Res gre za boj proti neljudem, vendar drugačnim, kot si jih predstavlja Radomir Počuča. Sv. Pavel ima v mislih zla duhovna bitja s Satanom na čelu. Toda proti tem ne zaležejo ne puščice, ne puške, ne topovi, niti bombe, ampak orožje čisto druge vrste: pas resnice, oklep pravičnosti, škornji pripravljenosti za oznanjevanje evangelija miru, ščit vere, čelada odrešenja in meč Duha, ki je Božja beseda. Ta navidez tako šibka orožja je priporočil Pavel v Ef 6,13-17. S temi orožji je Kristusova cerkev zmagovala tri stoletja, stala in obstala. Nobeno drugo duhovno orožje ne obstaja. Ko se je začela povezovati z državo, se je začela deformirati. Zato imajo danes mnogi tako imenovani kristjani popolnoma deformiran pogled na osnovne stvari v zvezi s temelji krščanske vere.
Jezus ni prišel vodit svetih vojn proti Ukrajincem, Rusom ali kateremu koli narodu. Prišel je na svet, kjer je živel popolno in brezgrešno življenje; na golgotskem križu je umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja. Ena sama Golgota je, ki ima odrešujočo vrednost. Te Radomir Počuša zaenkrat zagotovo ne nosi v svojem srcu. Žal. Zato mu iz srca želim, da spregleda, preden bo prepozno. Naj se Bog usmili njega in vseh drugih...
*M. Kerševan, Vstop v krščanstvo drugače, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992. S.37.
Ni komentarjev:
Objavite komentar