O molitvi in vztrajnosti

Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: "Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence." 2 Rekel jim je: "Kadar molite, recite:

Oče! Posvečeno bodi tvoje ime.

Pridi tvoje kraljestvo.

3 Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne

4 in odpústi nam naše grehe,

saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan,

in ne vpelji nas v skušnjavo!"

5 In rekel jim je: "Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: 'Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, 6 kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,' 7 in mu bo oni znotraj odgovoril: 'Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.' 8 Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. 9 Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! 10 Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. 11 Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? 12 Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? 13 Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo."     (Lk 11,1-13)

Zgornji odlomek bi lahko razdelili na dva dela: prve štiri vrstice se nanašajo na Gospodovo molitev, preostale pa na vztrajnost v molitvi. 

Verzija Gospodove molitve, podana v Lukovem evangeliju je nekoliko krajša od tiste pri Mateju 6,9-13. Oba evangelista jo tudi podajata v različnem kontekstu: Matej jo navaja v sklopu znanega Govora na gori, Luka pa kot odgovor na vprašanje enega od učencev. Menim, da gre za dve varianti iste molitve, ki ju je Jezus povedal na dveh različnih krajih in ob različnem času. Mnogi kristjani danes trdijo, da je Jezus posredoval to molitev le kot vzorec za osebno molitev. S to trditvijo se strinjam, a brez prislova "le". Luka nam je namreč ne podaja kot vzorec,  ampak navaja: "Kadar molite, recite..."  Matej je glede tega malo drugačen: "Vi torej molite takole[...]" (Mt 6,9a) Gospodovo molitev torej smemo vzeti kot vzorec za   molitev, ki jo sami oblikujemo, smemo pa jo moliti tudi tako, kot je zapisana. "Matejevo" verzijo očenaša najdemo tudi v starokrščanskem spisu Didaché iz 1. stoletja, kjer pravi: "Molite takole: 'Oče naš, ki si v nebesih[...]'" To pomeni, da so to molitev kristjani molili že v 1. stoletju. Če je stvar taka, ne vidim nobenega razloga, da je ne bi smeli moliti tudi danes. 

Jezus nam je razodel prvo osebo Svete Trojice z imenom Oče. Gre za izraz, ki ustreza aramejskemu "Abba", kar je bil tistem času običajen naziv, s katerim so v krogu družine klicali očeta. Ime je nekaj, kar predstavlja osebo kot celoto, posvečevanje Božjega imena pomeni izraziti spoštovanje do Boga. Ko rečemo: "Posvečeno bodi tvoje ime," izrazimo željo, da bi ljudje globoko spoštovali Stvarnika nebes in zemlje. Ko prosimo za prihod kraljestva, prosimo za dve stvari. Najprej, da bi moč kraljestva zavladala v srcih vseh ljudi, obenem pa tudi za prihod Božjega kraljestva v njegovi polnosti, ko se bo naš Gospod Jezus Kristus vrnil v vsej svoji slavi. Ko prosimo za vsakdanji kruh, pravzaprav prosimo za vse svoje vsakdanje potrebe. Ko prosimo za odpuščanje, prosimo za nekaj, kar potrebujemo vsak dan. Ne glede na vse, smo še vedno grešniki, kajti še vedno grešimo. Žal se tega nekateri kristjani premalo zavedajo. Kristjan je, kot je rekel Luther, "simul iustus et peccator," ali po domače: istočasno pravičen in grešnik. Pravičen, ker je opravičen po milosti, ki jo prejema po veri v Jezusa Kristusa, grešnik pa zato, ker žal še vedno greši. Toda pri tem, ko prosimo za odpuščanje, smo dolžni tudi mi odpuščati svojim dolžnikom, v nasprotnem primeru nismo s svojo prošnjo naredili nič. Če ne odpustim in rečem, naj mi Bog odpusti, kakor sem to jaz storil, potem je ta prošnja nična. Zato je odpuščanje tako zelo pomembno. Lukova verzija Gospodove molitve se končuje z: "In ne vpelji nas v skušnjavo." Izraz, ki  ga pri nas prevajamo kot skušnjavo, bi lahko prevedli tudi kot preizkušnjo. V tej prošnji torej prosimo, naj  Bog ne dopusti, da bi zapadli v okoliščine, ki bi jim lahko podlegli. Bog dopušča preizkušnje (Mt 4,1), a ne preko naših zmožnosti, ampak nam ob njih omogoči izhod, da bi jih mogli prestati (1Kor 10,13). Vseeno pa si jih naj nihče  ne želi.  Še na nekaj opozarjam pri Gospodovi molitvi, in sicer, da je napisana v prvi osebi množine, torej gre za zborno, občestveno molitev. 

V drugem delu nas Jezus uči, kako vztrajni moramo biti pri svojih molitvah in prošnjah. V enoprostornih hišah tistega časa je vsa družina spala na nekakšnem podiju. Če si ponoči prišel po karkoli, si pri spanju zmotil celo družino, ne le svojega prijatelja, ki si ga prišel prosit za pomoč. V takih primerih prijateljstvo najbrž ne bi bil zadosten razlog za to, da bi oni znotraj vstal in ti dal, česar si ga prosil. Pomembnejši razlog je vztrajnost. Bog včasih odlaša z izpolnitvijo naših prošenj. Ne vemo točno, zakaj je tako. Zato je pomembno, da vztrajno prosimo, vztrajno iščemo in vztrajno trkamo. Seveda moramo prositi stvari, ki so po Božji volji. Zanimiv je zaključek tega odlomka, kjer pravi: "Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo." (Lk 11,13) Zakaj uporablja Jezus izraz hudobni? Odgovor najdemo v že omenjeni Luthrovi misli, da smo obenem pravični in grešniki. S tem torej ni mišljena neka specifična hudobija, ampak splošna grešnost, ki smo jo podedovali od svojega praočeta. Toda Jezus Kristus je prišel na svet, da bi nam dal po svoji smrti na križu popolno opravičenje od vsega greha in hudobije ter nam podelil novo življenje. Mi še vedno grešimo, toda greh ni več naše naravno stanje. Čeprav grešimo, znamo dajati dobre darove otrokom. Tako tudi Bog, ki je vir vse dobrote, daje Svetega Duha tistim, ki vztrajno prosijo. 

Bogu hvala za njegove darove!