Ob obletnici Vergerijeve smrti

Vir slike: Wikipedija

Danes, 4. oktobra 2015, je 450. obletnica smrti nekdanjega koprskega škofa in cerkvenega reformatorja Petra Pavla Vergerija mlajšega (*okoli 1498 + 1565). Njegov življenjepis se nahaja na tej povezavi. 

O tej pomembni osebi za slovensko reformacijo, o kateri je Primož Trubar izjavil: »Vergerij je bil 'poleg Boga' prvi in najimenitnejši povzročitelj, da se je začelo prevajanje knjig v slovenski jezik,« se je razvil mit kot o človeku, ki je zaradi svoje častihlepnosti nagajal Trubarju, ga tožaril pri Württemberškem vojvodu in podobno. Italijanski zgodovinar Sergio Bonazza je v III. Trubarjevem zborniku ta mit o »zvitem in častihlepnem Lahu«  dodobra ovrgel. V nadaljevanju citiram odlomek iz Bonazzovega prispevka.

Slovenska historiografija je osebnost Bonoma idealizirala, medtem ko je Vergerija predstavila v pretežno negativni luči. Negativne poteze v Vergerijevem odnosu do Trubarja je uvedel že France Kidrič, Mirko Rupel pa jih je v svoji Trubarjevi monografiji značilno povečal in jih podkrepil z raznimi domnevami.

Negativno mnenje slovenske kritike do Vergerija sloni na napačni predpostavki, po kateri naj bi bil

Vergerij Trubarjev preganjalec, preden je prestopil v Lutrovo cerkev. V tem smislu je bilo namreč interpretirano Trubarjevo pismo Bullingerju z dne 13. septembra 1555, v katerem Trubar pravi med drugim sledeče: »Der herr Vergerius, mein herr und landsman, welcher vor 12 jahren auch mein Saulus, aber yezund, gott lob, Paulus worden.« Omenjeni citat se nanaša na Trubarjevo bivanje v Trstu v letih 1540-42. V tem pogledu je potrebnih nekaj pripomb.

1. V času tega zadnjega Trubarjevega bivanja v Trstu Vergerija precej časa sploh ni bilo v Kopru. V letih 1540-41 je bil na diplomatskem potovanju v Franciji in nato na verskih razgovorih med predstavniki katoliške in protestantske cerkve v Wormsu in Regensburgu. Zato si je težko predstavljati, da bi Vergerij v času svoje odsotnosti lahko bil Trubarjev preganjalec.
2. Toda ne glede na to, Vergerij bi to lahko storil samo v svoji škofiji, ne pa v Trstu.
3. Ko se je Vergerij vrnil iz omenjenega potovanja v Franciji in Nemčiji, je bil versko že na strani reformacije, zato si ni mogoče predstavljati, da bi nasprotoval svojemu verskemu somišljeniku.
4. Pri vsem tem je treba še upoštevati - in tega M. Rupel verjetno ni vedel - da sta bila Vergerij in Bonomo v tem času v prijateljskih odnosih, zato bi bilo nerazumljivo, da bi Vergerij preganjal človeka, ki ga je Bonomo ščitil.

Vergerijeva nagrobna plošča. Foto: Matjaž Črnivec

Na podlagi omenjenih pripomb postane jasno, da mora biti citirani stavek, po katerem naj bi bil Vergerij najprej »Trubarjev Savel in da je potem, hvala Bogu, postal Pavel« interpretiran drugače in sicer tako, da je bil Vergerij »pred dvanajstimi (točneje trinajstimi) leti še katoliški škof ter da je potem, hvala Bogu, postal protestant.«

Med Trubarjem in Vergerijem je sicer prihajalo tudi do nesporazumov, toda ti so bili marginalnega pomena v primerjavi s pozitivnimi aspekti. Če pa gledamo Trubarja in Vergerija v perspektivi verskih emigrantov v Nemčiji, zapažamo, da sta bila na istih idejnih in taktičnih pozicijah. Oba sta pristopila v luteransko cerkev, a sta se kljub temu ozirala po drugih idejnih horizontih, seveda, kolikor so razmere dovoljevale. Dejstvo, da je bil ob Vergerijevi smrtni postelji poleg nečaka Aurelija prisoten samo še Trubar, dokazuje, da je bilo med njima več, kot kaže objavljena literatura.

Sergio Bonazza, Primož Trubar in italijanska reformacija, III. Trubarjev zbornik (SM in Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Ljubljana 1996), ss. 31-32.