Nato je govoril svojim učencem: "Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. 2 Poklical ga je in mu rekel: 'Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.' 3 Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: 'Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. 4 Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.' 5 Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: 'Koliko si dolžan mojemu gospodarju?' 6 Ta je rekel: 'Sto čebrov olja.' On pa mu je dejal: 'Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.' 7 Spet drugemu je rekel: 'Koliko pa si ti dolžan?' Rekel mu je: 'Sto kadi žita.' Dejal mu je: 'Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.' 8 In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči. 9 Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade."
(Lk 16,1-9)
V zgornji priliki gre na prvi pogled gre za preprosto in lahko razumljivo zgodbo, a če vanjo malce poglobimo, hitro opazimo, da se v njej znajdemo pred nekaterimi nejasnostmi. Če ji preveč površno preberemo, nas zlasti šokira dejstvo, da gospodar na koncu prilike pohvali krivičnega oskrbnika, ki je ogoljufal svojega gospodarja. Pa gre res za pohvalo?
Med poslušalci te prilike so bili tako Jezusovi učenci, kar je razvidno iz 1, vrstice, kot tudi farizeji, kar je razvidno iz 14. vrstice, ki je zgornje besedilo ne zajema, njen prvi del pa se glasi takole: "Vse to so poslušali tudi farizeji, ki so bili lakomni na denar." (Lk 16,14) Torej je šlo med drugim za ljudi, ki jim je denar še posebej dišal.
Oskrbnik, o katerem pripoveduje prilika, je bil ali suženj ali osvobojenec, katerega naloga je bila, da vestno upravlja s premoženjem svojega gospodarja. Bogataši se tudi v Jezusovem času niso posvečali vsem podrobnostim v zvezi z gospodarjenjem s svojim premoženjem, ampak so to prepuščali oskrbnikom, ki bi jim danes lahko rekli menedžerji.
V naši priliki imamo opraviti z nepoštenim oskrbnikom, ki so ga zatožili, da slabo upravlja z gospodarjevim premoženjem. Oskrbnik se je skušal izvleči iz zagate na tako, da je povabil k sebi gospodarjeve dolžnike in na papirju zmanjšal njihove dolgove. Iz besedila ni razvidno, ali je črtal del dolga, ali pa samo obresti na dolg. Oderuštvo je bilo namreč med Judi prepovedano. Morda si je prvi dolžnik v resnici izposodil le petdeset čebrov olja, zadolžnica pa je bila skupaj z obrestmi napisana na sto čebrov. Naslednji dolžnik si je v tem smislu sposodil osemdeset kadi žita, ostalo pa so bile obresti. Kakorkoli, z uničenjem starih zadolžnic in s pisanjem novih je bil gospodar oškodovan. Toda potem je sledilo presenečenje, saj je ogoljufani gospodar celo pohvalil krivičnega oskrbnika, ker je le-ta, zavedajoč se svojega položaja, preudarno poskrbel na svojo prihodnost, saj je računal, da ga bodo hvaležni dolžniki oskrbovali na stara leta.
Nauk te prilike je, da znajo posvetni ljudje velikokrat bolje poskrbeti za uresničenje svojih posvetnih ciljev, kot verniki ("otroci luči") za zadeve, ki se tičejo večnosti. A ne le to. Jezus pravi na koncu našega odlomka: "Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade." (Lk 16,9) Mamon pomeni denar, premoženje ali nekaj podobnega. Pojem krivični mamon se lahko nanaša na premoženje, ki ga nekdo pridobi z zlorabo lastne premoči v škodo drugih in na sebično trošenje denarnih sredstev, ne oziraje se na potrebe drugih; nanaša se lahko tudi na kvarni vpliv denarja, ki večkrat zavede ljudi v krivičnost.
Dejstvo je, da bo nekega dne naše premoženje propadlo in bomo ostali brez njega. Na onem svetu nič ne pomagajo niti rimski denariji niti naši evri ali katera koli sodobna valuta. Zato se od kristjanov pričakuje, da bodo svoj denar podelili s tistimi, ki so glede tega manj srečni. Verniki, ki svoja sredstva velikodušno delijo z drugimi, s tem izpričujejo svojo vero in predanost Bogu, pa tudi to, da morejo na temelju vere, ki je vir njihove velikodušnosti, pričakovati Božje povračilo v večnosti. Ljubezen do bližnjih in pomoč bližnjim je znamenje, da smo res Jezusovi učenci, ki uživamo odrešenje že tukaj in zdaj, na koncu pa bomo sprejeti v večna bivališča. Pa ne zaradi svojih dobrih del, ampak zaradi Kristusa, ki nam je pripravil večno zveličanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar