Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: 10 "Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: 'Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.' 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku!' 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan."
(Lk 18,9-14)
Naša predstava o tem, kakšen naj bi bil farizej, je dostikrat stereotipna. Ko sem bil nekoč v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ravno v času ramadanskega posta v turškem mestu Bursa in si v javnosti prižgal cigareto (to je bilo še v mojih kadilskih časih), sem opazoval obraze na tamkajšnji čaršiji, ki so izražali mešanico trpljenja, zavisti, pomilovanja, pa tudi samoobčudovanja in določene vzvišenosti, ki so jo doživljali ob pogledu na ubogega grešnega kafirja, ki je pred njihovimi očmi očitno kršil enega od petih stebrov islama. Ob pogledu na te obraze sem pomislil: "Takšen videz so imeli najbrž farizeji." Mnogi ljudje delijo takšen stereotip. Toda zadeva v resnici ni tako preprosta. Farizeji so bili ljudje, ki so si prizadevali natančno izpolnjevati Mojzesovo postavo. Pri tem so bili tako natančni, da so bili bolj mojzesovski od Mojzesa, toda le pri izvrševanju enostavnih zapovedi. Pri težjih so bili zelo liberalni.
Farizej v naši priliki je bil zelo priden, in se je svoje pridnosti tudi zelo dobro zavedal, pravzaprav predobro. Spominja nas na ljudi, ki pravijo: "Nikogar nisem ubil, ničesar ukradel, živim moralno življenje, plačujem svoje obveznosti in kar je še takega. Če obstaja Bog, me mora vzeti v nebesa." Spet drugi pravijo: "Sem moralna oseba, izpolnjujem zapovedi svoje religije, udeležujem se verskih obredov, sem lojalen državljan, torej si zaslužim srečno večnost." Res, krasni, zaslužni ljudje. Takšen je bil tudi naš farizej, oziroma, vsaj mislil je, da je takšen. Poglejmo si ga podrobneje! V Chráskovem prevodu najdemo zapisano: "Farizej se ustopi in moli sam s seboj tako:..." Menim, da nam ta prevod bolje opisuje zadevo kot SSP, kjer pravi: "Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle:..." Res ima SSP tudi opombo, kjer piše, da je možno ta del brati tudi takole: "Farizej se je postavil in k sebi molil takóle:..." Farizej torej v bistvu ni molil k Bogu, ampak sam s seboj, oziroma k sebi. Njegova molitev je bila ena sama samohvala: "Jaz, jaz, jaz..." Podobno nas usmerja sodobni svet, ko pravi: "Storite nekaj zase! Razvajajte se! To si zaslužite."
Cestninarji so bili premožni ljudje, a temu navkljub takratni judovski družbi niso uživali nikakršnega ugleda, ampak ravno nasprotno. Šlo je za osebe, ki so pobirale davke in si pri tem na račun svojih rojakov zaračunavale mastne provizije. Poleg tega so bili ti davki namenjeni rimski oblasti, zato se je cestninarjev držal pečat narodnega izdajstva in kolaborantstva. Toda Jezus je ravno tega človeka postavil za zgled onim pridnim. Cestninar iz prilike je stal daleč v ozadju s sklonjeno glavo in govoril: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" (cf. Lk 18,13) Nobenega samoopravičevanja in hvaljenja z zaslugami ni bilo pri njem! Na koncu je odšel opravičen. Zakaj? Ker je stal v ozadju? Ker se je trkal po prsih? Ker je ponavljal tisti stavek? Ne, ampak, ker se ni zanašal na svoja dela, četudi najbrž tudi on ni bil povsem brez dobrih del, ampak samo in edino na Božjo milost. Zavedal se je teže svojega greha in popolnoma zaupal Božji milosti, ne pa samemu sebi. Zato je odšel opravičen na svoj dom. Ravno zavedanje greha je danes skoraj popolna neznanka. To danes ni v modi, ker menda ni v skladu s človekovim dostojanstvom, razen tega menda samo "ovce" verjamejo v take nesmisle, kot je greh. Toda greh je objektivna danost. Kdor ne verjame, naj si pregleda naslovnice časopisov. In če gremo malo naprej, si bomo sposodili Luthrov izrek, ki pravi: "Človek ni grešnik, ker greši, ampak greši, ker je grešnik." Tu ne gre za besedno igro, ampak za zaporedje vzroka in posledice. Apostol Pavel se je tega zelo dobro zavedal, ko je zapisal: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15b) On je vedel, da je grešnik, čeprav ni bil cestninar, in bil opravičen. Pavel je bil farizej, ki je nekaj časa celo preganjal Božjo cerkev, toda dana mu je bila milost spreobrnjenja, ki ga je naredila za apostola narodov. Ne gredo torej le cestninarji v nebesa, enako ne pridejo tja vsi cestninarji.
Edino Božja milost lahko reši brezbožnega, Bog pa rešuje tako cestninarje, kot farizeje. Ne vseh, ampak nekatere. Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Na drugem mestu pa vabi vse, ki ga ne poznajo: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Zavedanje greha, kesanje in spreobrnjenje vodijo grešnika k Jezusu Kristusu, ki je Božji Sin in popoln Odrešenik. Vera vanj rešuje. Ali veruješ vanj?
Edino Božja milost lahko reši brezbožnega, Bog pa rešuje tako cestninarje, kot farizeje. Ne vseh, ampak nekatere. Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Na drugem mestu pa vabi vse, ki ga ne poznajo: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Zavedanje greha, kesanje in spreobrnjenje vodijo grešnika k Jezusu Kristusu, ki je Božji Sin in popoln Odrešenik. Vera vanj rešuje. Ali veruješ vanj?
Ni komentarjev:
Objavite komentar