Mesija za ves svet

L. Cranach St.: Kristus in samarijanka (Wikipedia)

Komentar se nanaša na odlomek iz Evangelija po Janezu 4, 1-42.

Samarija je bila območje, ki so se mu  Judje na vse pretege izogibali.  Judje namreč niso hoteli imeti nobenega opravka s Samarijani, ki so bili v etničnem pogledu mešanica starih Izraelcev in mezopotamskih priseljencev, ki jih je po zlomu severnega kraljestva Izrael tam naselil asirski kralj. Imeli so svojo Toro in so  veljali za Jude kot obredno nečisti.

Jezus se je ob neki priložnosti znašel na poti iz Judeje v Galilejo (cf. Jn 4,3). Ni se odločil za daljšo pot, po kateri bi lahko obšel Samarijo, ampak je šel po bližnjici. Pismo pravi: "Moral je iti skozi Samarijo." (Jn 4,4)  V kakšnem smislu je moral iti tam skozi? Glede na to, da je obstajala tudi druga pot, mu ni bilo treba iti ravno tam. Bolj logična razlaga je, da je bil ta "moral" rezultat suverene in previdnostne Božje volje.


Ko je prišel v kraj Sihár (verjetno današnji Nablus), se je ustavil pri Jakobovem studencu (cf. ib. v. 5).  Tedaj je prišla tja zajemat vode neka Samarijanka. Na njeno veliko presenečenje ji je  Jezus  rekel: "Daj mi piti!" (ib. v. 7) Ženska je bila osupla, kajti noben Jud ne bi prosil Samarijana (pa še ženske povrhu) za kozarec vode, saj bi se s tem obredno onečistil!  Iz tega začetnega stika se je nato razvil  zanimiv dialog. Žena je odgovorila: "Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?" (ibid. v. 9) Res je, nobene  za Juda versko opravičljive logike ni bilo v tej Jezusovi zahtevi. Ji je pa zato  Jezus podal  nenavaden odgovor: "Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti,' bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode." (ib. v. 10)  Le o kakšni živi vodi je govoril, ko pa revež niti do navadne vode ni mogel priti? "Uf," si je najbrž mislila ženska, "Še ena nelogičnost!" in mu ironično odvrnila: "Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo?  Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?" (ib. vv. 11.12) Res je, le od kod temu človeku živa voda? Le za koga se ima? Je mar večji kot očak Jakob, začetnik Izraelovega rodu, ki je ta vodnjak namenil svojemu sinu Jožefu ter njegovemu rodu?  Konec koncev je bila tudi Samarijanka Jakobova potomka, česar se je prav dobro zavedala.  Toda Jezus je ostal še naprej skrivnosten: "Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen.  Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje." (ib. vv. 13.14)  Ženska je še naprej ostala nejeverna in mu je, ne brez ironije dejala: "Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat." (ib. vv. 15) Najbrž je hotela reči: "Če že govoriš, da imaš nekje skrito tisto živo vodo, pridi z njo na plan in mi jo daj, da se mi ne bo več treba mučiti in dan za dnem vlačiti polnih vrčev s tega studenca!"  Jezus pa je preobrnil pogovor v drugo smer: "Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!" (ib. v. 16) Ženska mu je prostodušno in po pravici povedala: "Nimam moža." (ib. v. 17a) Nato ji je Jezus razkril resnico o njenem zasebnem življenju: "Dobro si rekla: 'Nimam moža'; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala." (ib. vv. 17b.18)  Uf, kakšna nerodna reč, saj so prišla na plan neprijetna dejstva, ki so bremenila žensko, poleg tega je ta žejni Jud očitno prerok, zato  je  skušala žena preusmeriti pogovor  na popolnoma drugo tematiko, takšnoo bolj "poduhovljeno": "Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu." (ib. vv. 19.20) Ženska je pravilno ugotovila, da ima opravka z neke vrste prerokom, nato  je z moralnega področja, kamor jo je prizemljil Jezus (postava!),  v pogovoru preskočila na obredno področje, kjer sta način in oblika čaščenja pomembnejši od vsebine. Toda Jezus je šel mimo tega in ji  povedal, da prihaja ura, ko ne bodo več častili  Boga izključno na tem ali onem,  pravem ali napačnem   mestu. Res je sicer, da je bilo judovsko čaščenje tisto pravo, pa tudi odrešenje prihaja od Judov.  Celotno Pismo Stare zaveze, ki govori o odrešenju, prihaja od Judov, pa tudi Mesija je izšel iz judovskega ljudstva, ne iz samarijanskega. Toda Jezus je tudi rekel: "Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče." (ibid. v. 23) S tem je ženi oznanil začetek nove dobe, ki je nastopila s prihodom Kristusa - Mesija. Ženi se je začelo po malem svitati, a še vedno ni v polnosti doumela, kaj ji je naš Gospod povedal: "Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil." (ib. v. 25) Tedaj se ji je Jezus do konca razodel:   "Jaz sem, ki govorim s teboj." (v. 26)  Žena je odložila vrč in šla veselo povedat v mesto: "Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?" (ib. v. 29) Mnogi meščani  so šli za ženo, nekateri so začeli verovati vanj že zaradi ženinih besed (cf. ib. 39). Prosili so ga, naj ostane pri njih, in je ostal dva dni ter jim govoril. Število vanj verujočih  se je  povečalo, nekateri od njih pa so na koncu rekli ženi: "Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta." (ibid. v. 42)

Zgodba samarijanske žene in njenih rojakov se je potem še velikokrat ponovila. Pristno srečanje z Jezusom nikogar ne pusti hladnega. V svojem naravnem stanju sicer bežimo pred njim, pri čemer znamo biti začudeni: "Zakaj se ukvarjaš z mano?", ironični: "Le od kod temu živa voda?", morda celo sarkastični; takoj ko nam pokaže naš greh, hitro zamenjamo področje: "Ah, le zakaj je treba Boga častiti na ta način? Kaj pa ubogi črnčki v Afriki? Le zakaj je toliko trpljenja v svetu?" Vse to so zanimiva vprašanja, ne dajo pa nam nobenega odgovora na našo lastno potrebo po odpuščanju grehov in po odrešitvi duše. Jezus je tisti, ki rešuje, a pri tem ne moralizira: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15)  To je spoznala samarijanska žena, to so spoznali njeni rojaki.

Imaš tudi ti to spoznanje?

Evangelij ni le za Jude, je tudi za Samarijane ter za vse narode in ljudstva sveta. Jezus pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)