Hudobni viničarji

Začel jim je govoriti v prilikah: "Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. 2 Ob določenem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi dobil od njih del sadov iz vinograda. 3 Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. 4 Nato je poslal k njim drugega služabnika. Ranili so ga na glavi in ga zasramovali. 5 Poslal je še enega in so ga ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. 6 Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega in rekel: 'Mojega sina bodo spoštovali.' 7 Tisti viničarji pa so govorili med seboj: 'Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!' 8 Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. 9 Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. 10 Ali niste brali tega Pisma:

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,

je postal vogalni kamen.

11 Gospod je to naredil

in čudovito je v naših očeh."

12 In poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice. Spoznali so seveda, da je to priliko rekel proti njim. Pustili so ga torej in odšli. 

 (Mr 12,1-12)

Priliko o vinogradu in viničarjih najdemo v vseh treh sinoptičnih evangelijih. V prvi vrsti je bila namenjena verskim voditeljem takratnega Izraela, ki jih predstavljajo viničarji. 

Lastnik vinograda, ki predstavlja nebeškega Očeta, je imel pri urejanju le-tega ter z gradnjo spremljajočih objektov velike stroške, zaradi česar je upravičeno smel pričakovati od viničarjev, ki so bili najemniki, da bo od njih dobil svoj delež pridelka, zato je k njim poslal svojega predstavnika, v našem primeru služabnika. V vrsticah Mr 12, 3-5 je opisano, kako se je stopnjevalo nasilje viničarjev nad  gospodarjevimi predstavniki, oziroma služabniki: prvega pretepejo, drugega ranijo po glavi in zasramujejo, tretjega  celo ubijejo. Podobno so ravnali z ostalimi. Nazadnje se je gospodar odločil, da pošlje še svojega ljubljenega sina, ki v priliki predstavlja našega Gospoda Jezusa Kristusa.  Spoštovanje ali nespoštovanje do gospodarja se je moralo na nek način odraziti v njihovem odnosu do gospodarjevega sina. Sinov prihod je zanje bržkone  pomenil, da je gospodar umrl, zato v upanju, da bo lastništvo nad vinogradom pripadlo njim,  ubili še sina. S tem so pokazali svoj dejanski odnos do gospodarja.  Gospodar je hudobne viničarje pokončal in poiskal druge najemnike.

Izraelovi verski voditelji so mnogokrat ravnali nezvesto, zato je Bog pošiljal preroke, ki naj bi  njih in celotno Božje ljudstvo spravili na pravo pot.  Toda opomini prerokov ponavadi niso rodili pravih sadov. Veliko Božjih odposlancev je bilo zasramovanih, preganjanih, ali celo ubitih. S tem so verski voditelji pokazali svoj resnični odnos do Boga (cf. Iz 29,13).  Na koncu je Bog poslal svojega Sina, a tudi tega so ubili. Zato jim je bila odvzeta njihova služba. Navedek v vrsticah 10 in 11 je vzet iz Psalma 118, 22.23. Ta psalm je bil v Jezusovem času znan kot mesijanski psalm, zato so Jezusovi nasprotniki zelo dobro vedeli, kaj je hotel naš Gospod povedati, ko jim je recitiral pričujoči odlomek. Kamen se nanaša na Mesija, zidarji pa na Izraelove voditelje. Toda novi Izrael bo sprejel bo sprejel Sina kot zakonitega odposlanca, dediča in vogalni kamen mesijanskega kraljestva. Bog je zavrgel prejšnje voditelje in  službo vodenje Božjega ljudstva predal drugim. 

Zaradi te prilike so tisti, ki so jo slišali, hoteli Jezusa prijeti, a si ga še niso upali.  So pa to storili pozneje, ko so mu podtaknili montiran sodni proces in ga spravili na križ, kakor je napovedal v pričujoči priliki (cf. Mr 12,8). Toda tretji dan je vstal od mrtvih. Umorjen je bil za naše grehe, s svojim vstajenjem pa nam zagotavlja opravičenje. Zato imamo razlog za veselje: "Od GOSPODA je bilo to; to je čudovito v naših očeh." (Ps 118,23)  Kdor vanj veruje in popolnoma zaupa, ima večno življenje.