Predokus Kraljestva

Rekel je: "Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen." 23 Vsem pa je govoril: "Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. 24 Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. 25 Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi? 26 Kdor se sramuje mene ali mojih besed, se ga bo sramoval Sin človekov, ko bo prišel v svojem veličastvu in veličastvu Očeta in svetih angelov. 27 Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva."

28 Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. 29 Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. 30 In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. 31 Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. 32 Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in ona dva moža, ki sta stala ob njem. 33 In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: "Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." Ni namreč vedel, kaj govori. 34 Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. 35 Iz oblaka se je zaslišal glas: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" 36 In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam.

(Lk 9,22-36a)

Zgornje besedilo se sestoji iz dveh med sabo povezanih celot. Prvo celoto predstavlja Jezusova prva napoved trpljenja, drugo pa pripoved o njegovem spremenjenju na gori. 

Jezus je svojim učencem zelo jasno povedal, kaj ga čaka: trpljenje,  izobčenje, smrt in obujenje od mrtvih.  Tudi svojim učencem ni napovedal nič boljšega. Obljubil jim je križ, ki ga bo treba nositi. To seveda ni ravno dobesedni križ, ampak najrazličnejše velike in manjše težave v življenju. Ni jim obljubljal boljšega življenja, kot to danes obljubljajo oznanjevalci "evangelija" prosperitete, temveč križ. V Božjem kraljestvu so, v primerjavi z zemeljskimi kraljestvi in republikami,  stvari obrnjene na glavo: kdor zaradi Jezusa in evangelija izgubi svoje življenje na tem svetu, je deležen večnega življenja, kar je na zemlji zgoraj, je pri Bogu spodaj... Kdor se sramuje Jezusa in njegovih besed, tega tudi Jezus ne bo poznal, ko pride v slavi.  Jean Calvin je nekje zapisal: "Tisti, ki jih je Bog sprejel in naredil vredne za občestvo s seboj, morajo biti pripravljeni na težko, garaško in nespokojno življenje, natrpano s premnogimi in različnimi vrstami zla." 

V nadaljevanju je naš Gospod  izbranim učencem pripravil manjši vpogled v Božje kraljestvo. Zato pomeni vrstica Lk 9,27 prehod v naslednje dogajanje. V njej je namreč Jezus povedal, da nekateri učenci ne bodo umrli, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva. To se je zgodilo že čez nekaj dni, ko se je Jezus spremenil na gori. 

Gre za dogodek, ki ga opisujejo vsi trije sinoptiki, omenja pa ga tudi apostol Peter v 2Pt 1,16-18.  Na to meri tudi apostol in evangelist Janez v Jn 1,14, kjer pravi: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." Tudi on je v živo uzrl to veličastvo, ko se je Jezus spremenil na gori.  

Jezus je torej vzel  s sabo na neko goro tri učence, Petra, Jakoba in Janeza in začel moliti. V Mt 16,2 beremo, da se je Jezusov obraz spremenil, pa tudi njegova oblačila so belo sijala, Mt 16,2 pravi, da "so postala bela kot luč,"  Marko pa piše, da so bila "bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu." (Mr 9,3) Spremenjenje pomeni razodetje Jezusovega božanstva. Kar je bilo vseskozi prikrito z njegovo človeško naravo, je prišlo v tem trenutku jasno na dan. Prikazal se je v veličastju, v katerem se bo nekega dne vrnil "v slavi sodit žive in mrtve," kot nas uči nikejsko-carigrajska veroizpoved. To veličastje je lastno njemu, ki je Božji Sin. Peter ga je v Mt 16,16 prepoznal kot Božjega Maziljenca, Mesija (cf. Lk 9,20),  in zdaj se je Jezus razodel, kakor ga je prepoznal Peter. Poleg Jezusa sta se prikazala Mojzes, kot predstavnik postave in Elija, kot predstavnik prerokov. Luka pripoveduje dalje:  "Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu." (Lk 9,31)  Jezus ni prišel na svet, da bi oznanjal splošno bratstvo vseh ljudi. Tudi ni prišel na svet, da bi dal ljudem dobre nasvete, po katerih naj živimo, vsaj ne v prvi vrsti. Njegov glavni namen je bilo tisto, kar se je dopolnilo v Jeruzalemu in o čemer je govoril učencem v Lk 9,21, pa niso razumeli.  Med spremenjenjem je začel Peter zmedeno govoriti, kako lepo bi bilo, če bi postavil šotore za Jezusa in njegova starozavezna spremljevalca (cf. Lk 9,33). Njegovo govorjenje je presekal glas nebeškega Očeta, ki je naročil učencem: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" (ibid. v. 35)  Ta glas je potrdil tisto, kar so učenci videli in doživeli. Vedeti jim je dal, da je Jezus, kot Božji Sin, večji od Mojzesa in prerokov.  Srečanje z živim Bogom ni lahka in enostavna stvar, kar so izkusili tudi ti trije učenci. Gre za izkustvo strahu, ki vrže človeka na tla, oziroma kot bi rekel Rudolf Otto: "Mysterium tremendum."  Toda potem se je vse skupaj zelo hitro končalo in prizor spremenjenja je učencem izginil izpred oči. Vse je bilo spet po starem. 

To, kar so doživeli Peter, Jakob in Janez na gori, je bil le predokus tistega, kar čaka Božje ljudstvo ob ponovnem prihodu našega Gospoda.  Jezus se jim je razodel v Božji slavi. Temu dogodku je sledila pot, ki je nujno vodila v smeri križa in vstajenja. Jezusova naloga je bila izpolnjena, ko je s svojo smrtjo na križu zadostil za grehe sveta, s svojim vstajenjem pa potrdil, da je resnični Mesija, Odrešenik sveta. Kot se je razodel trem apostolom v svojem veličastju, tako se bo nekega dne razodel svoji cerkvi, ko pride sodit svet in se bo v polnosti razodelo njegovo kraljevanje.  On sam pravo: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza."  (Jn 3,36)  Veruj vanj, zanesi se nanj  in rešen boš (cf. Apd 16,31)!