Bil je skušan

Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, 2 hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. 3 Hudič mu je rekel: "Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh." 4 Jezus mu je odgovoril: "Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha." 5 Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta 6 in mu rekel: "Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. 7 Če torej mene moliš, bo vsa tvoja." 8 Jezus mu je odgovoril: "Pisano je:

Gospoda, svojega Boga, môli

in njemu samemu služi!"

9 Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: "Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; 10 kajti pisano je:

Svojim angelom bo zate zapovedoval,

da te obvarujejo

11 in:

Na rokah te bodo nosili,

da z nogo ne zadeneš ob kamen."

12 Jezus mu je odgovoril: "Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!" 13 Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa. 

(Lk 4,1-13)

Zgornji dogodek omenjajo vsi trije sinoptiki, le da ga Marko navaja samo mimogrede, Matejev opis pa je podoben Lukovemu, s tem, da je v njiju zamenjan vrstni red druge in tretje preizkušnje. 

Odlomek pripoveduje o dogodkih, ki so sledili Jezusovemu krstu. Če se vrnemo v predhodno, tretje poglavje, lahko vidimo, da se je ob Jezusovem krstu na našega Gospoda spustil Sveti Duh, z neba pa so se zaslišale besede Boga Očeta: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje." (Lk 3,22) Omenjenemu dogodku pravimo teofanija ali Božje razglašenje. 

Na začetku četrtega poglavja odvede Sveti Duh Jezusa v puščavo, kjer se je Jezus postil štirideset dni in noči. Sveto pismo tudi piše, zakaj ga je odvedel: da bi ga hudič skušal (cf. Lk 4,1). Dejansko je nebeški Oče tisti, ki ima nadzor nad celotnim stvarstvom, da, celo nad demonskimi silami. On je bil tisti, ki je dopustil, da je bil njegov ljubljeni Sin skušan.

Štirideset dni posta v puščavi je v Jezusovem želodcu zagotovo ustvarilo precejšnjo potrebo po hrani. In ravno v tistem, tako rekoč "pravem",  trenutku se ga je lotil skušnjavec: "Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh." (Lk4,3)  Za nekoga, ki je stradal   štirideset dni in štirideset noči je to zagotovo utegnila biti zalo mamljiva ideja, zlasti še, ker jo je bil povrh vsega tudi zmožen uresničiti.  Kamnov v puščavi pa je  toliko, da bi bilo zanj  samega preveč kruha. Torej bi lahko s tistim kruhom nahranil tudi mnoga lačna usta, celo ves svet  in tako postal v očeh ljudi pomemben, kar je še ena privlačna  ideja. Toda to je bilo v popolnem nasprotju z Jezusovim načinom: on ni  svojih božanskih zmožnosti nikoli uporabljal za lastno korist. Celo na križu ne, ko se mu je je množica  posmehovala: "Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: 'Božji Sin sem.'" (Mt 27,42.43) S svojimi božanskimi zmožnostmi ozdravljanja, čudežev itn.  je  pomagal edinole drugim. Jezus je torej odvrnil skušnjavcu: "Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha."  (v. 4).  Matej 4,4  tu dodaja: "...ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust." Gre za  besedilo, zapisano v 5Mz 8,3. 

Nato je hudič odvedel Jezusa nekam na  visoko in mu ponudil oblast nad vsemi političnimi sistemi tega sveta: "Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja." ibid. vv. 6,7) Satan mu je ponudil nekaj, s čimer sicer dejansko upravlja, saj ga Sveto pismo imenuje vladar (ali vojvoda v Chráskovem prevodu) tega sveta (cf. Jn 12,31. 14.30.16.11) Vendar je njegova oblast relativna, kar pomeni, da jo omejuje Božja volja in je vezana na Božjo dopustitev. Jezus ga je odgnal še z enim  biblijskim navedkom: "Pisano je:Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!" (ibid. v. 8. Cf. 5Mz 6,13. 10,20 )  

Skušnjavec se seveda ne preda kar tako, zato je ponesel Jezusa  na vrh jeruzalemskega templja  in mu predlagal: Skušnjavec se seveda  ni kar takoj vdal, ampak je Jezusa ponesel na jeruzalemski tempelj in mu predlagal: "Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol;  kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen." (ibid. vv. 9-11)  Hudič zna biti, če je treba,  nadvse "superduhoven". Zelo  lepo zna citirati Biblijo, seveda v kontekstu, ki odgovarja njemu in na način, ki mu je všeč. Navedek je vzel iz Psalma 91, 11.12, pri čemer pa je izpustil drugo  polovico 11. vrstice in s tem popačil pomen. Celotno besedilo obeh vrstic se namreč  glasi: "Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen."  Ti vrstici ne govorita o neki superduhovnosti, ampak o življenju vernika v Božjem zavetju, kar odseva iz celotnega besedila 91. psalma. Jezusovo skakanje s tempeljske strehe bi bilo seveda spektakularna stvar. Verniki, ki so bili v templju bi imeli kaj videti!  Ampak Jezusu ni bilo do spektakularnosti. Skušnjavca je zavrnil z besedami: "Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!" (Lk 4,12) vzetimi iz 5Mz 6,16. (vv. 5.6) .  Hudič je nato po treh neuspešnih preizkušnjah za določen čas odstopil od Jezusa. 

Če dobro pogledamo, je šlo pri  vseh skušnjavah za zadovoljitev potreb Jezusovega človeškega jaza, v prvem primeru  za zadovoljitev osnovne človekove potrebe po hrani.  Zadovoljitev potrebe po hrani je stvar, ki sama po sebi ni slaba, ampak čisto normalna in dobra. Satan je  skušal izkoristiti Jezusovo trenutno telesno slabost in je napadel na področju, ki je sicer človeško povsem  normalno. Toda če  bi se Jezus vdal, bi sicer postal na nek način pomemben, saj bi pridelal enormne količine kruha,  toda takšna pomembnost ni bila v Božjem načrtu. Enako ni bila v Božjem načrtu nobena magična bližnjica, po kateri bi se Jezus uveljavil. 

Obvladovati politične sisteme je želja, ki se ji tisti, ki dejansko  imajo to možnost, kar ne morejo upreti.  Jezus se je tudi v tem primeru uprl skušnjavcu, zavedajoč se, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta (cf. Jn 18,36), da pa je po drugi strani večje in močnejše od vseh političnih, ekonomskih in drugih vladavin tega sveta. Za razliko od Adama Jezus kot človek ni klonil pred mamljivimi skušnjavami hudiča, zaradi česar pravi Sveto pismo: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15) Želja po obvladovanju je zelo močna stvar, ampak Jezus se ji je odpovedal, saj je prišel na svet kot tisti, ki služi. 

Pri skušnjavi, ki jo Luka navaja na tretjem mestu, gre za skušnjavo samouresničitve, ki je danes tako zelo popularna. Biti spektakularen in popularen! Narediti nekaj tako velikega, ali pa neumnega in šokantnega,  da te bo občudoval ves svet! Jezus je odklonil tudi to možnost. Šel je po poti križa, ne po bližnjici slave. 

Glede na to, da je bil naš Gospod skušan, je nemogoče, da se to ne bi dogajalo tudi kristjanom. Ko se počutimo duhovno zelo visoko, obstaja velika možnost, da bomo nizko pristali. Napadeni smo lahko na kateremkoli področju, naj si bo v zvezi z zadovoljevanjem naših človeških potreb, ali pa gre vabljive skušnjave, ki ščegetajoče trkajo na naš  jaz: "Bodi pomemben! Bodi zvezda! Obvladuj!".  Zato je seveda potrebna čuječnost in zavedanje, da je Kristus vse to premagal! 

Naš Gospod je živel na zemlji v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, vse do smrti na križu, ki jo je prestal zaradi naših grehov.  Vse, ki vanj verujejo in mu zaupajo, odeva v svojo poslušnost in svojo pravičnost ter jim daje, da rastejo v posvečenosti.