Svetniki in grešniki

Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, tako da vi, ki pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pogrešate nobenega daru milosti. On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa.    (1Kor 1,4-8) 

Oscar Wilde je nekoč napisal: "Vsak svetnik ima preteklost in vsak grešnik ima prihodnost."  Tu  nas slavni pisatelj postavlja pred terminološki problem,  kajti  najprej je treba definirati pojma grešnik in svetnik.

Iz svetopisemskega zornega kota je grešnik vsak človek, razen enega edinega posameznika v zgodovini, torej Jezusa Kristusa. (cf. Ps 51,7. Rim 3,23. 1Jn 1,8. Heb 4,15. Jn 8,46) Ideja "bratstva vseh ljudi, brez izjeme) lahko pomeni le bratstvo v grehu. Grešnik kot grešnik pa ima pred sabo nadvse klavrno in žalostno prihodnost. (cf. 2Tes 1,9)

Za definicijo grešnika velja, da je še kar  dobro poznana, manj pa definicija svetnika. Svetnike si, zlasti v naših, z rimskim katolištvom zaznamovanih krajih, predstavljamo kot izjemne ljudi, ki so dosegli izjemne kreposti in si tako prislužili nebeško blaženost, znani pa so tudi po tem, da jim umetniki narišejo avreolo okoli glave. Sveto pismo nam ne daje neke posebne definicije svetnika, ampak je glede tega vseeno zelo  jasno. Apostol Pavel na začetku svojega Prvega pisma Korinčanom poimenuje svoje naslovnike: posvečeni, poklicani in sveti.

Ko človek bere te besede, bi lahko  upravičeno mislil, da piše Pavel kaki nadvse vzorni cerkvi. Korint je bil v 1. stoletju rimska kolonija. Zaradi ugodne geografske lege je bilo mesto zelo cvetoče in pomembno  obrtniško-trgovsko središče, kamor so prihajali priseljenci iz celega Sredozemlja. V mestu je bilo veliko uspešnih podjetnikov in celo podjetnic. Bogastvo pa je prinašalo s sabo tudi mnoge probleme, med njimi razvrat. V takih razmerah je nastajala in se oblikovala korintska cerkev.

V to cerkev so iz njene pokvarjene okolice vdirale najrazličnejše zlorabe. Naj navedem le nekaj takih primerov, ki ne kažejo te cerkve v najlepši luči. V njej so vladale razprtije in strankarstva (cf. 1Kor 1,10 ss.), prisotna je bila spolna nemorala (cf. 1Kor 5. 6,12 ss.), posamezni kristjani so se med sabo pravdali pred poganskimi sodišči (1Kor 6,1 ss.), zlorabe so se dogajale celo pri Gospodovi večerji (cf. 1Kor 11,17 ss.), v cerkvi je bilo kar nekaj "superduhovnih" vernikov, kar je povzročalo nered pri bogoslužju (cf. 1Kor 12 in 14) in še bi se našlo.

Pa vendar imenuje Pavel korintske kristjane sveti. Zagotovo si tega naziva niso "zaslužili " zaradi neke zelo visoke stopnje posvečenosti, ampak so ga dobili zaradi statusa. Svetnik je svetopisemski sinonim za pravega kristjana, ne pa titula nekega pokojnika, ki je določeno pobožno življenje in imel določene kreposti. Biti svetnik pomeni status, ki ga uživajo vsi opravičeni grešniki. V protestantskih krogih obstaja določeno nesoglasje, ali se naj izogibamo pojmu opravičeni grešnik in  poudarjamo le pozitivni vidik stanja opravičenosti. Po mojem mnenju je to stališče do neke mere pravilno, a nas lahko zelo hitro zavede v samopravičnost in prevzetnost.  Ravno zato je definicija , ki so jo svoje dni podali reformatorji in pravi, da je kristjan "simul iustus (ali sanctus) et peccator", oziroma "hkrati pravični (ali svetnik) in grešnik", zelo dober korektiv za takšno prevzetnost ali samopravičnost.

Vsak svetnik ima torej preteklost, ki je grešna.  Svetnik živi v določeni sedanjosti in se nenehno sooča s svojo staro naravo, ki je tudi grešna. Zato je tudi v sedanjosti hkrati pravičnik in grešnik. Torej ima Wilde prav. Prav ima tudi glede grešnika. Tudi ta ima svojo prihodnost. Če se spreobrne, bo živel. (cf. Ezk 33,11) Če se ne spreobrne, bo pogubljen. (cf. Raz 20,14.15) Ne vem pa, če se je slavni pisatelj zavedal, v katerem smislu ima prav.

John Newton je napisal: "Nisem tisto, kar bi moral biti, niti nisem tisto, kar bi hotel biti, niti nisem tisto, kar upam, da bom v prihodnjem svetu, pa tudi nisem več tisto, kar sem bil nekoč. Toda po Božji milosti sem, kar sem." Vse kar smo, smo torej po Božji milosti in nič več. Potoki milosti pa pritekajo s križa Jezusa Kristusa. Bogu hvala za ta njegov dar!