Zato
vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim
ste bili poklicani, 2 v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V
ljubezni prenašajte drug drugega. 3 Prizadevajte si, da ohranite
edinost Duha z vezjo miru: 4 eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili
poklicani v enem upanju svojega poklica. 5 En Gospod, ena vera, en krst:
6 en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh. (Ef 4,1-6)
Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti.
Apostol Pavel je v izbranem odlomku, ki se skladno s tradicionalnim lekcionarjem bere na 17. nedeljo po Sveti Trojici, kristjane iz Efeza in širše pozval k edinosti.
Kot je bilo že v prejšnjem prispevku
povedano, je Pavel pisal pismo Efežanom iz jetništva. Zaprt je bil
zaradi evangelija, oziroma zaradi Gospoda, ki je središče in žarišče
evangelija, ki ga je oznanjal Pavel. Na začetku našega odlomka je apostol
opomnil kristjane, naj živimo vredno klica, s katerim smo bili
poklicani. Poklicanost kristjana ni nekaj obrobnega in nepomembnega, saj
je posledica tistega, kar je Kristus storil za nas. Kristjan res ni
odrešen po svojih delih, ampak po milosti, zato je prav, da iz
hvaležnosti do Odrešenika ravna tako, da svojemu Gospodu ne bo delal
sramote. Isto velja za krščansko skupnost. V njej morajo vladati
ponižnost, krotkost in potrpežljivost, torej vrednote, ki v svetu niso preveč visoko cenjene, so pa bile pomembna sestavina Jezusovega
ravnanja. V cerkvi se najdejo tudi ljudje, ki se nam morda zdijo
težavni, zato pravi Pavel, naj v ljubezni prenašamo drug drugega. (cf.
v. 2) Naslednja vrednota, o kateri govori Pavel, je mir, ki je
posledica naše spravljenosti z Bogom, zato služi kot vez edinosti med
Kristusovimi učenci. (cf. v. 3) Kristjani nismo ustvarjalci edinosti,
ampak njeni ohranjevalci.
Kakor
je vsak posameznik eno telo in en duh, tako je tudi Cerkev eno telo,
torej Kristusovo, z enim Duhom, ki je Sveti Duh. Vsi kristjani smo
poklicani v enem upanju, ki pomeni večno življenje v vstajenjski slavi.
Poklicani smo, da že na tem svetu izražamo edinost. Konec koncev
obstaja poleg enega Duha tudi en Gospod, to je Jezus Kristus in en
Nebeški Oče, vsi skupaj pa predstavljajo edinost v Trojici. Obstaja ena
vera, ki jo izpovedujemo kristjani, ne glede na denominacijsko
pripadnost, to je vera, "da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta". (Flp 2,11b) Poleg te vere obstaja en krst, s katerim smo krščeni in
s tem posledično včlenjeni v Kristusovo Telo. Kakor je Bog povsod prisoten,
tako je tudi Cerkev, ki je sicer razsejana po različnih krajih sveta,
kot celota eno telo. (cf. vv. 4-6)
Za
konec pa še nekaj besed o ekumenizmu. Ekumenizem je gibanje za edinost
različnih skupnosti, ki se imenujejo krščanske. Dejstvo pa je, da so
nekatere zelo daleč od resničnega krščanstva, kakršnega uči Sveto pismo.
Z ljudmi, ki trdijo, da je vera premalo za odrešenje in da se zveličamo
tudi po dobrih delih, hkrati pa se imajo za edino pravo cerkev,
poleg troedinega Boga pa molijo tudi Marijo in svetnike, se kristjan, ki utemeljuje svojo vero samo na Svetem pismu kot edinem viru Božjega razodetja, ne more iti prave edinosti. O njej se sicer lahko prijateljsko
pogovarjamo, kaj dosti več pa žal ne. Vse, kar se ponuja pod krščansko etiketo,
pač ni pristno krščanstvo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar