John Newton o veri

Vera je naslednje: odpoved vsemu, kar smo si zmožni prisvajati ter popolno zanašanje na Jezusovo kri, pravičnost in sredništvo. 

~ John Newton

V pripravljenosti

Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo. 9 Kajti zapovedi Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 10 Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave. 

Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. 12 Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. 13 Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. 14 Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.  (Rim 13, 8-14) 

Zgornji odlomek iz Svetega pisma vsebuje dve  praktični resnici, oziroma priporočili, ki sta nadvse pomembni  za življenje posameznega kristjana in krščanskega občestva.

Prva je ta, da je vsa postava zajeta v zelo kratki zapovedi, torej v zapovedi ljubezni do bližnjega. Tu seveda ni mišljena nikakršna sentimentalna ljubezen ali zaljubljenost, ampak medsebojna ljubezen med članicami ter člani  krščanske skupnosti. Pomembna resnica je, da ta vrsta ljubezni ne povzroča in ne prizadeva hudega. Kdor resnično ljubi, ne zmore prizadeti bratu ali sestri hudega. Kdor resnično ljubi, so mu grehi kot  prešuštvo, kraja, uboj, poželenje in kar je še takega, nekaj popolnoma tujega. Ravno zato je ljubezen  izpolnitev postave.

V drugem delu naše perikope  spodbuja apostol Pavel cerkev k budnosti in pripravljenosti. Kristjani moramo biti ob vsakem trenutku pripravljeni na drugi prihod našega Odrešenika. Po starem cerkvenem koledarju vstopamo jutri v adventni čas, ki pomeni pripravo na božič. Če dobro premislimo, se na božič spominjamo dogodka, torej telesnega rojstva Božjega sina, do katerega je prišlo pred malo več kot dva tisoč leti. V tem spominjanju ni nič slabega, problem pa nastopi, če se v tem pogledu popolnoma usmerimo v preteklost. Kristjan bi moral živeti v nenehnem adventnem pričakovanju, pa ne v pričakovanju Kristusovega rojstva, ki je stvar preteklosti, ampak njegovega drugega prihoda. cerkveni koledar je  koristen pripomoček za učenje o vsebinah krščanske vere, ne pa zadeva nekakšne izvotljene tradicije, pri tem pa moramo paziti, da se iz njega res kaj naučimo,  V adventnem času je torej večji poudarek na učenju o  Jezusovem drugem prihodu ter o stanju pripravljenosti na ta dogodek, na katerega  moramo biti  vselej pripravljeni. Zato nas apostol opominja, naj odvržemo dela teme in si nadenemo orožje luči. V to orožje seveda ne sodijo sablje, puške in tanki, ampak duhovno orožje, ki podira trdnjave v glavah nepokornih. O tej vrsti orožja govori sv Pavel takole: "Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu." (2Kor 10,4.5) To je nepremagljivo orožje, ki lomi  naklepe zlih duhovnih sil. 

Kdor "obleče" Kristusa, kar pomeni, da se z njim popolnoma poistoveti in poveže,  ne bo skrbel za to, da bi preživljal čas  v požrešnosti, popivanju, poležavanju in podobnem, ampak bo skrbel za to, kako bi ugajal Bogu. Sv. Avguštin je nekoč zapisal: "Ljubi Boga in delaj kar hočeš."  S tem smo se spet znašli pri ljubezni iz  prvega delu  tega prispevka. Povedano je  bilo namreč, da ljubezen ne dela hudega.

 

Toda, pozor! Tu zgoraj sem navedel nekaj lepih nasvetov  in zapovedi, skratka, gre za postavo. Kaj pa, če nam pri vseh teh naših prizadevanjih spodleti, kar se nam bo zagotovo zgodilo?  Sv. apostol Janez nam s tem v zvezi svetuje: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9) Zavedajmo se: edino Jezus je živel popolno življenje. On je umrl v spravo za naše grehe, s svojim vstajenjem pa dokazal, da je resnični odrešenik. Zato nenehno upirajmo "oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere," (Heb 12,2) in se "bližajmo [...] s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč." (Heb 4,16)  Tudi to je sestavni del naše pripravljenosti. 

Začetek in konec odrešenja

Verujemo, da se začetek ter konec našega odrešenja in celokupno krščanstvo sestoji iz vere v Kristusa, ki je edino po svoji krvi, in ne po kakršnih koli naših delih odvzel greh in uničil moč smrti.

~ Martin Luther

 

Sveto pismo in naša leta

Nihče nikoli ne preraste Svetega pisma.  Z našimi leti se knjiga širi in poglablja.

~ Charles Spurgeon

Učlovečenje

Bog ni prezrl ljudi, ampak je zaradi njih postal človek. 

~Dietrich Bonhoeffer

Kristus - konec postave

Apostol Pavel je v Pismu Rimljanom med drugim zapisal: "Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje." (Rim 10,4)  Kaj je postava (v smislu Božjega zakona), kakšen je njen namen in zakaj je Kristus konec postave, je v polurnem predavanju pojasnil luteranski pastor, pisec, predavatelj in podkaster Daniel Emery Price.

Zemeljsko in Božje kraljestvo

Zemeljski kralji hočejo zavzeti položaj moči in oblasti, toda Bog je na gori Sion postavil svojega Kralja, Jezusa, večnega Očetovega  Sina. On je Kralj vsega sveta in mi zaupamo vanj. To ne pomeni, da nismo obenem državljani zemeljskih kraljestev in da ne prispevamo k njihovi blaginji. To tudi ne pomeni, da ne bi zanje molili in sodelovali na volitvah; toda Pismo je osredotočeno na to, da vsi potrebujemo Kralja Jezusa, da bi vladal v naših srcih. 

~Adriel Sanchez

KLIK za dostop do vira >>>

Vse v Kristusu

Zavoljo Kristusa sem se vsemu odpovedal. In kaj sem dobil? Vse v Kristusu. 

~ Jean Calvin

Kanonizirani hudodelec

Desni razbojnik, delo neznanega španskega avtorja. Vir slike: Wikipedia

 

Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. 33 In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. 34 Jezus je govoril: "Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo." Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. 35 Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: "Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec." 36 Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. 37 Govorili so: "Če si judovski kralj, reši samega sebe." 38 Nad njim je bil tudi napis: "Ta je judovski kralj." 39 Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: "Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!" 40 Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: "Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? 41 In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega." 42 In govoril je: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" 43 In on mu je rekel: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju."

(Lk 23, 32-43) 

Mislim, da je zgorajšnji odlomek eden najbolj poznanih delov evangelija. Pri njem gre pravzaprav za evangelij v najčistejši obliki. Pred leti je izšla knjiga Ute Ehrhard z naslovom: Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod. To, da pridejo pridne punce in pridni fantje v nebesa, je precej znana religijska "resnica", ki pa ni prav nič biblijska. Zelo biblijska pa je resnica, da pridejo poredne punce in poredni fantje povsod. 

Za začetek si poglejmo, kaj pravi Sveto pismo o tako imenovanih pridnih puncah in pridnih fantih. Prerok Izaija je napisal: "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka." (Iz 46,5a)  Apostol Pavel pa pravi: "Kaj torej? Smo mar mi na boljšem? Nikakor ne! Saj smo pravkar obtožili vse, Jude in Grke, da so v oblasti greha,  kakor je pisano: Ni pravičnega, niti enega,  ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili;  ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega." (Rim 3,9-12) Kot vidimo iz zgornjih dveh odlomkov, je biblični pogled na človeka v njegovem naravnem stanju zelo pesimističen. Res je, da se posamezni ljudje med sabo razlikujemo, lahko celo rečemo, da se zelo razlikujemo, toda v vsakem od nas je dovolj tistega strupa, ki mu pravimo greh, da nas potisne v večno pogubljenje.   Tega se pridne punce in pridni fantje ponavadi žal ne zavedajo. Lep zgled za to so farizeji Jezusovega časa, ki so se trudili, da bi spolnjevali Mojzesovo postavo, toda na svoj način. To pa zato, ker jim jih drugače ni bilo mogoče zares v polnosti spolnjevati.  Prag Božjih zahtev je visoko postavljen, uporaba raznih bližnjic, lestev in drugih pripomočkov, ki jih izumljano ljudje, pa pri tem ni dovoljena. Nobena punca in noben fant ni tako priden, da bi si zaslužil nebesa. Niti eden. 

 

In tu nastopi milost. Desni hudodelec, ki so ga v izročilu poimenovali Dizma (Sveto pismo njegovega imena namreč ne omenja), v svojem življenju najbrž ni storil  kaj prida dobrega, če sploh kaj, in je bil, enako kot njegov kolega z Jezusove leve strani, deležen kazni za svoja hudodelstva. Pravzaprav  je, kot poročata Marko (cf. Mr 15,31) in Matej (cf. Mt 27,44), na začetku tudi on sramotil Jezusa, potem pa se je v njem očitno nekaj premaknilo in se je zavedel dveh ali treh stvari. Prvič, da je grešnik, ki za svoja dejanja zasluži pekel, drugič, da potrebuje odrešenika in tretjič, da je ta, ki je križan v sredini, resnični Odrešenik. To je lahko spoznal le po milosti, ki mu je bila dana. Javno je pripoznal Jezusovo nedolžnost (cf. Lk 23,40), javno priznal svoj greh (cf. Lk 23,41) in Gospoda prosil: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo," (Lk 23, 42) ter dobil jasno in nedvoumno zagotovilo: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju." (Lk 23,44) Kako se je lahko kaj takega sploh zgodilo? Je desni hudodelec storil kakšno veliko in dobro delo, da se je odkupil?  Nič takega, preprosto, mož je veroval in bil odrešen. Do odrešenja se ne pride po kakršnih koli zaslugah, ampak ga prejmemo iz milosti po veri: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9)  Tako pravi apostol Pavel.  Če bi se zanašali na svoje zasluge, ne bi bil nihče odrešen, zato pravi psalmist: "Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD, Gospod, kdo bo mogel obstati? Toda s teboj je odpuščanje, da bi te strahoma spoštovali." (Ps 130,3.4)  Krivde našega greha so prevelike, da bi se mogli odkupiti iz lastne moči. Jezus je tisti, ki nas je odrešil krivde in kazni za greh. Tega se je zavedel desni hudodelec in bil sprejet v Božje kraljestvo. To kraljestvo je polno raznovrstnih ljudi, hudobnih in dobrih ter tistih, ki so nekje vmes (cf. Mt 22,10), v določenem pogledu je celo zelo podobno "kraljestvom" tega sveta. 

 

Toda vsi tisti, ki so del Božjega kraljestva imajo eno skupno lastnost: zanašali so se in se zanašajo na Jezusa Kristusa in na njegovo na križu dokončano delo. Rimskokatoliška cerkev vsake toliko kanonizira kakšno pokojno osebo in ji prizna status svetnice ali svetnika. Podobno počnejo pravoslavne cerkve, s tem, da je postopek pri njih  enostavnejši. Toda edina oseba, ki je bila kdajkoli kanonizirana neposredno s strani našega Gospoda je desni hudodelec. To je najbolj zanesljivo jamstvo, da Bog sprejme v svoje kraljestvo vsakega, ki prizna svojo grešnost in se oklene Jezusa Kristusa kot Odrešenika in Gospoda. 

Jezus je namesto nas živel popolno in brezgrešno življenje, bil križan za naše grehe in  s svojim vstajenjem jamči popolno opravičenje vsakomur, ki vanj veruje. 

Ali veruješ vanj?

Znanost in vera nista sovražnika

 

Upokojeni matematik, oxfordski don John Lennox ni ravno neznanec na naših tleh. Pred malo več kot sedmimi leti je namreč gostoval v Ljubljani, kjer je sodeloval na eni okrogli mizi in imel eno predavanje. Tudi sicer so njegove debate zelo znane, saj je debatiral z nekaterimi znanimi "novimi ateisti",  med katere sodita Richard Dawkins in  pokojni Christopher Hitchens... 

 

V slovenščino je prevedena njegova knjiga Grobarka Boga, s podnaslovom: Je znanost pokopala Boga? 

 

Včeraj se je z njim pogovarjal Glen Scrivener in nastal je tale video.  Pogovarjala sta se o tem, kako dr. Lennox usklajuje svoje krščansko prepričanje z znanostjo. 

Razumski argument

Razumski argument ne ustvarja vere, ohranja pa klimo, v kateri lahko vera uspeva. 

- Austin Farrer

Krščanstvo in propad zahodne civilizacije

Kako naj krščanstvo preživi, če zahodna civilizacija propade v imenu napredka in revolucije?  Na isti način, kot je v prvih treh stoletjih: preko besede, zakramenta in  medsebojne ljubezni.

~Michael G. Brown

Razlog za čaščenje

Krščanska vera uči,  da je treba Boga častiti ne le zaradi njegove večne, temveč tudi časne dobrotljivosti; Bog namreč človeka usmerja ne le v duhovnih rečeh, temveč tudi v rabi telesnih, ter obljublja blaženost duše in telesa. 

 

~ Tomaž Akvinski

 

Vir: Tomaž Akvinski, Razum in vera, Izbral Josef Pieper. Celjska Mohorjeva družba, Celje 2012. S. 381.

Tomaž Akvinski: prijatelj ali sovražnik?

Tomaž Akvinski je eden največjih teologov v zgodovini cerkve, toda v evangelijskih in sploh protestantskih krogih je vseeno dokaj prezrt.  Ob njem se nam poraja kar nekaj vprašanj, ki potrebujejo ustrezne odgovore: 

• Je Tomaž naš prijatelj ali sovražnik? 
• Je bil Tomaž v prvi vrsti filozof ali teolog?
• Je bil res racionalist, kot trdijo nekateri?
• Kaj lahko pridobimo s sprejetjem reformiranega tomizma?

O tem sta se pogovarjala Matthew Barrett in Michael Allen v oddaji, ki jo lahko poslušate na spodnji povezavi.  

 

KLIK za dostop do oddaje na spletni strani Credo Podcast >>>

Brez spotike

Ko so prispeli v Kafarnáum, so prišli k Petru pobiralci dveh drahem in dejali: "Ali vaš učitelj ne plačuje dveh drahem?" 25 "Seveda plačuje," je rekel. Ko pa je prišel v hišo, ga je Jezus prehitel z besedami: "Kaj se ti zdi, Simon, od koga pobirajo zemeljski kralji davek ali carino? Od svojih sinov ali od tujcev?" 26 "Od tujcev," je dejal. Jezus mu je rekel: "Torej so sinovi oproščeni. 27 Vendar pa, da jih ne pohujšamo, pojdi k jezeru, vrzi trnek in potegni ven prvo ribo, ki se bo ujela. Odpri ji usta in našel boš statêr. Vzemi ga in jim ga daj zame in zase."   (Mt 17,24-27)

V Mojzesovi postavi (2Mz 30,11-16 )  je bilo predpisano, da mora vsak moški Izraelec, star dvajset let in več, plačevati posebno dajatev v znesku pol šekla, ki je bila namenjena za vzdrževanje shodnega šotora. Ko so pozneje zgradili v jeruzalemu tempelj,  so to dajatev prenesli na vzdrževanje le-tega.  V Jezusovem času so znesek pol šekla preračunali v dve drahmi. 

Ni znano, zakaj so prišli pobiralci tempeljskega davka k Petru, ne pa k Jezusu. Morda je bil razlog njihovo spoštovanje do Jezusa kot znanega učitelja. Kakorkoli, poanta zapisanega je, da so Jezus, kot Božji Sin in z njim vred vsi, ki mu pripadajo, prosti tega davka. Tu pa se je pojavilo vprašanje, kako bi pobiralci tempeljskega davka to stvar razumeli, če Jezus  ne bi hotel plačati te dajatve. Ker bi lahko takšno ravnanje zbudilo nerazumevanje in celo pohujšanje, je Jezus rekel Petru, naj plača statêr  (kovanec, vreden štiri drahme), ki ga bo našel v ustih ribe. 

Apostol Pavel pravi, da nam je sicer dovoljeno, a ni vse koristno (cf. 1Kor 6,12. 10,23). So stvari, s katerimi lahko pohujšamo svoje bližnje,  zato se jih je dobro v takih primerih malo zdržati in iti po poti legalizma (cf. Apd 16,3. 21,26). Tega seveda ne bomo delali zaradi nas, ampak zato, da ne pohujšamo bližnjih (cf. Rim 14,13 ss.).  Seveda pa tako ravnanje ne sme biti v nasprotju s tistim, kar zapoveduje Bog v svoji besedi.

Glavni cilj pridige

Kaj je glavni cilj pridige?  Rad razmišljam, da je tole: možem in ženam dati občutek za Boga in njegovo prisotnost. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Greh - milost

Biti pod oblastjo greha je največje suženjstvo, biti pod oblastjo milosti pa je največja svoboda. 

~ Thomas Manton

Calvinova razlaga Pisma

Jean Calvin je znan po tem, da je zelo na veliko komentiral knjige Svetega pisma.  V podkastu na spodnji povezavi se je dr. R. Scott Clark pogovarjal z dr. Sujin Tak o njeni knjigi o Calvinu ter njegovi metodi interpretacije svetega pisma. Dr. Sujin Tak je profesorica na Duke teološki šoli, ki deluje v okviru univerze Duke. 

KLIK za povezavo do oddaje na Westminster Office Hours >>>

Luther o hvaležnosti

To (hvaležnost, op. Diz.) je krepost, ki je značilna za prave kristjane; je njihovo bogoslužje v najboljšem pomenu besede. Zahvaljujejo se Bogu, in to iz vsega srca. Ta krepost je nedosegljiva vsem drugim človeškim bitjem na zemlji [...] Zahvaljevati se iz vsega srca je umetnost, umetnost, ki jo uči Sveti Duh. In ni ti treba biti zaskrbljen, da bo človek, ki zmore iz vsega srca resnično reči: "Deo gratias," (Bogu hvala) ošaben, trmast, surov in nasilen, ali da bo delal proti Bogu z Njegovimi darovi. 

~Martin Luther

Kristus, naše upanje v življenju in smrti

 

Tema pričujoče pesmi in videospota močno spominja na  prvo vprašanje in odgovor v Heidelberškem katekizmu, ki se glasi:

Kaj je tvoja edina tolažba v življenju in ob smrti?

Moja edina tolažba v življenju in ob smrti je, da nisem sam svoj, ampak last mojega zvestega Zveličarja Jezusa Kristusa, ki je s svojo dragoceno krvjo poplačal  vse moje grehe, me rešil vseh hudičevih oblasti  ter me varuje, da mi brez volje mojega Očeta v nebesih ne pade z glave noben las, seveda, da mi tudi vse mora služiti k mojemu zveličanju. Zato mi po svojem Svetem Duhu zagotavlja večno življenje  ter me naredi voljnega z vsem srcem živeti Njemu. 

 

 

V videospotu se vmes pokaže tudi Blejski otok (od 1:57-2:14 in 3:03-3:28).

 

 

Vir za to informacijo:  Prydain >>>

Kdo naj poskrbi?

Naše delo je, da predamo skrb, delo Boga pa je, da prevzame skrb.

~ Thomas Watson

Žetev in potreba po delavcih

Vir slike: Wikipedia

Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. 2 Rekel jim je: "Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. 3 Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. 4 Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! 5 V katero koli hišo pridete, recite najprej: 'Mir tej hiši!' 6 In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. 7 V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila." (Lk 10,1-7a)

Duhovni zemljevid sveta, ki je pred nami se nenehno spreminja. V področjih, ki veljajo za domovino krščanske vere, je danes le še malo ali nič kristjanov. Danes se ta zemljevid zelo hitro spreminja. Celine, ki so se še malo nazaj hvalile s svojo krščansko dediščino in kulturo, le-to hitro izgubljajo. Biblična in sploh verska nepismenost v sekulariziranih državah se vedno bolj širita. Zveza s tradicijo se na ta način prekinja.

Toda to ni nujno tako slabo, kot bi se komu zazdelo na prvi pogled. Krščanstvo ni stvar ene kulture, ampak se lahko izraža v različnih kulturah. Danes se njegovo težišče seli na "svetovni jug". Razviti sever se spreminja v duhovno puščavo, puščava pa potrebuje vodo.  Jezus pravi: "Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." (Jn 7,38)  Do vode pa lahko pridemo le tako, da jo nekdo prinese, ali kakorkoli napelje do nas. Da, žetev je obilna, delavcev pa malo. Malo je tistih, ki bi do naše duhovne puščave napeljevali vodovod z živo vodo. Malo je tistih, o katerih pravi prerok Izaija: "Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Sionu: "Tvoj Bog kraljuje!'" (Iz 52,7) Pa vendar obstajajo tudi taki. Zato je prav in naša dolžnost, da kristjani prosimo Gospodarja žetve za več delavcev, ki bi prinašali evangelij in sodelovali pri Božji žetvi.

Ko Gospod pošilja svoje delavce, jih ne pošilja v prijazen svet, ampak, da jih pošilja kot ovce med volkove. Z "ovcami" je hotel izraziti dejstvo, da njegovi učenci  ne smejo pridobivati duš na silo (to bi bilo bolj podobno Mohamedovim metodam), ampak s širjenjem veselega oznanila o Božjem kraljestvu.

V nadaljevanju je  dvainsedemdeseterim podal nekaj praktičnih nasvetov. Glede na to, da so bili poslani v bližnje kraje, kamor se je dalo priti peš, niso potrebovali denarnice, torbe in rezervnega para sandal. Ko govori o tem, naj nikogar spotoma ne pozdravljajo, je mislil na tedaj običajni ritualni način pozdravljanja, ki je vzel veliko časa. Vse naj bi bilo torej minimalistično. Pozdrav: "Mir tej hiši," ne pomeni le odsotnosti nemira in konfliktov, ampak blagoslov v smislu pravilnega odnosa z Bogom. Kdor sprejme ta blagoslov, s tem prizna, da ima opravka z Božjim odposlancem in da sprejema Božjo odrešitev. Za tistega, ki tega ne sprejme, blagoslov ne velja.

Če prenesem zgoraj zapisano v današnji čas, še vedno velja, da Jezus pošilja svoje oznanjevalce kot ovce med volkove. V Jezusu sovražni kulturi morajo delovati z besedo prepričevanja, ne na silo. Pri tem je treba uporabljati vsa razpoložljiva sredstva, vendar na način, ki bi bil čim manj drag in razkošen.

Prosimo torej Gospodarja žetve, da pošlje delavce na svojo žetev!

Ali lahko v vsakdanjem življenju uporabimo sleherni biblični dogodek ali misel?

Mnogi kristjani menijo, da lahko uporabimo vsak dogodek, ki je zapisan v Svetem pismu, v vsakdanjem življenju. Ali imajo prav? Na to vprašanje odgovarjata dr. Michael Horton in Adriel Sanchez.

Pretekli grehi

Nikdar ne smemo gledati na kateri koli greh iz preteklega življenja drugače, kot na način, ki nas vodi v slavljenje Boga in poveličevanje njegove milosti v Kristusu Jezusu.  

~Martyn Lloyd-Jones

Zavist

Zavist!  Zavist je druga stran kovanca, imenovanega napuh.  Nihče ni nevoščljiv, ne da bi bil poprej prevzeten. 

~ John Stott

Hipolit o Bibliji

Bratje, obstaja en sam Bog, ki ga lahko spoznamo iz Svetega pisma in iz nobenega drugega vira [...] Ozirajmo se torej na vse tiste reči, ki jih oznanja Sveto pismo in se učimo tistih reči, ki jih ono samo uči. 

~ Hipolit Rimski

Aktivna reformacija

Reformacija je velik opomnik, da obstajajo taki, ki govorijo in tisti, ki delajo. Ne bodimo le del onih prvih. 

~ Costi W. Hinn

Seksualna revolucija in moderni jaz

Carl Trueman je te dni izdal knjigo z naslovom Vzpon in triumf modernega jaza: Kulturna amnezija, izrazit indoividualizem in pot v seksualno revolucijo (The Rise and Triumph of the Modern Self: Cultural Amnesia, Expressive Individualism, and the Road to Sexual Revolution). V njej je obravnaval obsedenost sodobne kulture z identiteto, zlasti seksualno, ki še posebej dominira v javnem diskurzu... 

O tej problematiki se je  dr. Camden Bucey pogovarjal  z avtorjem knjige  dr. Carlom R. Truemanom.

Vsi sveti

Še en praznični dan. V koledarju piše, da je dan spomina na mrtve. V rimskokatoliških koledarjih in v koledarjih nekaterih protestantskih cerkva najdemo za današnji dan napisano vsi sveti. Včeraj sem na neki ameriški protestantski strani bral, da bi se kristjanom v teh dneh namesto noči čarovnic bolj spodobilo praznovati praznik vseh svetih. Kakorkoli, že omenjena noč je bila včeraj, ko smo pri nas obhajali dan reformacije. Nekateri, bolj "radikalni" protestanti se najbrž ne bodo strinjali z menoj, ko pravim, da je prav, da se tudi mi spominjamo današnjega praznika in vseh tistih, katerih duše so, kot slikovito pravi Sveto pismo, v Abrahamovem naročju in že uživajo blaženo zrenje Boga. Spet drugi bodo rekli, da se lahko svetih spominjamo vsak dan, tretji pa, da se bo blaženo zrenje začelo šele ob koncu časov, ob Kristusovem drugem prihodu. Tem zadnjim lahko povem, da se z njimi ne strinjam, onim drugim (in prvim) pa naj ponovim, da zame koledar ni taka svetinja, da brez njega ne bi mogel živeti, ampak dragocen didaktični pripomoček, ki mi po eni strani pomaga, da določenih lekcij ne ponavljam po nepotrebnem, in da ne izpustim tistih, ki jih je dobro in zdravo predelati. Toliko za uvod.

Dostop do celotnega prispevka iz leta 2008 >>>