 |
| Vir slike: Wikipedia |
Duhovni zemljevid sveta, ki je pred nami se nenehno spreminja. V
področjih, ki veljajo za domovino krščanske vere, je danes le še malo
ali nič kristjanov. Danes se ta zemljevid zelo hitro spreminja. Celine,
ki so se še malo nazaj hvalile s svojo krščansko dediščino in kulturo,
le-to hitro izgubljajo. Biblična in sploh verska nepismenost v
sekulariziranih državah se vedno bolj širita. Zveza s tradicijo se na ta
način prekinja.
Toda to ni nujno tako slabo, kot bi se komu zazdelo na prvi pogled. Krščanstvo ni stvar ene kulture, ampak se lahko izraža v različnih kulturah. Danes se njegovo težišče seli na "svetovni jug". Razviti sever se spreminja v duhovno puščavo, puščava pa potrebuje vodo. Jezus pravi: "Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." (Jn 7,38) Do vode pa lahko pridemo le tako, da jo nekdo prinese, ali kakorkoli napelje do nas. Da, žetev je obilna, delavcev pa malo. Malo je tistih, ki bi do naše duhovne puščave napeljevali vodovod z živo vodo. Malo je tistih, o katerih pravi prerok Izaija: "Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Sionu: "Tvoj Bog kraljuje!'" (Iz 52,7) Pa vendar obstajajo tudi taki. Zato je prav in naša dolžnost, da kristjani prosimo Gospodarja žetve za več delavcev, ki bi prinašali evangelij in sodelovali pri Božji žetvi.
Ko Gospod pošilja svoje delavce, jih ne pošilja v prijazen svet, ampak, da jih pošilja kot ovce med volkove. Z "ovcami" je hotel izraziti dejstvo, da njegovi učenci ne smejo pridobivati duš na silo (to bi bilo bolj podobno Mohamedovim metodam), ampak s širjenjem veselega oznanila o Božjem kraljestvu.
V nadaljevanju je dvainsedemdeseterim podal nekaj praktičnih nasvetov. Glede na to, da so bili poslani v bližnje kraje, kamor se je dalo priti peš, niso potrebovali denarnice, torbe in rezervnega para sandal. Ko govori o tem, naj nikogar spotoma ne pozdravljajo, je mislil na tedaj običajni ritualni način pozdravljanja, ki je vzel veliko časa. Vse naj bi bilo torej minimalistično. Pozdrav: "Mir tej hiši," ne pomeni le odsotnosti nemira in konfliktov, ampak blagoslov v smislu pravilnega odnosa z Bogom. Kdor sprejme ta blagoslov, s tem prizna, da ima opravka z Božjim odposlancem in da sprejema Božjo odrešitev. Za tistega, ki tega ne sprejme, blagoslov ne velja.
Če prenesem zgoraj zapisano v današnji čas, še vedno velja, da Jezus pošilja svoje oznanjevalce kot ovce med volkove. V Jezusu sovražni kulturi morajo delovati z besedo prepričevanja, ne na silo. Pri tem je treba uporabljati vsa razpoložljiva sredstva, vendar na način, ki bi bil čim manj drag in razkošen.
Prosimo torej Gospodarja žetve, da pošlje delavce na svojo žetev!
Toda to ni nujno tako slabo, kot bi se komu zazdelo na prvi pogled. Krščanstvo ni stvar ene kulture, ampak se lahko izraža v različnih kulturah. Danes se njegovo težišče seli na "svetovni jug". Razviti sever se spreminja v duhovno puščavo, puščava pa potrebuje vodo. Jezus pravi: "Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." (Jn 7,38) Do vode pa lahko pridemo le tako, da jo nekdo prinese, ali kakorkoli napelje do nas. Da, žetev je obilna, delavcev pa malo. Malo je tistih, ki bi do naše duhovne puščave napeljevali vodovod z živo vodo. Malo je tistih, o katerih pravi prerok Izaija: "Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Sionu: "Tvoj Bog kraljuje!'" (Iz 52,7) Pa vendar obstajajo tudi taki. Zato je prav in naša dolžnost, da kristjani prosimo Gospodarja žetve za več delavcev, ki bi prinašali evangelij in sodelovali pri Božji žetvi.
Ko Gospod pošilja svoje delavce, jih ne pošilja v prijazen svet, ampak, da jih pošilja kot ovce med volkove. Z "ovcami" je hotel izraziti dejstvo, da njegovi učenci ne smejo pridobivati duš na silo (to bi bilo bolj podobno Mohamedovim metodam), ampak s širjenjem veselega oznanila o Božjem kraljestvu.
V nadaljevanju je dvainsedemdeseterim podal nekaj praktičnih nasvetov. Glede na to, da so bili poslani v bližnje kraje, kamor se je dalo priti peš, niso potrebovali denarnice, torbe in rezervnega para sandal. Ko govori o tem, naj nikogar spotoma ne pozdravljajo, je mislil na tedaj običajni ritualni način pozdravljanja, ki je vzel veliko časa. Vse naj bi bilo torej minimalistično. Pozdrav: "Mir tej hiši," ne pomeni le odsotnosti nemira in konfliktov, ampak blagoslov v smislu pravilnega odnosa z Bogom. Kdor sprejme ta blagoslov, s tem prizna, da ima opravka z Božjim odposlancem in da sprejema Božjo odrešitev. Za tistega, ki tega ne sprejme, blagoslov ne velja.
Če prenesem zgoraj zapisano v današnji čas, še vedno velja, da Jezus pošilja svoje oznanjevalce kot ovce med volkove. V Jezusu sovražni kulturi morajo delovati z besedo prepričevanja, ne na silo. Pri tem je treba uporabljati vsa razpoložljiva sredstva, vendar na način, ki bi bil čim manj drag in razkošen.
Prosimo torej Gospodarja žetve, da pošlje delavce na svojo žetev!
Ni komentarjev:
Objavite komentar