Kanonizirani hudodelec

Desni razbojnik, delo neznanega španskega avtorja. Vir slike: Wikipedia

 

Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. 33 In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. 34 Jezus je govoril: "Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo." Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. 35 Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: "Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec." 36 Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. 37 Govorili so: "Če si judovski kralj, reši samega sebe." 38 Nad njim je bil tudi napis: "Ta je judovski kralj." 39 Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: "Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!" 40 Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: "Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? 41 In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega." 42 In govoril je: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" 43 In on mu je rekel: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju."

(Lk 23, 32-43) 

Mislim, da je zgorajšnji odlomek eden najbolj poznanih delov evangelija. Pri njem gre pravzaprav za evangelij v najčistejši obliki. Pred leti je izšla knjiga Ute Ehrhard z naslovom: Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod. To, da pridejo pridne punce in pridni fantje v nebesa, je precej znana religijska "resnica", ki pa ni prav nič biblijska. Zelo biblijska pa je resnica, da pridejo poredne punce in poredni fantje povsod. 

Za začetek si poglejmo, kaj pravi Sveto pismo o tako imenovanih pridnih puncah in pridnih fantih. Prerok Izaija je napisal: "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka." (Iz 46,5a)  Apostol Pavel pa pravi: "Kaj torej? Smo mar mi na boljšem? Nikakor ne! Saj smo pravkar obtožili vse, Jude in Grke, da so v oblasti greha,  kakor je pisano: Ni pravičnega, niti enega,  ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili;  ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega." (Rim 3,9-12) Kot vidimo iz zgornjih dveh odlomkov, je biblični pogled na človeka v njegovem naravnem stanju zelo pesimističen. Res je, da se posamezni ljudje med sabo razlikujemo, lahko celo rečemo, da se zelo razlikujemo, toda v vsakem od nas je dovolj tistega strupa, ki mu pravimo greh, da nas potisne v večno pogubljenje.   Tega se pridne punce in pridni fantje ponavadi žal ne zavedajo. Lep zgled za to so farizeji Jezusovega časa, ki so se trudili, da bi spolnjevali Mojzesovo postavo, toda na svoj način. To pa zato, ker jim jih drugače ni bilo mogoče zares v polnosti spolnjevati.  Prag Božjih zahtev je visoko postavljen, uporaba raznih bližnjic, lestev in drugih pripomočkov, ki jih izumljano ljudje, pa pri tem ni dovoljena. Nobena punca in noben fant ni tako priden, da bi si zaslužil nebesa. Niti eden. 

 

In tu nastopi milost. Desni hudodelec, ki so ga v izročilu poimenovali Dizma (Sveto pismo njegovega imena namreč ne omenja), v svojem življenju najbrž ni storil  kaj prida dobrega, če sploh kaj, in je bil, enako kot njegov kolega z Jezusove leve strani, deležen kazni za svoja hudodelstva. Pravzaprav  je, kot poročata Marko (cf. Mr 15,31) in Matej (cf. Mt 27,44), na začetku tudi on sramotil Jezusa, potem pa se je v njem očitno nekaj premaknilo in se je zavedel dveh ali treh stvari. Prvič, da je grešnik, ki za svoja dejanja zasluži pekel, drugič, da potrebuje odrešenika in tretjič, da je ta, ki je križan v sredini, resnični Odrešenik. To je lahko spoznal le po milosti, ki mu je bila dana. Javno je pripoznal Jezusovo nedolžnost (cf. Lk 23,40), javno priznal svoj greh (cf. Lk 23,41) in Gospoda prosil: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo," (Lk 23, 42) ter dobil jasno in nedvoumno zagotovilo: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju." (Lk 23,44) Kako se je lahko kaj takega sploh zgodilo? Je desni hudodelec storil kakšno veliko in dobro delo, da se je odkupil?  Nič takega, preprosto, mož je veroval in bil odrešen. Do odrešenja se ne pride po kakršnih koli zaslugah, ampak ga prejmemo iz milosti po veri: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9)  Tako pravi apostol Pavel.  Če bi se zanašali na svoje zasluge, ne bi bil nihče odrešen, zato pravi psalmist: "Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD, Gospod, kdo bo mogel obstati? Toda s teboj je odpuščanje, da bi te strahoma spoštovali." (Ps 130,3.4)  Krivde našega greha so prevelike, da bi se mogli odkupiti iz lastne moči. Jezus je tisti, ki nas je odrešil krivde in kazni za greh. Tega se je zavedel desni hudodelec in bil sprejet v Božje kraljestvo. To kraljestvo je polno raznovrstnih ljudi, hudobnih in dobrih ter tistih, ki so nekje vmes (cf. Mt 22,10), v določenem pogledu je celo zelo podobno "kraljestvom" tega sveta. 

 

Toda vsi tisti, ki so del Božjega kraljestva imajo eno skupno lastnost: zanašali so se in se zanašajo na Jezusa Kristusa in na njegovo na križu dokončano delo. Rimskokatoliška cerkev vsake toliko kanonizira kakšno pokojno osebo in ji prizna status svetnice ali svetnika. Podobno počnejo pravoslavne cerkve, s tem, da je postopek pri njih  enostavnejši. Toda edina oseba, ki je bila kdajkoli kanonizirana neposredno s strani našega Gospoda je desni hudodelec. To je najbolj zanesljivo jamstvo, da Bog sprejme v svoje kraljestvo vsakega, ki prizna svojo grešnost in se oklene Jezusa Kristusa kot Odrešenika in Gospoda. 

Jezus je namesto nas živel popolno in brezgrešno življenje, bil križan za naše grehe in  s svojim vstajenjem jamči popolno opravičenje vsakomur, ki vanj veruje. 

Ali veruješ vanj?