Ko so prispeli v Kafarnáum, so prišli k Petru
pobiralci dveh drahem in dejali: "Ali vaš učitelj ne plačuje dveh
drahem?" 25 "Seveda plačuje," je rekel. Ko pa je prišel v hišo, ga je
Jezus prehitel z besedami: "Kaj se ti zdi, Simon, od koga pobirajo
zemeljski kralji davek ali carino? Od svojih sinov ali od tujcev?" 26
"Od tujcev," je dejal. Jezus mu je rekel: "Torej so sinovi oproščeni. 27
Vendar pa, da jih ne pohujšamo, pojdi k jezeru, vrzi trnek in potegni
ven prvo ribo, ki se bo ujela. Odpri ji usta in našel boš statêr. Vzemi
ga in jim ga daj zame in zase." (Mt 17,24-27)
V Mojzesovi postavi (2Mz 30,11-16
) je bilo predpisano, da mora vsak moški Izraelec, star dvajset let in
več, plačevati posebno dajatev v znesku pol šekla, ki je bila namenjena za vzdrževanje
shodnega šotora. Ko so pozneje zgradili v jeruzalemu tempelj, so to dajatev
prenesli na vzdrževanje le-tega. V Jezusovem času so znesek pol šekla
preračunali v dve drahmi.
Ni znano, zakaj so prišli pobiralci tempeljskega davka k Petru, ne pa k
Jezusu. Morda je bil razlog njihovo spoštovanje do Jezusa kot znanega
učitelja. Kakorkoli, poanta zapisanega je, da so Jezus, kot Božji Sin in
z njim vred vsi, ki mu pripadajo, prosti tega davka. Tu pa se je
pojavilo vprašanje, kako bi pobiralci tempeljskega davka to stvar razumeli, če
Jezus ne bi hotel plačati te dajatve. Ker bi lahko takšno ravnanje zbudilo
nerazumevanje in celo pohujšanje, je Jezus rekel Petru, naj plača statêr
(kovanec, vreden štiri drahme), ki ga bo našel v ustih ribe.
Apostol Pavel pravi, da nam je sicer dovoljeno, a ni vse koristno (cf. 1Kor 6,12. 10,23). So
stvari, s katerimi lahko pohujšamo svoje bližnje, zato se jih je dobro
v takih primerih malo zdržati in iti po poti legalizma (cf. Apd 16,3.
21,26). Tega seveda ne bomo delali zaradi nas, ampak zato, da ne pohujšamo bližnjih (cf. Rim 14,13 ss.).
Seveda pa tako ravnanje ne sme biti v nasprotju s tistim, kar zapoveduje Bog v svoji besedi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar