Blaženo upanje

Pogreb pomaga žalujočim sprejeti smrt kot nekaj, kar se je res zgodilo, krščanski pogreb pa spremlja komplementarna resnica, da zaradi našega upanja na telesno vstajenje, smrt nima zadnje besede. 

Craig A. Carter

 

 

Craig A. Carter, Contemplating God with the Great Tradition, Recovering Trinitarian Classical Theism. Baker Academic, Grand Rapids (MI) 2021. S. 149. 

Poslovenil Dizma. 

Uvod v milost

Brezpomočnost je uvod v milost. 

~ Martyn Lloyd-Jones

Bogaboječi

Bogaboječi se nima več česa bati. 

~ Charles Spurgeon

Cena absolutne avtonomije

Ko se človek teoretično osvobodi Božje suverenosti,  hitro odkrije resen problem: absolutna avtonomija (samozakonje) logično vodi v popolno anarhijo misli in družbeni kaos.

~ Joseph Boot

Odnos do Pisma

Pokorščina Svetemu pismu je pokorščina Bogu. Upor zoper Sveto pismo je upor proti Bogu. 

~ Kevin DeYoung

Calvin o vstajenju

Kristusovo vstajenje je najpomembnejši člen naše vere, brez katerega je pokopano upanje na večno življenje.

~ Jean Calvin

Pravi Bog, pravi človek

Silno sem se razveselil, ko sem izvedel, da nekateri izmed tvojih otrok živijo po resnici, kakor smo dobili zapoved od Očeta. 5 Zdaj pa, gospa, te prosim, vendar ne, kakor bi ti pisal novo zapoved, ampak tisto, ki jo imamo od začetka: Ljubimo se med seboj! 6 Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. Zapoved – to ste slišali že od začetka – pa je to, da naj živimo v ljubezni. V svet je namreč odšlo veliko zapeljevalcev. Ti ne priznavajo, da je Jezus Kristus prišel v mesu. Tak je zapeljevalec in antikrist. 8 Glejte nase, da ne uničite, kar smo naredili, ampak dobite polno plačilo. 9 Kdor gre naprej in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga; kdor pa ostaja v nauku, ima Očeta in Sina. 10 Če kdo pride k vam, pa ne prinaša tega nauka, ga nikar ne sprejemajte v hišo in ga ne pozdravljajte. 11 Kdor ga pozdravi, je namreč soudeležen pri njegovih hudobnih delih.   (2Jn 1,4-11)

Drugo Janezovo pismo je bilo po mnenju nekaterih namenjeno neki krščanski ženi in njeni družini, bolj verjetno pa je, da je namenjeno cerkvenemu občestvu, ki se je zbiralo v njeni hiši. Pričujoči odlomek lahko razdelimo na dva dela. 

V prvem delu spodbuja apostol kristjane k medsebojni ljubezni, ki se med drugim izraža z izpolnjevanjem kristusovih zapovedi. V drugem delu svari pred krivoverstvom, ki se je pojavilo že na samem začetku krščanstva in je zanikalo  utelešenje Boga Sina in Jezusovo človeškost. Šlo je za gnostično sekto doketistov, ki so trdili, da je bil Jezus nadnaravno bitje, toda ne Bog, njegovo človeško telo pa naj bi bilo le navidezno. Tudi njegova smrt na križu naj bi bila le navidezna. Slednja trditev je imela bržkone vpliv na islam, ki prav tako zanika Jezusovo smrt  na križu in vstajenje. Doketizem in razne oblike gnoze pa imajo tudi nedvomen vpliv na  del sodobne liberalne teologije. Takšna teologija ima seveda hude posledice, kajti brez utelešenja, smrti in vstajenja Božjega Sina ni zveličanja, oziroma, kot je rekel apostol Pavel:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17)  Jezus je v telesu izkusil vse človeške omejitve. Bil je lačen, utrujen, žalosten in kar je še kakega: "Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen[...] Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim." (Heb 2,17a.18) Ker je bil deležen polne človeške izkušnje, toda brez greha (cf. Heb 4,15)  nam zagotavlja, da smemo ob vsakem času priti predenj s svojimi grehi in težavami. Da je bil Jezus obujen v telesu, nam govori tudi v evangeliju, ko pravi: "Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz." (Lk 24,39) Nejevernemu Tomažu pa je rekel: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." (Jn 20,27)  Problem kristjanov je, da se preradi osredotočajo samo na Kristusovo božanskost, na njegovo človeškost pa pozabljajo, kar je neke vrste nehoteni monofizitizem. S tem naredijo Kristusa močno oddaljenega  in si iščejo druge srednike med človekom in Bogom.  Avguštin upravičeno pravi: "Zakaj kolikor je človek, toliko je srednik, kolikor je Beseda, ni srednik, ker je enak Bogu, Bog pri Bogu in obenem z njimi en Bog."*  Jezus je torej naš srednik v svoji človeškosti, kar potrjuje tudi apostol Pavel: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5)  Ker je tako, se smemo ob vsakem času bližati prestolu Božje milosti (cf. Heb 4,16).

Ker so krivoverski učitelji izkrivljali evangelij in ga  razvodenili do neprepoznavnosti, je Janez verne zelo ostro posvaril pred njimi in njihovimi pogubnimi nauki. V odlomku 2Jn 1,10.11 najbrž marsikdo vidi popolno odsotnost ljubezni, kar se komu utegne zdeti nekonsistentno. Toda resnična odsotnost ljubezni bi bila, če Janez ne bi opozoril rojevajoče se cerkve pred pogubno nevarnostjo. 

Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. Utelesil se je, prišel na svet, kjer je živel popolno in brezgrajno življenje, umrl je za naše grehe, s svojim vstajenjem pa vernim zagotavlja večno življenje. Njemu slava na veke!

*Avrelij Avguštin, Izpovedi, Mohorjeva družba, Celje 1991. S. 241.

Pristno veselje

Pristno veselje prihaja samo od Boga, on pa deli to veselje le s tistimi, ki hodijo v občestvu z njim.

~ Jerry Bridges

Nasprotje Bog - greh

Bog je luč, greh je tema.
Bog je življenje, greh je smrt
Bog pomeni nebesa, greh pomeni pekel.
Bog je lepota, greh je popačenost.

~ Thomas Brooks

Zmaga resnice

Verjamem,  da bo resnica na koncu zmagala.

~John Wycliffe

Nenavadno pri krščanstvu

Nenavadna stvar pri krščanstvu je ta, da človeških življenj ne spreminja sklicujoč se na človekovo voljo, ampak pripovedujoč zgodbo, ne s prigovarjanjem, ampak s pripovedovanjem o dogodku. Kjer elokventnemu prigovarjanju spodleti, tam uspe preprosta zgodba o dogodku [Kristusovem življenju, smrti in vstajenju]. Nekaj novic spremeni življenja ljudi.

~ J. Gresham Machen

Kristusova zmaga

Kristus je s svojim vstajenjem zmagal nad silo postave, greha, mesa, sveta, hudiča, smrti, pekla in slehernega zla. To svojo zmago je podaril nam.

~ Martin Luther

Blagoslovljene velikonočne praznike!

 Dogodki okrog pashe okoli leta 30 so najpomembnejši del odrešenjske zgodovine. Skrbno zastražen grob, kamor so položili v očeh etablirane judovske religije in rimske države politično nekorektnega in sumljivega upornika, je bil prazen, stražarji pa so si komaj opomogli od šoka. Osupli so bili tudi Kristusovi učenci, ki so potrebovali kar nekaj časa, da so doumeli tisto, kar jim je njihov Učitelj govoril tri leta: "Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen." (Lk 9,22 ) O tem pa je tudi že zdavnaj prej pisal navdihnjeni psalmist: "Zakaj moje duše ne boš prepustil podzemlju, svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe."  (Ps 16,10)

V čem je smisel vstajenja? Apostol Pavel pravi, da je bil Kristus dan v smrt za naše grehe in obujen za naše opravičenje. (cf. Rim 4,25) Na drugem mestu pa nam pravi, da bi, če Kristus ne bi vstal, mi še vedno ždeli v svojih grehih in brez vsakega upanja (cf. 1Kor 15,17-19). Vstajenje je finale v kratki, a bogati seriji dogodkov, ki so se odvili od cvetne nedelje naprej. Je dokaz, da Kristusova smrt na križu ni bila nekaj nesmiselnega.

 

Po triumfalnem prihodu v Jeruzalem na cvetno nedeljo so šle stvari le še navzdol in so se navidez končale z Gospodovim pokopom. Potem je sledil velikonočni finale, ki je dal popolnoma nov smisel vsemu dogajanju: "Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni." (1Kor 15, 21.22) Smrt je ena od posledic človekovega padca v greh. Ker je v Božjih očeh ves človeški rod med sabo povezana celota, je postal ves človeški rod okužen z grehom in deležen telesne smrti ter je zaslužil večno pogubo. Teolog R. C Sproul je izjavil: "Križ brez utelešenja je brezpomenski, brez vstajenja pa nepopoln." Če se torej Bog Sin ne bi bil učlovečil, križ ne bi imel pomena, saj noben človek ne more odkupiti niti sebe niti drugih. Če bi imela smrt po križanju zadnjo besedo in bi naš Gospod do danes obležal v grobu, potem ne bi mogli imeti v sebi gotovosti, da so nam grehi odpuščeni. Tisto, kar je Adam zapravil, je torej moral nekdo pridobiti nazaj. To je storil Jezus Kristus, ki je vsem, ki so v njem, priskrbel to,   kar je zapisano v Božji besedi: "Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim." (1Tes 4,14)

Kristjani pravzaprav verujemo, da smo že tukaj in  zdaj deležni precejšnjega dela blagoslovov, ki nam jih je priskrbel Kristus: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, v katerih ste nekoč živeli na način tega sveta, ko ste sledili poglavarju oblasti zraka; ta duh zdaj deluje v sinovih neposlušnosti. Sicer pa smo nekoč tudi mi vsi živeli tako kot oni v svojih mesenih poželenjih; počenjali smo, kar sta hotela meso in razum, in smo bili po naravi otroci jeze kakor drugi. Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni – in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu, da bi v prihajajočih vekih pokazal v svoji dobrosrčnosti do nas v Kristusu Jezusu čezmerno bogastvo svoje milosti." (Ef 2,1-7) Tudi mi smo bili nekoč, enaki kot vsi drugi, ki jih apostol imenuje sinovi nepokorščine. Dejstvo je, da smo tudi mi telesni Adamovi potomci. Bili smo duhovno mrtvi in otroci Božje jeze, a Bog nas je oživil. Na nek način smo že, čeprav nepopolno, deležni prihodnjih dobrot, tudi Kristusovega vstajenja. To ni zavoljo  naše posebne dobrote, zaslužnosti ali drugih kvalitet, ki bi jih imeli, ampak popolnoma po Božji milosti. Milost pa lahko prejmemo po veri, ki je popolno zaupanje v Jezusa Kristusa in v njegovo dovršeno delo. Vera pa je tudi sredstvo, s pomočjo katerega moremo sprejeti milost, torej nekaj takega kot roka kot roka, s katero sprejmemo Božji dar.

Kristus obljublja in vabi: "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje." (Jn 3,16)

Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike!

Utelešenje, križ in vstajenje

Križ brez utelešenja je brezpomenski, brez vstajenja pa nepopoln. 

~ R. C. Sproul

Veliki petek: sedem zadnjih Jezusovih izjav na križu

To je sedem zadnjih izjav našega Gospoda Jezusa Kristusa, preden je umrl na križu. Njihovo dejansko časovno zaporedje ni bilo nujno povsem takšno, kot je navedeno tukaj.

 

"Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo."  (Lk 23,34)

Tisti, ki so našega Gospoda križali, se niso zavedali, da je on Mesija. Ne glede na to, da si niso zaslužili odpuščanja, nam je Kristus zapustil zgled, ko je molil za svoje sovražnike (cf. Mt 5,44).

 

"Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju." (Lk 23,43)

Umirajočemu kriminalcu je Jezus  zagotovil, da bo ob smrti skupaj z njim v nebesih. Ta človek ni storil nobenega dobrega dejanja, prejel ni nobenega zakramenta, Jezus mu ni obljubil, da bo šel zoret v vice, kajti odpuščanje grehov je v celoti po Božji milosti in po veri v našega Odrešenika Jezusa Kristusa.

 

"Žena, glej, tvoj sin! Glej, tvoja mati!" (Jn 19,26.27)

Jezus je pod križem zagledal svojo mater Marijo in apostola Janeza. Kot dober in sočuten sin je v času, ki vdovam ni bil naklonjen, poskrbel za svojo mater. 

 

Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: "Elí, Elí, lemá sabahtáni?" to je: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mt 27, 46)

S tem se je izpolnila prerokba iz Psalma 22.  Jezus se je zavedal popolne zapuščenosti  od svojega nebeškega očeta in prekletega zavoljo tistih, katere je s svojo smrtjo odkupil. Njegov nebeški Oče ga je naredil v greh, da bi  lahko tisti, ki Jezusu zaupajo, zadobili Božjo pravičnost (cf. 2Kor 5,21).

 

"Žejen sem."  (Jn 19,28)

Jezus je na tem mestu izpolnil dve mesijanski prerokbi, tisto iz Ps 22,16 in Ps 69,22.

 

"Oče, v tvoje roke izročam svojega duha." (Lk 23,46)

Naš Gospod je prostovoljno predal svoje življenje v popolni poslušnosti nebeškemu Očetu  in v zaupanju do njega (cf. Ps 31,2-6). 

"Izpolnjeno je." (Jn 19,30) 

Ta kratka poved ne pomeni le, da je konec njegovega trpljenja, ampak da je končano in izpolnjeno njegovo zemeljsko poslanstvo. Izpolnjenjene so bile vse zahteve postave in vse starozavezne prerokbe. Za vse, ki so v Kristusu, je bil v celoti plačan ves dolg greha. 

 

Bogu hvala!

Na veliki četrtek

Na veliki četrtek se Božja cerkev spominja Jezusove postavitve zakramenta Gospodove večerje.  Ta dogodek je potekal v sklopu pashalne večerje, s kakršno so se Judje spominjali izhoda iz egiptovskega suženjstva. Gospodova večerja pa nas spominja izhoda iz še večjega in hujšega suženjstva, ki mu pravimo greh. O sami postavitvi  Gospodove večerje nam govorijo pisci sinoptičnih evangelijev in apostol Pavel. Poglejmo, kaj o tem pravita Pavel in evangelist Matej: 

Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh 24 in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin." 25 Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." 26 Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. (1Kor 11, 23-26)

Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: "Vzemite, jejte, to je moje telo." 27 Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: "Pijte iz njega vsi. 28 To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov."    (Mt 26,26-28)

Kaj je bistvo tega zakramenta? Anglikanski 28. člen vere  pravi o njem naslednje:

Gospodova večerja ni le znamenje medsebojne ljubezni, ki so jo dolžni imeti kristjani med sabo, ampak zakrament naše odkupitve po Kristusovi smrti. Tistim, ki ga upravičeno, vredno in z vero zaužijejo, je kruh, ki ga lomimo, deležnost Kristusovega telesa, podobno je blagoslovljeni kelih deležnost Kristusove krvi. Nauk o transubstanciaciji (premeni bistva kruha in vina) pri Gospodovi večerji se ne da dokazati iz Svetega pisma, ampak je v nasprotju s čistim naukom Pisma, saj sprevrača naravo zakramenta in je povzročil vzpon mnogih praznoverij. Kristusovo telo se pri Večerji daje, jemlje in zauživa samo na nebeški in duhovni način. Sredstvo, po katerem se prejme in zaužije Kristusovo telo v Večerji, je vera. 

Podobno govori Westminstrska izpoved vere:

Gospodova večerja je zakrament nove zaveze, v katerem s podeljevanjem in prejemanjem kruha in vina, kot je to določil Jezus Kristus, oznanjamo njegovo smrt. Tisti ki se vredno obhajajo, zauživajo njegovo telo in kri kot svojo duhovno hrano in za rast v milosti. Z njim so v potrjeni zvezi in občestvu. Ti izpričujejo in obnavljajo svojo hvaležnost in  zavezanost Bogu ter vzajemno ljubezen in občestvo drug do drugega, kot udov istega skrivnostnega telesa.

Cerkev je od samega začetka verovala v realno in dejansko prisotnost Kristusovega telesa in krvi v tem zakramentu, toda obstajale so razlike v pojmovanju te prisotnosti. Nekateri trdijo, da se kruh in vino pri tem spremenita v resnično Kristusovo telo in kri, spet drugi, da se pod podobo kruha in vina nahaja resnično Kristusovo telo in kri, tretji pa, da je vse skupaj samo simboličen obred, ki ga obhajamo, ker nam je naš Gospod tako ukazal. Če povzamemo vsebino 28. člena in odlomka iz Westminstrske izpovedi vere, lahko sklenemo takole:

1. S tem zakramentom se spominjamo Jezusove žrtvene smrti na križu in oznanjamo ta spomin. Gre torej za evangelij (veselo oznanilo), izražen na povsem konkreten in materialni  način. 
2. Ta zakrament bo cerkev obhajala vse do Gospodovega drugega prihoda. 
3. Vredni prejemniki tega zakramenta so resnično deležni Gospodovega telesa in krvi, a na nebeški in duhovni način. 
4. Ta zakrament pomaga pri rasti v milosti, ki je potrebna za našo rast v posvečenosti. 
5. Ta zakrament nas tesneje povezuje s Kristusom in z njegovo žrtvijo na križu. 
6. S tem zakramentom  izražamo svojo hvaležnost Bogu za vse blagodati, ki nam jih daje po žrtvi našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo zavezanost nebeškemu Očetu. 
7. Ta zakrament nas  povezuje med sabo  kot ude skrivnostnega Kristusovega telesa na zemlji, ki je njegova cerkev.

Za konec vam želim lep in blagoslovljen veliki četrtek, dan postavitve Gospodove večerje.

Kaj se ni še nikoli slišalo?

Nikoli nisem slišal, da bi umirajoči vernik obžaloval, da je bil kristjan.

~ Charles Spurgeon

Kaj nam prinaša Kristus

Kristus prinaša v obeh rokah blagoslov: v eni odpuščanje, v drugi svetost. 

~ A. W. Pink

Na cvetno nedeljo

Potica z Ljubnega v Zgornji Savinjski dolini

Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. 27 Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. 28 Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, 29 da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso. 30 Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev, 31 da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu.   

2.1 Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. 2 Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega. 3 Pred vami sem bil slaboten, v strahu in velikem trepetu. 4 Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, 5 zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.   (1Kor 1,26-2,5)

Cvetna nedelja je  dan, ki je v naših krajih tradicionalno znan predvsem po blagoslovu različnega zelenja, velikokrat povezanega v butarice, potice (primerek le-te lahko vidite na fotografiji), presmece, ali kakorkoli že  pravijo tem stvarem v različnih delih naše domovine. To naj bi bilo v spomin na Jezusov  triumfalni kraljevski vhod v Jeruzalem, nekaj dni preden je bil na montiranem procesu obsojen na sramotno smrt na križu. 

Toda ta  Jezusov triumf  ni bil prvi. Ko je s petimi hlebi in dvema ribama nahranil nekaj tisočglavo množico, so bili ljudje nadvse navdušeni. Toda: "Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro," (Jn 6,15) in ideja o kraljevini je šla v nič. Še več, ko so ga malo pozneje odkrili v Kafarnaumu, so, poslušajoč njegov govor,  doživeli takšno razočaranje,da so ga zapustili vsi, razen dvanajsterih. Slava sveta je kratkotrajna zadeva. Tudi triumf cvetne nedelje ni dolgo trajal, dvomim pa tudi, da bi si kaj takšnega privoščil kakšen sodobni monarh, kajti osel, na kakršnem je naš Gospod prijezdil v Jeruzalem,  danes ne sodi med posebej ugledne živali. 

Toda Boga ne zanima, kaj je pri ljudeh ugledno in kaj ni. Ko on izbira, se ne ozira na  človeška merila in kriterije. Modrost po merilih sveta, plemenitost po rodu, mogočnost,  moč, premožnost, vse to so stvari, ki Boga prav nič ne ganejo. Bog se odloča suvereno, po svoji previdnosti, tako da se pred njim ne more ponašati nobena posvetna inteligentnost, dobrodelnost, uglednost, mogočnost, moč  in kar je še takega. Naša modrost, pravičnost, posvečenje in odkupitev niso naša zasluga, ampak premoremo vse to v Kristusu. Božja moč in Božja modrost namreč nista neki abstraktni sili, ampak osebni kvaliteti, ki sta se v polnosti izrazili v življenju, učenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa.  Kristus je vse, s čimer se lahko kristjan zares hvali.

 

Ko je prišel  Pavel v Korint, se je izogibal retoričnim bravuram, ki so bile značilne za grške modrijane, ampak se je odredotočil na križ. Pavel ni prišel oznanjat svojo modrost ali sploh modrost tega sveta, kajti takšna modrost ne rešuje. Tudi  ni oznanjal Kristusa triumfatorja,  kot so si ga na cvetno nedeljo zmotno zamišljali Gospodovi učenci, ko so mu vzklikali: "Hozana!" ampak križanega Kristusa,  ponižanega in križanega, torej takega, ki je pohujšanje za svet in ki ga je Friedrich Nietzsche tako globoko preziral. Vse to pa zato, da vera Korinčanov in vseh kristjanov ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.  Vera ki rešuje, se oblikuje skozi delovanje Svetega Duha, ki spreminja srca.

 

Kristusov križ ima svoj globok smisel, saj je prišlo po njem popolno opravičenje vsem, ki vanj verujejo, Gospodovo vstajenje od mrtvih pa je dokaz, da je Jezus resnični Odrešenik sveta, torej tisti, ki opravičuje grešne in brezbožne. Ali veruješ vanj? 

Z Bogom vedro naprej

Čeprav je svet solzna dolina,  smo vseeno zmožni vedro stopati naprej. Moja običajna navada je,  da prinesem male zadeve pred Boga. Bremen nikoli  ne poskušam nositi sam. Izročim jih Bogu in mu pripovedujem o njih.

~ George Müller

Mnogi mislijo, da so potresi, požari, kuge in lakote najstrašnejša dejanja Božje sodbe. Ne vedno. Najstrašnejše dejanje njegove sodbe je, kadar Bog ljudi preprosto prepusti njihovim pokvarjenim umom. To, da jih Bog  v svoji jezi prepusti samim sebi, je najstrašnejše dejanje sodbe. 

~ Justin Peters

Kristjanova gotovost

Gotovost mene kot kristjana ne počiva na moči moje vere, ampak na nezlomljivosti mojega Odrešenika.

~ Sinclair Ferguson

Polovičarsko krščanstvo

Polovičarsko krščanstvo ima vedno beden konec.

~ Horatio Bonar

Božji služabnik ali vojni hujskač

Vir fotografije: Index.hr

 

Patriarh Ruske pravoslavne cerkve Ciril (ali Kiril) je v nedeljo, 3. aprila letos, opravil v hramu oboroženih sil Rusije slovesno arhierejsko liturgijo. Po njej je spregovoril zbranim pripadnikom vojske. 

 

Med drugim je izjavil: "Enkrat smo že zlomili hrbtenico fašizma, to bomo ponovno storili." Rekel je tudi, da mora biti Ukrajina uničena kot je bil uničen nacistični rajh. "Rusija je odigrala odločilno vlogo pri porazu fašizma. Zlomili smo hrbtenico fašizma, ki bi zagotovo zmagal,  če ne bi bilo Rusije, če ne bi bilo velikega dejanja našeg naroda," je še dodal patriarh.

 

Je omenjeni patriarh Božji služabnik ali vojni hujskač? Odgovor se skriva v njegovih izjavah. 

Vir:  Index.hr

 

Celoten govor svjatejšega patriarha (v ruščini) je na tej povezavi. 

 

Kako najlažje vidim grešnika?

Če hočem videti grešnika, moram samo pogledati v ogledalo. 

~ Alistair Begg

Posvetnost

V luči posvetnosti je greh vedno videti kot nekaj normalnega, pravičnost pa kot nekaj čudnega. 

~ David Wells

Križani Kristus - naša moč in modrost

Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. 19 Saj je pisano:

Uničil bom modrost modrih,

razumnost razumnih bom zavrgel.

20 Kje je modrec, kje je pismouk, kje razpravljavec sveta? Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? 21 Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. 22 Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, 23 mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. 24 Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. 25 Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.    (1 Kor 1,18-25) 

Judje Pavlovega časa  so hoteli dobiti nazorne dokaze o   mesijanskem poslanstvu našega Gospoda.  Hoteli so videti znamenja in čudeže.  Toda v resnici jim tudi to ni bilo dovolj, saj so jih mnogi med njimi pripisovali zlim silam. Zato srečamo v talmudski literaturi trditev, po kateri naj bi imel Jezus demona in naj bi delal čudeže s pomočjo demonskih sil (Babilonski Talmud, Sanhedrin 43a). 

 

Po drugi strani so Grki stavili skoraj izključno na razum in filozofijo. Odgovore na vsa svoja končna vprašanja so hoteli dobiti v moči svojega razuma.  Pri tem se niso zavedali, da ima tudi razum svoje meje. 

 

Judom je bil torej koncept križanega Mesija v spotiko, Grkom pa norost. Še danes je križ mnogim, pa ne le Judom, ampak tudi npr. muslimanom v spotiko,  tistim, ki se imajo za prosvetljene ateiste ali agnostike, pa norost. Toda Bog  ne deluje v skladu z našimi željami in pogledi, ampak po svojem načrtu. Starozavezni prerok Izaija zato pravi: "Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD." (Iz 55,8) Na drugem mestu pa govori: "Gospod nad vojskami je sklenil to, da oskruni vse slave napuh, da spravi v zaničevanje vse najbolj češčene na zemlji."  (Iz 23,9)  Naš Bog ni projekcija naših želja, ampak suvereni Bog, Jahve Sabaot, ki vse dela v skladu s svojim namenom.

 

Za svet je krščanstvo, ki je zvesto Kristusu, nekakšen popoln  narobe svet, oziroma kontra-kultura. Je v popolnem nasprotju s človeško naravo, ki ceni predvsem tisto, kar je močno in veliko, zaradi česar je Nietzsche krščanstvo tako globoko preziral.  Teolog Daniel Brkič je nekje zapisal: "Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu, ne pa na kroni." To je v popolnem  nasprotju z glamuroznostjo, ki je našemu svetu tako zelo pri srcu. 

Za "tiste zunaj", ki hodijo po prostorni poti, ki vodi v pogubo (cf. Mt 7,13),  je križ norost, za tiste, ki vstopajo skozi ozka vrata in gredo po ozki poti (cf. Mt 7,14) pa pomeni križ Božjo moč. Zato pravi Pavel v Gal 6,14, da je edina stvar, s katero se more hvaliti, Kristusov križ; po njem je svet križan zanj in on svetu. S tem je hotel izraziti, da je celoten sistem tega sveta, z vsem svojim zunanjim bliščem, Bogu sovražen in kot tak nima nobenega dejanskega vpliva in  pomena za apostola.  Filozofija, ki jo prodaja današnji svet je sploh precej zmedena. Če je od prosvetljenstva sem veljalo za resnično le to, kar naj bi pravil razum, prevladuje v novejšem času miselnost, ki poudarja občutke posameznika. Tako smo prišli do teorije toliko "resnic", kolikor je pač ljudi na svetu. Pavel je tole zelo dobro napisal: "Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli." (Rim 1, 22) To sicer velja za človeške družbe  vseh časov, v današnji zahodni pa še posebej izstopa. Pomislimo le na "znanost", ki se gre nekakšne spolne študije in je "iznašla" že nekaj desetin spolov s katerimi se lahko nekdo poistoveti. 

 

 Takšna družba ima verne kristjane za bigotne tepce, toda na njihovo nesrečo (če se ne spreobrnejo) je Božja norost modrejša in Božja slabotnost močnejša od njih (cf. 1Kor 1,25).  Vsem poklicanim in izvoljenim pa je križani Kristus Božja moč in Božja modrost (cf. 1Kor 1,24). On je bil na križu po krivem usmrčen za naše grehe, svoje odrešenjsko poslanstvo pa je dokazal z vstajenjem od mrtvih (cf. Rim 4,24). Jezus Kristus vsem, ki vanj verujejo, jamči večno življenje. 

Božanska transakcija

Ne le da  Kristus odvzema naše grehe, dolgove in nezasluženosti, ampak nam obenem daje svojo poslušnost, svoje bogastvo ter svoje zasluge. 

 

~ R. C. Sproul

Svetost ni zasluga

Svetost ni zasluga, po kateri bi lahko dosegli občestvo z Bogom, ampak Kristusov dar, ki nas usposablja, da se ga oklenemo in mu sledimo.

~ Jean Calvin