Pogled na iztekajoče se leto

" Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost." (Rim 5,20b)

V letošnjem prestopnem letu sem na tem blogu ali spletniku objavil 366 takšnih in drugačnih sestavkov, torej v povprečju po enega na mesec. Februarja, ki je imel letos 29 dni, sem imel 29 objav, sem pa zato v marcu objavljal trideset krat, v aprilu in juniju devetindvajset krat, v septembru pa enaintridesetkrat. Največkrat sem objavljal prevode izrekov različnih teologov, pri čemer se je zgodilo, da sem tu in tam kakšen izrek prevedel in objavil na novo, kar sem opazil, ko je bilo že prepozno. Dogajalo se je tudi, da se prevodi niso dobesedno ujemali, so se pa zato po smislu. Ko sem pozneje prebiral objavljene izreke, sem ugotovil, da bi se dala  s stališča stavčne skladnje marsikatera misel bolje prevesti, toda bilo je prepozno. Upokojenci se tako in tako izgovarjamo, da imamo vedno premalo časa, iskanje izrekov, ustreznih ilustracij in prevajanje pa tudi zahteva svoj čas, potem se pač zgodi, kar se zgodi. Naj mi bo odpuščeno! Mi pa letos, za razliko od lanskega leta, cenzorji niso zaklenili nobene objave, s katero bi se pregrešil zoper njihove ohlapne zapovedi in prepovedi (primer iz l. 2022). 

Svet ob vsakem novem letu pričakuje, da bo novo leto prineslo kaj boljšega: konec vojn, mir, blaginjo, zdravje, več tega in manj onega, potem pa se naslednje leto vaja ponavlja. V letošnjem letu še vedno divja vojna v Sveti deželi in v širšem okolju Bližnjega vzhoda, druga vojna divja na vzhodu Evrope v Ukrajini, priča smo terorističnim napadom, kot je bil tisti pred božičem v Magdeburgu, na olimpijskih igrah so se norčevali iz krščanstva, mediji še vedno izkrivljajo resnico, državna zdravstvena blagajna plačuje luksuz spreminjanja spola, ni pa denarja za nujne operacije,  propagira se herodovsko pobijanje v maternicah itn. itn. 

Preganjanje kristjanov je bilo tudi v tem letu prisotno v velikem delu sveta. 365 milijonov kristjanov je trpelo zaradi preganjanja in diskriminacije. V tem letu je bilo zaradi vere umorjeno 4998 kristjanov, v 14766 primerih so bile napadene cerkve in lastnina kristjanov, zaprtih je bilo 4125 kristjanov, 295.125 pa kristjanov je bilo preseljenih. (Vir: Open Doors)

Pričujoči zemljevid (vir: Open Doors) nam prikazuje nivoje preganjanja. To leto se nobena od vključenih držav ne uvršča v skupino, kjer imajo "samo" visok nivo preganjanja. V vseh je prisoten  zelo ali ekstremno visok nivo preganjanja. Razlogi za preganjanje so različni, pač odvisno od sistema, religije, korupcije in podobno. Sem sodijo države s komunističnimi režimi (Severna Koreja), islamske države (skoraj ni islamske države, kjer kristjani ne bi bili deležni preganjanja ali diskriminacije), nacionalizem, povezan z religijo (Indija, Mjanmar...), države s paranoidnimi diktatorskimi režimi (Bangladeš, Nikaragva, Turkmenistan...) in države z mamilarskimi tolpami (Kolumbija, Mehika). Več o tem lahko preverite na spletnih straneh Open Doors. 

Svet si po eni strani želi miru in pravičnosti, po drugi pa tega ni zmožen. Rimski komediograf Terencij pravi: "Človek sem, nič človeškega mi ni tuje." Mož je imel zelo prav. Ker je greh nekaj zelo človeškega, nam žal nikakor ni tuj. Je kot strup, ki  po zaužitju odpotuje po celem telesu. Greh ljudem onemogoča življenje v miru in pravičnosti. Proti njemu ni nihče imun. Toda, kot pravi Pavel v zgoraj citiranem odlomku iz Pisma Rimljanom, da se je tam, kjer se je pomnožil greh, milost še veliko bolj pomnožila. (cf. Rim 5,20b)  Spreobrnjenja se namreč dogajajo tudi tam, kjer so krščanstvu izrazito sovražni in  kristjane preganjajo. Bog deluje takrat, ko on hoče in tam, kjer on hoče. Nobena sila se mu ne more upreti. A. W. Pink je zapisal: "Nedvomno je pred nami kriza sveta in ljudje so  vznemirjeni.  Toda ne Bog. Zanj ni presenečenj.  Ne izzove ga nobeno izredno stanje, saj je on tisti, 'ki vse uresničuje po sklepu svoje volje.' (Ef 1,11)"  Ker Bog ni vznemirjen zaradi krize sveta, se tudi kristjanu ni treba vznemirjati, vznemirjenje  lahko prepušča svetu. To ne pomeni, da bi moral ostati pasiven, kajti še vedno veljajo besede C. S. Lewisa:  "Kristjani, ki so največ storili za ta svet, so tisti, ki so največ razmišljali o prihodnjem svetu. Odkar so začeli kristjani manj razmišljati o prihodnjem svetu, so postali manj učinkoviti v tem. Meri na nebesa in dobil boš zemljo, meri na zemljo in dobil ne boš ničesar od obojega."  Kristjani, ki naj bi bili sol zemlje, kot pravi Jezus, so v velikem delu sveta, predvsem na Zahodu, izgubili slanost in so postali nekoristni (cf. Mt 5,13). Gre za slanost, ki ohranja svet, saj je sol najstarejši konzervans. Družba je podvržena neki vrsti entropije, saj v njej ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj narobe. Kar je danes narobe, lahko jutri večina, ki ima kvorum,  uzakoni za prav. Kristjani naj bi s svojim delovanjem preprečevali trende, ki peljejo v destrukcijo. 

Sv. apostol Peter pravi: "Nastopa namreč čas, da se sodba začne v Božji hiši. Če pa se začne najprej pri nas, kakšen bo šele konec tistih, ki se ne pokoravajo Božjemu evangeliju! (1Pt 4,17)" Zato zvesti del Kristusove cerkve poziva svet k spreobrnjenju in mu prinaša evangelij, ki pravi, da je Kristus prišel na svet, da bi se svet po njem rešil (cf. Jn 3,17), da je bil  "izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja," (Rim 4,25) in da zagotavlja vsem, ki vanj verujejo in se vanj zanašajo, večno življenje (cf. Jn 3,16). Bogu hvala za to!

Sveta vrata, sveto leto in Jezus

24. decembra 2024 ob 19. uri je rimski škof Jorge Maria Bergoglio, alias papež Frančišek, simbolično odprl tako imenovana sveta vrata na rimski baziliki sv. Petra, s čimer je označil začetek jubilejnega, oziroma svetega  leta 2025. 

V tem tako imenovanem svetem letu si bodo lahko papeževi verniki prislužili velike milosti in odpustke. Ne vem, kako si lahko nekdo prisluži milosti, kajti milost je po definiciji vedno brezplačna in se je ne da zaslužiti. Vernikom, ki bodo vstopili v skozi ena od svetih vrat, bodo po opravljeni spovedi, odpuščene vse časne kazni, zaradi katerih bi morali v nasprotnem morali zadoščevati s kakšno pokoro, ali pa po smrti v vicah. Vice so še en nateg rimske cerkve, o katerem je Calvin rekel, da gre za smrtonosno satanovo izmišljotino, ki izničuje Kristusov križ. Sixbert Sangwa pa je o tej bistroumni iznajdbi izjavil: "Če rečemo, da moramo trpeti za naše lastne grehe, smo s tem povedali, da je bilo Kristusovo trpljenje nezadostno. Če pravimo, da moramo z očiščevanjem v vicah zadostiti za naše grehe, smo zanikali zadostnost Jezusove spravne žrtve (cf. 1Jn 2,2)."  Svetoletne šege in navade pa naj bi imele še eno čudežno lastnost:  ne le, da naredijo Kristusovo trpljenje nezadostno, ampak ga po milosti in oblasti rimskega škofa celo dopolnijo s tem, da vernike rešijo dodatne pokore in celo očiščevanja v vicah. S tem se papež postavi na mesto Kristusa: kar naj bi manjkalo Kristusovi žrtvi, to dopolni papež s svojimi odpustki. Po tej logiki je papeževa oblast nad Kristusovo. 

Prvo tako sveto leto, obogateno z odpustki, si je za leto 1300 izmislil papež Bonifacij VIII., da bi mu romarji napolnili vedno prazno papeško blagajno. Zgled za to je našel v jubilejnih letih, kot so bila določena v Stari zavezi, a so imela takrat precej drugačno funkcijo. Bonifacijevi nasledniki so očitno ugotovili, da gre za zelo koristen ukrep, ki prinese "svetemu sedežu" dosti novcev in da ga kaže pogosteje obhajati. Sveta vrata imajo vse rimske bazilike, po novem pa tudi cerkev znotraj zapora Rebibbia. Stolne in nekatere romarske cerkve po svetu imajo določena svetoletna vrata, ki imajo enako funkcijo kot sveta vrata v Rimu. 

Bog ponuja ljudem boljša vrata od tistih, ki jih daje papež. Naš Gospod Jezus Kristus je namreč rekel o samem sebi: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil." (Jn 10,9) Papeževa vrata, ob vsem  rompu in pompu okoli njih, nikogar ne rešujejo. Rešuje edino Kristus. Njegovo življenje je bilo popolnoma neoporečno, s svojo smrtjo na križu je tiste, ki mu zaupajo, odrešil vseh grehov, zato ne potrebujejo nobenih dodatnih papeževih odpustkov, svetih let in svetih ali svetoletnih vrat. Svetoletne šege in navade so huda zabloda, ki vleče ljudi proč od Kristusa. Še enkrat: Jezus rešuje, ne kovinska ali lesena vrata!

Bog z nami

Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. 19 Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. 20 Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. 21 Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« 22 Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku:

23 Glej, devica bo spočela in rodila sina

in imenovali ga bodo Emanuel,

kar v prevodu pomeni Bog z nami. 24 Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi 25 in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus. 

(Mt 1,18-25) 

Zgoraj citirani opis Gospodovega  rojstva, kot je zapisan v Evangeliju po Mateju, je krajši in manj znan  kot Lukov, vsebuje pa nekatere  podrobnosti, ki jih pri Luku ne najdemo, vendar  na tem mestu ne bo govora  o omenjenih podrobnostih.

Osrednje sporočilo Matejeve pripovedi je stavek: "Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov." (Mt 1,21) 

Zakaj ravno ime Jezus, saj je bilo to ime v tistem času tako pogosto, da je   v isti ulici zagotovo živel vsaj nekdo z istim imenom?  V Svetem pismu je ime zelo pomembna stvar, saj z imenom zaznamujemo določene lastnosti osebe. Pogostnost ali redkost imena tu ne igra nobene vloge. Tudi Jožefov je bilo  v tistem času veliko (prvi s tem imenom se pojavi v 1. Mojzesovi knjigi), pa Marij tudi (prva, ki se omenja,  je bila  Mojzesova sestra). Ime Jezus pomeni: "GOSPOD (JHVH), pomagaj!", "GOSPOD rešuje", "GOSPOD, reši!" ali "GOSPOD je rešitev" (Vir: SSP - študijska izdaja). Že v imenu je bilo torej naznačeno, zakaj je prišel Jezus na svet, zato  torej lahko rečemo, da je v imenu Jezus zajeto bistvo evangelija: Jezus je  prišel na svet, da svoje ljudstvo odreši grehov. 

Kdo je njegovo ljudstvo? V etničnem smislu je bil Jezus nedvomno Jud, torej pripadnik izvoljenega  Božjega ljudstva, toda znano je, da ga to ljudstvo kot celota nikoli ni sprejelo: "V svojo lastnino je prišla (Beseda, Logos, torej Kristus; op. Dizma), toda njeni je niso sprejeli. (Jn 1,11) Kdor Jezusa ne sprejema, ne sodi v njegovo ljudstvo, ne glede na spol, raso, jezik, narodnost, svetovni nazor, veroizpoved ali karkoli drugega. "Tistim pa, ki so jo (Besedo, Logos, torej Kristusa; op. Dizma) sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime  in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13) 

V današnjem času pogosto slišimo, da so vsi ljudje Božji otroci, iz česar bi se dalo sklepati, da so vsi ljudje del Božjega ljudstva. Tako govorijo predstavniki mnogih cerkva, med njimi tudi sam rimski škof Bergoglio. Toda Sveto pismo ne govori nič o splošnem Božjem otroštvu vseh ljudi. Tako govorijo prostozidarji. Že navedeni odlomek iz Jn 1,12.13 nam izrecno pove, katere so kvalifikacije Božjega otroka. Vsak človek, ki ga srečam, je moj bližnji, ni pa vsak človek moj brat ali sestra v Kristusu, oziroma član Božje družine. Iz tega sledi, da ni vsak človek Božji otrok.

Vse  življenje našega Gospoda je bilo podrejeno enemu cilju. Ta cilj je bil, da z žrtveno smrtjo na križu odreši "svoje ljudstvo", oziroma, kot je to na kratko povzel Pavel: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) On je "GOSPOD, ki rešuje". Predreformacijska cerkev in njena duhovščina nam ponuja starozavezne in svoje zapovedi, ceremonije in  prepovedi, skratka postavo, v zadnjih desetletjih  pa tudi obilo humanizma (in renesanse). Po postavi se še nihče nikoli ni odrešil, ker je še nihče nikoli ni mogel v celoti izpolnjevati. Razen Kristusa.  Z njim je nastopil nov čas: "Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) Edino v njem, "kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov." (Mt 1,21b) On je namreč Emanuel, Bog z nami.

Si tudi ti del njegovega ljudstva? 

Božična temna senca (2)

 Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.  (Mt 2,16)

V božičnem času je še en senčni dan, ki kvari božično idilo. To je dan, ko se spominjamo otrok, ki jih je dal pomoriti trinoški kralj Herod.  Jezusov prihod na svet je bil zaznamovan s prepevanjem "Slava Bogu na višavah," angelskih zborov, a tudi peklenske sile ob tem dogodku niso obmirovale, ampak so si za svoje orodje izbrale kralja Heroda, ko je le-ta izvedel od modrih, da se je rodil judovski kralj. 

Herod, ki ni bil Jud, ampak Idumejec, se je ustrašil za prestol, zato se je hotel znebiti nadležne konkurence. V upanju, da bo med žrtvami tudi Jezus, je dal pomoriti betlehemske dečke, ki so bili stari  dve leti in manj. Ta dogodek ne sovpada s časom tik po Kristusovem rojstvu, ampak se je zgodil nekaj kasneje, morda leto ali dve. Ker je bil Jožef na nadnaravni način opozorjen na to, kaj se pripravlja, se je skupaj z Marijo in otrokom Jezusom umaknil v Egipt. 

Nedolžni otroci, ki so bili žrtvovani namesto Jezusa, so  predpodoba Jezusove žrtve, ki se je zgodila malo več kot trideset let pozneje. Jezus  je s to svojo enkratno žrtvijo na golgotskem križu naredil nje in vse, ki vanj verujejo, primerne za nebeško kraljestvo. Zgodba nedolžnih otrok se pojavlja skozi celotno zgodovino. Pomori otrok žal tudi danes niso nobena izjema. Če to stvar v kakšnih "barbarskih" deželah še vedno počnejo s hladnim ali strelnim orožjem, se v razvitem svetu taisto dogaja  v navidezno brezmadežnem in sterilnem okolju bolnišnic, čemur evfemistično pravijo "možnost izbire", oziroma "pravica do varnega in dostopnega splava", kot temu pravi nek obskurni samooklicani inštitut, ki  deluje v naši državi. Potem so tu osebe, ki ne jedo nobene hrane živalskega izvora, da ne bi kakor koli prizadele ubogih živali, obenem pa na ves glas propagirajo splav.  Herodovstvo v vseh svojih pojavnih oblikah je torej na žalost še danes aktualno. Hudič sovraži človeka, zato si ga preko svojih orodij, tudi takih, ki se imenujejo homines sapientes,  prizadeva uničiti vse od spočetja naprej. 

Toda ne glede na zgoraj zapisano je  naš Gospod Jezus Kristus rekel: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Božična idila je lepa stvar, vendar jo je dobro malo uravnovesiti. Nemški teolog Dietrich Bonhoeffer, ki je bil žrtev nacionalsocialističnega režima,  je zapisal:

"Jezus Kristus je živel sredi svojih sovražnikov. Na koncu so ga zapustili vsi učenci. Popolnoma sam, obdan od zločincev in posmehljivcev, je visel na križu. Ravno zato je tudi prišel, da Božjim sovražnikom prinese mir." *

Mi vsi smo (bili) v  skladu s svojo padlo človeško naravo  Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in vanj verujejo.  Vse takšne, brez izjeme. To je več vredno kot božična idila.

Ali zaupaš Jezusu in se zanašaš nanj ter na njegovo odrešenjsko delo?

*Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek,1987. S. 17. Poslovenil Dizma.

Jezusova stanovitnost

Pri Jezusu ni muhavosti. Tiste, katere ljubi, ljubi do konca.

~ J. C. Ryle

Božična temna senca (1)

Giovanni Battista Lucini: Mučeništvo sv. Štefana. Vir slike: Wikipedia

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal. (Apd 7,55-60)

Božični prazniki delujejo nadvse prisrčno in očarljivo, zato ni čudno, da so pri srcu celo Japoncem, čeprav je tam le 1,5% prebivalstva krščanske vere. Ameriški pridigar A. W. Tozer je v zvezi z božičem napisal naslednje: 

"Zdi se čudno, da je toliko ljudi navdušenih nad božičem, a se jih tako veliko zaustavi, da bi se poglobili v njegov pomen. Mislim pa, da je ta čuden pojav v skladu s človeško navado, da poveličuje trivialnosti, zanemarja pa bolj pomembne stvari."

Res je, stvari velikokrat ostajajo pri okrašenih smrekah, lučkah, nakupih in obdarovanjih, na kar nismo niti kristjani povsem imuni. Najbrž je cerkev zato, da bi razblinila sentimentalno božično vzdušje, na drugi dan božiča določila praznik prvega krščanskega mučenca, diakona Štefana. Kakor nas življenjski ritem pogosto vodi navzgor in navzdol, tako tudi cerkvi sledijo lepim časom hudi časi. Ob rojstvu našega Gospoda so se odprla  nebesa: "In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: 'Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.'" (Lk 2,13.14) Podobno se je zgodilo, ko je nahujskana drhal kamenjala Štefana, vendar na tem mestu vir ne govori nič o angelskem petju.

 Dan po božiču nam upravičeno razblini božično romantiko. Podobno je bilo, ko se je  po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev. Začetnim uspehom in spreobrnjenjem je sledilo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Štefan je, enako kot njegov Gospod, prosil za svoje ubijalce. Za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, je on uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Jezus je ob neki priložnosti rekel učencem: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36)  Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Križa si nihče ne želi. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je sestavni del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače.  Mislim, da od Štefanovega časa v zgodovini ni bilo obdobja, v katerem kristjani niso bili vsaj v določenem delu sveta deležni preganjanja. Jezus nam ni  obljubljal "najboljšega življenja tukaj in zdaj", kot to počnejo sodobni lažnivi preroki, ampak prav nasprotno: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji kot njegov gospodar.' Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20) Tudi danes imamo na svetu kristjane, ki so, podobno kot Štefan, deležni hudega preganjanja, o čemer  beremo in slišimo, seveda bolj poredkoma v večinskih medijih, ki po navadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi drugi so danes preganjani.  Človekova padla narava se ni v tisočletjih prav nič spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa  služijo Satanu.

Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel.  Ni sicer metal kamenja v žrtev, ampak je varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu je kriv tako tisti, ki je bil neposredni storilec, kot tisti, ki je stal na straži, ali pa kot Savel igral garderoberja. Toda ravno tega človeka je pozneje Bog  na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), zapečatil z mučeniško smrtjo. 

Jezus svojim učencem ni zagotovil lagodnega življenja, jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Utelesil se je, za nas je na zemlji živel popolno življenje v poslušnosti, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki trdno zaupa vanj in se zanaša na njega

Blagoslovljene božične praznike!

Glejte, kako zelo bogato in s kakim veseljem  počasti Bog tiste, ki jih ljudje zaničujejo. Tukaj vidite, da njegove oči gledajo v globočine ponižnosti. Ali ne bi mogli Božji angeli nagovoriti velikih duhovnikov, od katerih se je pričakovalo, da  veliko vedo o stvareh, ki se tičejo Boga in angelov? 

Ne, Bog je izbral uboge pastirje, ki so bili v očeh ljudi malo cenjeni, toda v nebesih so  šteli za vredne tako velike milosti in časti. 

-  Martin Luther

Božično sporočilo

Božično sporočilo govori, da obstaja upanje za padlo človeštvo: upanje na odpuščanje, upanje na mir z Bogom, upanje slave... Kajti Jezus je po Očetovi volji postal ubog, bil rojen v hlevu, da bi bil čez trideset  let obešen na križ. 

~ J. I. Packer 

Vloga opravičenja

Bog nas ne opravičuje, ker bi bili tega vredni, ampak nas z opravičenjem napravlja vredne.

~ Thomas Watson

Glas vpijočega

To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: "Kdo si ti?", 20 je priznal in ni tajil. Priznal je: "Jaz nisem Mesija."21 "Kaj torej? Si mar Elija?" so ga vprašali. "Ne, tudi to nisem," jim je rekel. "Ali si prerok?" "Ne," je odgovoril. 22 Rekli so torej: "Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?"23 Dejal je:

"Jaz sem glas vpijočega v puščavi:

zravnajte Gospodovo pot,

kakor je rekel prerok Izaija." 24 Odposlanci so bili iz vrst farizejev. 25 Vprašali so ga in mu rekli: "Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?" 26 Janez jim je odgovoril: "Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, 27 tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali." 28 To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.      (Jn 1,19-28)

Čas, v katerem se je zgodil dogodek, opisan v zgornjem odlomku, je bil v judovskem svetu čas intenzivnega pričakovanja prihoda Mesija. Janez Krstnik je s svojim delovanjem močno razburkal judovsko javnost.  Zato so uradni predstavniki jeruzalemskega templja  k njemu poslali odposlance, da bi ga povprašali, kdo sploh je on in zakaj počne tisto, kar počne, če nima za svoje delovanje nobenega uradnega pooblastila. 

Tudi nas evangelijske, kot bi napisal Trubar, večkrat vprašajo predstavniki sodobne duhovniške kaste, ali pa njihovi verniki, čemu sploh predrzno počnemo, kar počnemo, saj naj bi bili edino oni poklicani, da oznanjajo tisto, čemur pravijo evangelij (ki ga mešajo s postavo) in se imajo za edine pooblaščene, da podeljujejo zakramente. Vprašanje, zakaj počnemo, kar počnemo,   nam seveda zastavljajo tudi drugi ljudje "iz sveta".  Vsem  lahko odgovorimo v Janezovem stilu "Mi pač delamo, kar delamo,  ker je tako naročil on, ki je prisoten med vami in ga ne poznate, 'ki je, ki je bil in ki pride.' (Raz 1,4)"

Večina kristjanov, ki se imajo za evangelijske, vabi nespreobrnjene ljudi iz sveta,  "Sprejmi Jezusa in postal boš na novo rojeni kristjan!" Ta, danes že kar oguljena fraza, je z bibličnega zornega kota povsem nevzdržna, saj gre pri njej za  stališče,  da smo mi tisti, ki se po svoji "svobodni volji" odločamo za Kristusa; tisti, ki pa se  zanj ne odloči, to tudi stori po svoji "svobodni volji". V ta kontekst gre tudi cerkvena pesem, ki se začne takole: "Sklenil hoditi sem za Gospodom." Logika te pesmi in tovrstne teologije je, da če smo  mi tisti, ki se odločamo za Kristusa in smo sklenili hoditi za njim, potem smo tudi mi tisti, ki smo sami sebe na novo rodili. Če tega nismo popolnoma storili, smo pa k temu vsaj malo prispevali;  mi smo torej tisti, ki se odločamo, da se bomo na novo rodili, pri čemer nas Bog  na temelju te naše odločitve preporodi. To je približno tako, kot bi rekli, da je nekdo  ginekolog, ki sodeluje pri svojem lastnem  telesnem rojstvu, kar je seveda nesmisel. Novo rojstvo je od zgoraj, torej od Boga, ne "od spodaj", kot da bi bilo iz nas samih.

Sama ideja, oziroma pojem  novega rojstva torej kaže na to, da je Bog tisti, ki skladno s svojo (ne našo) voljo  povzroči tisto, čemur pravimo novo rojstvo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje." (Flp 2,13)  Kakor se nismo po svoji "svobodni volji"  rodili telesno, tako se tudi ne moremo duhovno. 

Jezusa  pozna vsak, ki je  rojen od zgoraj. On sam je rekel: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene;" (Jn 10,14)  na drugem mestu pa pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel [...]  Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse Jto obudim poslednji dan." (Jn 6, 37.39)  Kdorkoli je po Očetovi volji na novo rojen, pride k Jezusu, in kdorkoli pride k Jezusu, ga Jezus tudi dejansko sprejme. Tisti, ki ga Jezus sprejme, se nikoli ne more izgubiti. 

  

V prihajajočih dneh se bomo spominjali telesnega rojstva našega Gospoda Jezusa Kristusa ki se je zgodilo pred približno dvema tisočletjema let. Božič je zelo lep praznik. Še lepši je tisti božič, v katerem se Kristus rodi v srcu tistih, ki ga ne poznajo. Takega božiča se veselijo tudi angeli. Naš Gospod ob svojem drugem prihodu ne bo prišel kot nemočno dete iz svetovno znane božične pesmi Sveta noč, ampak kot sodnik, ki pride sodit živim in mrtvim. Takrat bo sprejel v svoje večno kraljestvo vse tiste, ki ga poznajo, oziroma tiste, katere on pozna. 

Ali si tudi ti med njimi? Ali poznaš Jezusa kot svojega Odrešenika?

Tisto, česar Jezus nikoli ni rekel (13)

Ne prinašajte otrok k meni, ampak počakajte, da zrastejo in se odločijo zame, potem pa naj sami pridejo k meni!

Tako nekako govorijo tisti, ki izhajajo iz anabaptistične tradicije in seveda ljudje "iz sveta".  Jezus je v resnici rekel: "Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo." (Mt 19,14)

Izpolnjeno, dovršeno!

Našim grehom je bilo enkrat za vselej sojeno na kalvarijskem križu. Zato ni več nobene obsodbe, nanašajoče se na kristjanovo življenje. To je bilo že zdavnaj odločeno. 

~ James White

V preizkušnjah

Ne glede na katere koli preizkušnje, s katerimi se soočaš, pomni, da Kristus kraljuje, da je On dober, in da skrbi za svoje otroke.  

~ Grant Castleberry

Krščanski paradoks

Nevera bo pogubila najboljše med nami. Vera bo rešila najslabše med nami.

~ Charles Spurgeon

P.s. Pod najboljšimi so mišljeni najboljši po merilih tega sveta.

Prijatelj grešnikov

Jezus se ni družil z grešniki in z njimi jedel, da bi pokazal, kako je toleranten in afirmativen. Z njimi je preživljal čas, da bi pokazal, da je on Bog in kako živeti drugače. 

Evangelij ne govori o afirmaciji, ampak o transformaciji. 

~ Shane Pruitt

Kadar sledimo Jezusu

Kadar sledimo Jezusu, takrat ne vemo vedno,  kam nas bo odvedel,  vemo pa, da bo On vedno z nami. 

~ Burk Parsons

Je, ali ni?

Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, 3 rekel: "Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?" 4 Jezus jim je odgovoril in dejal: "Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: 5 slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; 6 in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." 7 Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: "Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? 8 Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. 9 Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. 10 Ta je tisti, o katerem je pisano: 

Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj." 

(Jn 11,1-10)

Ob branju zgornjega odlomka sem se spomnil  zgodbe, za katero  ne vem, ali je resnična, vsekakor pa je zelo poučna.  Neki mlad Jud je začel obiskovati krščansko cerkev, v kateri je seveda veliko slišal o Jezusu. Potem je šel k svojemu rabinu in ga vprašal, kakšna je razlika med Mesijem, ki ga pričakujejo Judje in med krščanskim Mesijem. Rabin mu je odgovoril: "Naš Mesija še ni prišel, Mesija kristjanov ali Kristus pa je že prišel." Nato ga je fant vprašal: "Ali bo naš Mesija delal večja dela kot Jezus?"  Rabinu je na to zmanjkalo besedila... 

Toda dvom o Jezusu nas ne sme čuditi, saj so v določenih trenutkih celo njegovi najbližji podvomili vanj.  Gospodov bratranec Janez Krstnik se je zaradi svojih izjav na račun Heroda Antipa, ki bi jim danes rekli politično nekorektne in sodijo na področje  verbalnega delikta, znašel v ječi. Ob tej priložnosti je podvomil v Jezusovo mesijansko poslanstvo.  Razmišljal je približno takole: "Če je ta človek res Mesija, zakaj me ne reši iz ječe? Zakaj dopušča, da me bodo obglavili? Tu nekaj ne more biti v redu." Zato je poslal dva učenca k Jezusu z vprašanjem: "Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?" (Mt 11,2-10) 

Gre za vprašanje, ki se v različnih oblikah pojavljajo tudi danes. Kdo je sploh ta Jezus? Zakaj ni Bog poslal Odrešenika že prej, zakaj je tako dolgo odlašal? Zakaj se Jezus še ni vrnil? Ali je bil ta Jezus res Mesija ali nekaj drugega? Zakaj Bog dopušča, da njegovi ljudje še danes trpijo v različnih delih sveta in so  ponekod preganjani, kot je bil preganjan  Janez Krstnik? Ali ni morda vse skupaj samo zabloda ali celo vlečenje za nos? 

Jezus je Janezovim odposlancem odgovoril: "Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite:  slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni (cf. Iz 26,19.29,18. 35,5.6. 42,7.18. 53,4.), ubogim se oznanja evangelij (cf. Iz 61,1)  in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." (Mt 11,4b-6) S prostim  navajanjem iz knjige preroka Izaija in z dejstvom, da so se  na njem uresničevale (in uresničile) te prerokbe, je naš Gospod sporočil Janezu, da je pravi ter resnični Mesija in naj ne čaka drugega.

Janezu je bila, kot zadnjemu preroku Stare zaveze, mesijanska prihodnost zgolj megleno poznana. Sam Jezus je o njem rekel: "Ta je tisti, o katerem je pisano: 

Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, 

ki bo pripravil tvojo pot pred teboj." (Mt 11,10)

Janez Krstnik se je sicer zavedal, da je Mesijev predhodnik, a si je Mesija drugače predstavljal, zato je podvomil.  Ravno zato  ga je Gospod blago opomnil z besedami: "Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj." (Mt 11,6) Tudi večina pripadnikov judovskega izvoljenega Božjega ljudstva še danes drugače razmišlja o Mesiju, zato še vedno čakajo nanj in se spotikajo ob pravem Mesiju, kar izpričujejo njihovi talmudski spisi.

Jezusov blagi opomin ne velja le Janezu, ampak vsem, ki jim  Jezus  kot Mesija ali Kristus iz kateregakoli razloga ni všeč. Za ene je pretrd, za druge premehak, za nekatere prezgoden, za druge prepozen,  za nekoga preveč enostaven, za drugega preveč zapleten, spet za koga tretjega  popolnoma nestvaren...  Toda, Bog ima svoj način delovanja, svoj urnik in svoje odločitve. On ni odvisen od nobene ustvarjene stvari, ampak  je glede vsega  suveren. Zato pravi po besedah preroka Izaija:
"To vaše sprevračanje!

Mar je lončar cenjen kakor glina,

da bi mogel izdelek reči o izdelovalcu:

'Ni me izdelal,'

ali lonec reči lončarju:

'Ničesar ne razume.'"  (Iz 29,16)

Dejstvo je, da umrljivi človek ne more odločati o tem, kakšen naj bo Bog in kako naj ravna, razen če si ga ne ustvari po svoji podobi, toda v tem primeru nima opravka z Bogom, ampak z malikom.  To je približno tako, kot bi izdelek iz zgornjega navedka hotel odločati o tem, kakšen naj bo izdelovalec.

Živimo v času milosti, ki je bolj dostopna kot v Janezovem času, saj je evangelij, ki je bil takrat še vedno skrit v sencah in predpodobah, sedaj v polnosti razodet. Bistvo evangelija pa je: "On [Kristus, op. Diz.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja". (Rim 4,25)  Apostol Peter je rekel: "[P]o njem [po Kristusu, op. Diz.] se vam oznanja odpuščanje grehov.  In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) Pa ne le v Mojzesovi, ampak v katerikoli postavi!  Kristus je naše opravičenje. 

Ali veruješ vanj, mu zaupaš, se nanj zanašaš in si (posledično) med opravičenimi?

Trden temelj vernikove gotovosti

Čeprav so vsi verniki subjekt mnogih padcev in lahko podležejo najmanjši skušnjavi, sta njihova odločitev za nadaljnje življenje v veri ter njihova postopna in progresivna rast v posvečenosti velik dokaz odrešenosti in dajeta trden temelj gotovosti.

~ Paul Washer

Naš srednik

Ko pravi apostol Janez: "Če pa že kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega,"  (1Jn 2,1) mu pripisuje vlogo srednika. Kristus se ni odpovedal tej večni službi, ampak je še naprej naš večni srednik.

~ Jean Calvin

Bog nam ničesar ne dolguje

Takoj ko pomislimo, da nam Bog dolguje usmiljenje, nič več ne mislimo na usmiljenje. 

~ R. C. Sproul

Bog rešuje

Bog rešuje filozofe. 

Bog rešuje hip-hop glasbenike.

Bog rešuje zvezdnike.

Bog rešuje učitelje.

Bog rešuje prostitutke.

Bog rešuje semeniščnike.

Bog rešuje dilerje.

Bog rešuje tajnice.

Bog rešuje nasilneže. 

Božja milost se razteza na vse, ki ga kličejo, in to brez razlike. 

~ Dustin Benge

Samopravični

Človek, ki je zadovoljen s svojo lastno pravičnostjo, ne ceni Jezusa. 

~ Thomas Manton

Namen človeškega obstoja

Namen človeškega obstoja je občestvo s troedinim Bogom.

~ Michael Horton

V stalni pripravljenosti

"Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. 26 Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. 27 In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. 28 Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje."

29 Povedal jim je priliko: "Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa. 30 Ko začenjajo brsteti, vidite in sami od sebe veste, da je poletje že blizu. 31 Tako tudi vi, ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu Božje kraljestvo. 32 Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. 33 Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle."  (Lk 21,25-33)

Kristjani živimo v času pričakovanja, ampak glede tega nismo  edinstveni. Ni treba biti kristjan, da nekaj pričakuješ. Zajadrali smo v "veseli december", ko nekateri pričakujejo obilo zabave in novo leto, drugi, konec vojne v Ukrajini, na Bližjem vzhodu in drugod, tretji povišanje plače ali pokojnine, vsi torej nekaj pričakujemo. Kristjani, katerim cerkveno leto ni  tuje, smo  v pričakovanju božičnih praznikov. Toda tudi to ni bistvo našega pričakovanja, kajti tisti pravi, oziroma prvi božič,  ko je prišel Mesija na svet, se je v resnici že enkrat zgodil,  a niti ne vemo, na kateri dan v letu, kajti pisce njegovih življenjepisov sta bolj zanimala njegova smrt in vstajenje, kot njegovo rojstvo. Pa še nekaj,  zanimala jih je napoved njegovega drugega prihoda, o čemer govori zgornji odlomek. 

V preteklosti je bilo kar nekaj primerov izračunavanja in ugibanja časa Kristusovega drugega prihoda.  Prvi kristjani so glede tega živeli v stalni pripravljenosti, nakar je ta pripravljenost pojenjala. Eno večjih pričakovanj se je zgodilo ob letu 1000, nato so ga znova obujale razne skupine, kot joahimiti in dulcinijanci. Močno se je razplamtelo v času reformacije, nato pa še večkrat. Nekateri so celo izračunali datum drugega Kristusovega prihoda in se pri tem grdo ušteli. Le kako se ne bi, saj je sam Gospod rekel:  "Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.  Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas!" (Mr 13,32.33) Jezus nam ni naročil, naj gremo v Razodetje sv. Janeza ali v Danielovo knjigo in si izračunamo datum njegovega drugega prihoda, ampak nas  spodbuja k stalni pripravljenosti, saj sodi čas njegove vrnitve med stvari, ki so edino in popolnoma v Očetovi oblasti. 

Vse to pa še ne pomeni, da glede Gospodovega prihoda tavamo v popolni temi, saj nam je naš Gospod povedal nekaj splošnih značilnosti časa, v katerem bo prišlo do tega dogodka. Prva je, da se bodo na nebesnih telesih pojavila določena znamenja. Katera bodo ta znamenja, nam ne pove. Druga je, da bo med narodi stiska zaradi bučanja morja in valov, in da bo ljudi strah prihodnjih dogodkov. V času razpadanja realsocialistični sistemov po svetu je Francis Fukuyama napovedoval skorajšnji konec zgodovine, toda danes je jasno, da je bil v zmoti. Eno poglavje zgodovine se je zaprlo, odprlo se je novo. Živimo v času orjaških selitev ljudstev, podobnih tistim iz časov propadanja zahodnorimskega imperija. Na pohodu je militantni islamizem, ki ga politične in druge elite, kolikor se da, ignorirajo.  Evropo in svet ogrožajo teroristi, etična pravila in vrednote, ki so stoletja pomenile nespremenljivo stalnico, se rušijo, veliki mediji služijo predvsem interesom ekonomskih in političnih elit ter po svoji volji in podobi ustvarjajo javno mnenje. Namesto miru imamo nove vojne, kot je tista na vzhodu Evrope, že več kot leto dni pa traja tudi vojna med Izraelom in okoliškimi islamisti.  Svet živi v medijsko pospeševanem strahu zaradi  podnebnih sprememb in nevarnostim apokaliptičnih razsežnosti, ki naj bi nam grozile.  V kolikor gre res za tisto, čemur so pred leti rekli globalno segrevanje, svetu ne bo pomagalo nobeno "razogljičenje". Janezovo Razodetje omenja nekaj takega, ko pravi:  "In ljudi je žgala silna vročina in preklinjali so ime Boga, ki ima oblast nad temi nadlogami. Niso se spreobrnili, da bi mu izkazali čast." (Raz 16,9) Kar se namreč trenutno dogaja v svetu, ki je nekoč veljal za krščanskega, vse bolj pada v nekakšno poganstvo in brezbožnost. Vreščeča propaganda za splav, "poroke" istospolnih parov in podobne domislice so  pokazatelj vse večje zakrknjenosti in bega proč od Boga. 

Kristusova cerkev je ponekod že deležna stisk, drugod pa še bo, ne glede na to, kar govorijo dispenzacionalistični sanjači in njihova "left behind" eshatologija, ki so jo iznašli v viktorijanski Angliji 19. stoletja. Naš Gospod nam ni obljubil z rožicami posutega sveta, niti tega, da ne bi bili deležni stisk. Ravno nasprotno! Pa tudi Kristusov drugi prihod bo javen, ne skriven, kar tudi trdijo dispenzacionalisti.  Mislim, da je to Jezus v Lk 21, 27, kjer pravi: "In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo," dovolj jasno in nedvoumno povedal. Vse te stvari pa se bodo zgodile v času enega rodu (cf. Lk 21,29-32). 

Najpomembneje pri vsem tem ni, kdaj bo Jezus prišel, neskončno pomembnejše vprašanje se glasi, ali smo pripravljeni na njegov drugi prihod. Od te pripravljenosti je namreč odvisna naša večna usoda.   Jezus je  ob neki priložnosti izjavil: "Kdor vanj [Božjega Sina Jezusa Kristusa, op. Diz.] veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina," (Jn 3,18) na drugem mestu pa:  "Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje." (Jn 5,24) Naš Gospod je torej postavil vero vanj kot kriterij, po katerem se nekomu sodi, ali ne sodi. Še več, on pravi, da se tistemu, ki veruje vanj ne sodi, tisti, ki pa vanj ne veruje, je že de facto obsojen. Vera je namreč edini kvazi-organ,  po katerem lahko grešni posameznik  (brezgrešnih ljudi žal ni)  prejme milost od Boga. Odrešenja, ki ga daje Bog, ne moremo prijeti s fizično roko, niti zaužiti z usti. Vera je torej neke vrste "roka", ki lahko prejme odrešenje, ki ga brezplačno ponuja Bog. Kdor premore tako vero, tako zaupanje v Kristusa, je že pripravljen na njegov drugi prihod. 

Ali premoreš to zaupanje?

"Non" za Notre-Dame

Za današnji in jutrišnji dan (7. in 8. 12. 2024) načrtujejo v Parizu ponovno odprtje znamenite stolnice Naše Gospe ali (originalno) Notre-Dame, ki je bila močno poškodovana ob požaru, ki je izbruhnil 15. aprila 2019. Še vedno se ne ve (ali pa se ne sme vedeti), zakaj je prišlo do požara. 

Pastor dr. Alan Clifford govori v zgornjem videu o tem dogajanju, pri čemer je poudaril: "Kamnite zgradbe, relikvije in ostali artefakti niso značilnost avtentične krščanske vere, ne glede na to, kako lepi so na pogled. V skladu z rimsko-katoliškim malikovalstvom po navadi dejansko odvračajo pozornost od čiste duhovne resničnosti. Bog prebiva v srcih resničnih vernikov, ne v katedralah, svetiščih in drugih tako imenovanih svetih mestih. On ne prebiva v templjih, narejenih z rokami (Pavel v Apd 17,24). V Stari zavezi je imel Bog tempelj za svoje ljudstvo, zdaj ima svoje ljudstvo za svoj tempelj. Nam je  namenjeno, da bi bili 'templji Svetega Duha' (1Kor 6,19) in 'živi kamni' (1Pt 2,4.5)."

Velika skrivnost

Resnično, gre za eno največjih skrivnosti na svetu, in sicer, da je morala pravičnost, ki biva v nebesih, opravičiti mene, grešnika na zemlji. 

~ John Bunyan

Kristus - naša pravičnost

Apostol ne pravi, da je bil Kristus poslan, da bi nam pomagal zadobiti pravičnost, ampak, da bi bil on naša pravičnost. 

~ Jean Calvin

Pot v svobodo

Pot v resnično svobodo ne vodi po poteh upora, kakor so mislili vsi zmotni, ali tudi lažni osvoboditelji, pač pa v odločitvi za dobrega gospodarja, ki pa ga ni treba šele iskati med mnogimi, saj je razodet, kakor je bil najprej na Golgoti, ierušalaimskem griču, na križu daritve razpet.

~  Vinko Ošlak

Vir: Vinko Ošlak, Pismo Philemonu. Založba Družina, Ljubljana 2024. S. 186.

Kristusova slava

Kristusova slava najbolj jasno sveti v njegovi ponižnosti, ko je samega sebe dal v nič, tako da je privzel meso in umrl za odkupitev grešnikov. 

~ Edward Payson

Nič ni izven Božjega dometa

Ne obstaja en sam delček kozmičnega prahu, ki bi bil izven dosega Božje suverene previdnosti.

~ R. C. Sproul