Augustus M. Toplady, SKALA VEKOV

Skala vekov, ti odpri
vrata svoje milosti.
Dragocena voda, Kri
s tvoje ranjene strani
naj odvzame greha moč,
ozdravljenja da pomoč.

Ni pobožnosti, ki bi
mogla sprati grehe mi.
Dobra dela in solze
so le prazno upanje.
Le ti si, ki mi lahko
odrešilno daš roko.

Praznih rok hitim pred te,
pod tvoj križ zatekam se.
Nagega obleci me,
reveža usmili se,
madeže operi mi,
moj edini up si ti.

Ko življenje se konča,
tebi izročim duha.
Ko se dvignem v svet neznan,
pred tvoj sodni stol pozvan,
Skala vekov, ti odpri
vrata svoje milosti.


(Poslovenil: Dizma)



Povezava do izvirnega besedila in do melodije na Cyber Hymnalu

Svoboda govora - kakor vam drago

Ne, to se ni zgodilo v Nigeriji, Turčiji, Pakistanu ali Indiji. Tudi v kaki komunistični državi ne. Zgodilo se je v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, točneje v mestu London pred poslopjem najstarejšega parlamenta na svetu. S tem ne mislim zgradbe, ampak institucijo. Poleg tega premorejo v tej državi tudi državno religijo in suverena (ne vem, kako se reče ženski obliki tega samostalnika), ki je vrhovni upravitelj Cerkve Anglije, od časov Henrika VIII. pa se krasi in ponaša tudi s titulo Defensor Fidei ali Defender of The Faith (roko na srce, Henrik jo je dobil od rimskega papeža Leona X. in jo obdržal navkljub poznejši prekinitvi z Rimom; ampak komu mar za take nepomembne podrobnosti?).

Pisal se je torek 31. prosinca letos. Ura na stolpu Parlamenta, slavni Big Ben, je kazala 5.20 popoldne. Neka dama krščanske provenience si je ravno tedaj drznila početi nekaj nezaslišanega in za razmere britanske demokratične družbe očitno skrajno nespodobnega. Stala je usmerjena proti poslopju najstarejše parlamentarne institucije na svetu in glasno molila Gospodovo molitev. Oblečena je bila v običajna oblačila, kot jih nosijo ženske na "Zahodu", na glavi pa je imela klobuk. Nosila ni nikakršnih transparentov ali česa podobnega. K nevarni ženski so nemudoma pristopili trije policisti in "Hop, Cefizelj, pa te imam!" Gospa je mlademu policistu razložila, da je molila za prihod Božjega kraljestva in uresničitev njegove volje. Policist seveda ni bil nič kaj navdušen nad odgovorom. Ko je ženska povedala, da je pač mislila, da obstaja v Angliji svoboda oznanjevanja, ji je policist odvrnil: "Gospa, časi se spreminjajo."

Mož omenjene gospe se je malo stran pogovarjal z mlajšim moškim in šel pogledat, kaj se dogaja. Eden od policistov mu je pojasnil, da naj bi šlo v tem primeru za nedovoljene demonstracije, kar seveda ni zakonito. Dokaz, da je šlo res za nedovoljene demonstracije je bil, da je nosil mož omenjene gospe na obleki svetopisemski citat, v katerem je sokolovo policistovo oko takoj prepoznalo transparent, torej trden in neovrgljiv dokaz, da je šlo res za nedovoljene demonstracije, torej za organizirano kriminalno dejanje. To pa je seveda kaznivo. V imenu kraljice, ki je seveda braniteljica vere. Tako vsaj piše na britanskih kovancih (FID. DEF.).

Policisti so ju na koncu vljudno usmerili proti domu...

Svoboda govora, kajne? Ali pa cena evangelija. Tudi na demokratičnem Zahodu.



Dostop do vira

Bog je Bog

Naj začnem ta sestavek z vicem, ki gre nekako takole: "Koga ima Bog najbolj rad?"
"Teologe, ker od njih vsak dan izve kaj novega o sebi."
Sama ideja za naslov tega sestavka ni izvirna. Izposodil sem si jo pri rajnkem švicarskem teologu Karlu Barthu. Zdi se mi, da skušajo mnogi kristjani, teologi, pa tudi "nestrokovnjaki" razložiti Boga na podoben način, kot bi hoteli razstaviti starinski urni mehanizem iz časov pred tekočimi kristali. No, če gremo razstavit urni mehanizem, je za nas neposvečene vse skupaj velika skrivnost, s samim razstavljanjem ne bi imeli težav, bi jih pa zagotovo imeli s sestavljanjem. Za urarja pa urni mehanizem ni skrivnost. Enako mislimo, da tudi za teologe njihov "Predmet" proučevanja ne bi smel biti skrivnost, saj so se za to vendar šolali, kajne?

Imam torej občutek, da se do Boga obnašamo, kot do urnega mehanizma ali kot do nekega naravnega pojava. Ampak, Bog ni ne urni mehanizem ne naravni pojav. Bog je onkraj vsega tega. Res je, da se nam je Bog razodel. Ampak razodel se nam je le v toliko, kolikor je to za nas nujno potrebno. Njegova večna in neizpremenljiva Beseda nam je razodeta v Svetem pismu in v živem Kristusu, njegovem edinem Sinu.
Sveto pismo se nam zdi večkrat kontradiktorna knjiga. In ker se nam tako zdi, mnogi rečejo. "Pismo nasprotuje samemu sebi." Tak primer nasprotja je primer predestinacije in človekove odgovornosti. Človeško - filozofsko, matematično ali logično gledano (kakor vam drago) gre za nerazrešljivo kontradikcijo.

Ampak, Bog je onkraj vsega tega: " O globočina bogastva in modrosti in znanja Božjega! kako nedoumne so njegove sodbe in kako nezasledljive njegove poti! Kajti kdo je spoznal misel Gospodovo? Ali kdo mu je bil svetovalec?" (Rim 11,33.34 SSP)

Zakaj podpiram svobodo tiska

Svoboda tiska ima svoje nesporne slabosti in prednosti. Najprej nekaj slabosti. Če je uzakonjena svoboda tiska, so možni najrazličnejši negativni pojavi, kot je razpihovanje najrazličnejših dejanskih in namišljenih vrst nestrpnosti, propagiranje oblik obnašanja, ki niso v skladu, ali so celo v nasprotju z verskimi ali drugimi prepričanji posameznikov in skupin in podobno. Zaradi takih pojavov se lahko mnogi ljudje počutijo osramočeni in prizadeti. To je ena plat, mimo katere seveda ne moremo. Takšna je cena svobode.

Vendar ima vsaka medalja dve plati. V današnji poplavi obče vseenosti in politične korektnosti obstaja velika nevarnost, da bi se svoboda tiska omejila. Če se neka skupina ne bi strinjala z določenimi idejami druge skupine, ali bi se ji zdela neka ideja, ki jo širi druga skupina, politično nekorektna, bi lahko prva skupina zahtevala prepoved širjenja idej druge skupine. Enako bi lahko druga skupina zavirala in ovirala širjenje idej prve skupine itn.

Evangelij je že tako področje, ki veliko ljudi moti, saj prinaša in širi določene resnice o človeku, ki posamezniku, ki je "incurvatus in se ipso", kot je napisal pokojni Martin Luther, ne morejo biti ravno všeč. Tu mislim predvsem slabo novico o grešni človeški naravi. Tega pri mnogih ne spremeni niti dobra novica (Evangelion), da nas je Jezus Kristus prišel odrešit te narave in nam ponuja novo življenje. Ponosnemu človeku je zelo težko priznati, da je nekje v globini slab, zraven pa vzeti nekaj "za šenk", četudi od Boga; bolj udobno za naš ponos in "pozitivno samopodobo" je Boga odmisliti, ali pa se zaplesti v začarani krog religije in kakih posebnih duhovnosti, ki nam jih trenutno ponuja bogato založeno tržišče.

Tudi pri nas deluje verska skupnost, ki imenuje sama sebe za krščansko, v resnici pa gre za mešanico vsega po malem. Ta militantna skupina se zavzema, da bi spravili tudi Sveto pismo na indeks. Podobni glasovi prihajajo tudi od nekaterih slovenskih kulturnikov. Tu moram dodati, da protibiblična nastrojenost ni nobena slovenska posebnost, ampak je prisotna tudi drugje v svetu. Že omenjena skupina izvira iz nemškega prostora. Če bi se izpolnile želje in zahteve takih skupin in posameznikov, bi se spet vrnili v potridentinsko in preddrugovatikansko obdobje, kakršno je vladalo v katoliških delih Evrope, ko je držala Rimskokatoliška cerkev Sveto pismo na indeksu (tu mislim predvsem na protestantske nekomentirane izdaje) in bila nenaklonjena njegovemu širjenju med laiki. Zanimivo, kako se zahteve neke obskurne parakrščanske skupine ujemajo z nekdanjo prakso tiste cerkve, kateri sicer vehementno nasprotujejo.

Ravno zaradi takih možnosti, ki nam jih lahko prinese vsesplošna povodenj politične korektnosti, podpiram svobodo tiska, ne glede na ceno, ki jo prinaša.

Znamenje, kateremu se bo nasprotovalo

Komaj sem napisal sestavek o strpnosti, že se je v medijih pojavila novica, da je nek danski časnik z objavo karikatur, ki predstavljajo preroka Mohameda v slabi luči, vznemiril ves islamski svet. Sporne karikature so iz solidarnosti objavili še nekateri drugi časniki v Evropi. To je še stopnjevalo jezo v islamskih državah in pozive k bojkotu izdelkov iz evropskih držav in ZDA in celo pozive k maščevanju nad "neverniki".

Evropska politika je na te pojave reagirala medlo in popolnoma zmedeno ter prestrašeno. "Saj, res je, da je svoboda govora velika dobrina, ampak ne za vsako ceno." Tako bi lahko na kratko povzeli reakcije evropskih politikov. Zanimivo je tudi, da se tudi nič kaj ne sliši glas raznih dežurnih borcev za svobodo umetniškega izražanja, ki sicer tako radi zagovarjajo razne umetniške "dosežke", ki sramotijo krščanstvo, kamor sodijo v urin namočeno razpelo na razstavi pred leti v neki galeriji v New Yorku, ali pa Jezus kot podgana na ovitku zgoščenke, ki jo je izdala neka obskurna glasbena skupina v naši državi. Vse to naj bi po mnenju dežurnih dušebrižnikov sodilo v svobodo umetniškega ustvarjanja, tistega pa, ki je protestiral proti taki svobodi, so takoj razglašali za omejenca, nestrpneža ali pa kar za nazadnjaka. In taisti dušebrižniki danes pametno molčijo. Dvojna merila, pač. To seveda ne pomeni, da sam zagovarjam sporne karikature, opozarjam le na dvojne in dvolične kriterije tega sveta.

In kaj ima to z naslovom? Na prvi pogled nič, pa vendar veliko. Ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa štirideseti dan po rojstvu v tempelj, je ostareli Simeon prerokoval: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje." (Lk 2, 34 SSP) Starejši protestantski prevod (CHR 1914) ima "znamenje, kateremu se bo nasprotovalo." Mnogi kristjani se danes čudijo, od kod toliko nasprotovanja, ponavadi že prav zlobnega, od kod toliko laži, podtikanj in hudobije, kot da se je odprl sam pekel. Tako razmišljanje spada skupaj s prestrašenostjo evropskih politikov v prijetno in zaspano malomeščanstvo, ne pa v krščanstvo. Jezus Kristus je semeion antilegomenon, znamenje, kateremu se nasprotuje. In to je logika sveta. Svet je vedno deloval v skladu s to logiko. Za nas je Jezus Kristus Bog in Odrešenik, za tiste zunaj pa "kamen spotike in skala pohujšanja. Ker niso pokorni besedi, se spotikajo; in prav za to so bili postavljeni." (1Pt 2,8 CHR). Prav nesmiselno bi bilo pričakovati, da nam bodo vsi ploskali, saj tudi našemu Gospodu niso, enako niso ploskali prvim kristjanom niti vsem pravim kristjanom v zgodovini. Svet vozi po svojem tiru. Jezus je rekel apostolom in po njih kristjanom vseh časov: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ›Služabnik ni večji kot njegov gospodar.‹ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20 CHR) Svojim učencem na tem svetu torej ni obljubil mirnega življenja povprečnih malomeščanov, ki obdelujejo svoj vrtiček, ampak razburkano življenje na valovih preganjanj in sramotenja. Preganjanja seveda niso pravilo, niso pa niti izjema. Vse je odvisno od tega, v katerem delu sveta nekdo živi. In tako je bilo vedno. Hvaležni moramo biti Bogu, ker nas tukaj trenutno nihče ne preganja. Ampak vse to se lahko čez noč spremeni. V "civiliziranem zahodnem svetu" poznamo primere, ko so nekateri zaradi neskladnosti z valom politične korektnosti doživeli srečanje bližnje vrste s policijo in pravosodjem. Nobenega razloga ni, da se ne bi moglo kaj takega nekega dne zgoditi tudi pri nas.

Smo pripravljeni na to? Smo pripravljeni tukaj in zdaj živeti kot prinašalci znamenja, ki se mu nasprotuje, a brez samopomilovanja? To vsekakor moramo biti, saj nas Božja beseda preko apostola nagovarja: "Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja. Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih." (1Pt 2,12.15 SSP) Naj nam te besede preidejo v meso in kri.

Nekaj besed o strpnosti

Danes se zelo veliko govori o strpnosti. Zdi se mi, da toliko, da sploh več ne vemo, kaj pomeni beseda strpnost. Dogaja se namreč, da izraz strpnost mnogi razlagajo tako ohlapno, da se je prvotni pomen besede že povsem zameglil. Tvorci postmoderne so s svojo vsesplošno vseenostjo tako močno razširili ta pojem na tisto, kar strpnost ni, da je postal izvirni pomen besede že kar nerazpoznaven. Tako nekateri menijo, da pomeni strpnost to, da smo dolžni sprejemati vsa prepričanja, vsako novotarijo ali modo, ki si jo pač kdo izmisli. Tako je postalo vse, karkoli komu ugaja, dobro. To me spominja na tisto svetopisemsko: "Kajti pride čas, ko ne bodo prenašali zdravega nauka, temuč po lastnem poželenju si kopičili učitelje, po tem, kakor jih ušesa srbe." (2Tim 4,3 CHR) V tej povodnji politične korektnosti se človek že malce težko znajde.

Je pa zelo zanimivo, da postane mnogim ljudem, ki sicer z vsemi štirimi prisegajo na strpnost, takoj ko slišijo za krščansko sporočilo, neugodno. Le kje je ostala njihova strpnost? Seveda to opravičijo s "splošno znanimi resnicami" (temu raje recimo predsodki) , ki se nanašajo na krščanstvo in za njegovo sporočilo, tudi Sveto pismo, ki bi ga nekateri prav radi dali na indeks.
Pa je res strpnost to, da smo dolžni "kupiti" vse, kar nam sodobni trg takih in drugačnih idej ponuja? Všeč mi je izrek (oziroma skorajda definicija), ki ga je o tej stvari napisal Viktor Frankl: "Da sem strpen, to ne pomeni, da se strinjam z vero drugega. Pač pa pomeni, da drugemu priznavam pravico verjeti in ubogati njegovo lastno vest."
(V. Frankl, Volja do smisla. MD, Celje 1994, s. 62)

Strpnost torej še ne pomeni splošnega odobravanja vseh pojavov okoli mene. Strpnost tudi ne pomeni, da bi imeli vsa prepričanja za enako resnična. Kajti tam, kjer je vse res, ni nič res. Strpnost v njeni klasični obliki je v tem, da dopuščam ljudem, ki so okoli mene, da razmišljajo in verujejo po svoje. To še ne pomeni, da jim ne smem povedati, kaj sam mislim o stvareh vere, ampak, da sprejemam svojega bližnjega takega, kot je. To je sicer težko, ampak, v Bogu ni nič nemogoče, kajne?

Ob neredih v Parizu in drugje v Franciji

Od konca oktobra pa globoko v november smo bili priča demonstracij mladih nezadovoljnežev v Franciji. Zanimiva je razlaga izgredov s strani sekularnih krogov , češ, da gre za mlade ljudi brez perspektive, priseljence, drugačne, ljudi s pomanjkljivo izobrazbo, brezposelne itn. Vse to konec koncev tudi drži.

Ampak, ali je to res temeljni vzrok nemilih dogodkov, ki so se zgodili in lahko izbruhnejo tudi kje drugje? Ali so res zunanji faktorji (okolje) tisti, ki človeka poženejo v taka nesmiselna dejanja? Prepričan sem, da ne. Sveto pismo nas uči, da stoji za vsemi temi pojavi padla človeška narava, ki je s svojo močjo, prizadevanji in napori ne moremo zares kultivirati, ampak le prenašamo probleme z enega na drugo področje. To je nekako tako, kot bi neeksplodirano eksplozivno telo prestavili iz naročja pod sedež in naivno mislili, da smo sedaj varni.

Prerok Jeremija je napisal naslednje: "Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?" (Jer 17,9 SSP) S tem je povedal, da prihaja zlo iz človeške notranjosti. Podobno govori Jezus: "Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve." (Mt 15,9 SSP). Jedro problema je torej v človeku, ne izven njega. Je pa res, da tega jedra človek ni zmožen iztrgati iz sebe.

Kar je pri ljudeh nemogoče, ni nemogoče pri Bogu: "To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori GOSPOD: Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo." (Jer 31,33 SSP) Edino Bog je zmožen spremeniti človeka, pa ne od zunaj, ampak od znotraj.

Okrog dneva reformacije

Večkrat se sprašujem, kaj pomeni povprečnemu državljanu naše domovine dan reformacije. Večina najbrž ve, da gre za praznik protestantov in za nekaj v zvezi s Primožem Trubarjem, prvo slovensko knjigo in slovensko kulturo. Država vsako leto zaznamuje ta dan s proslavo v Cankarjevem domu in z lokalnimi proslavami, kjer je govora o protestantih, Trubarju in drugih protestantskih piscih, Dalmatinovi Bibliji in drugih za slovensko kulturo in narodno identiteto tako pomembnih rečeh. Televizija nam na ta dan posreduje praznično bogoslužje iz ene od evangeličanskih cerkva, pripravi še kako oddajo, da na spored kak film in tako mine praznik. Danes je na Slovenskem beseda protestant zelo moderna in uporabljena kot orožje v političnem boju. Po drugi strani beremo, da mnogi slovenski kulturniki uvrščajo Sveto pismo med najbolj nevarne knjige, kjer na top lestvici nevarnih konkurira samemu Hitlerjevemu Mein Kampfu. Zdaj pa razumi, o človek, za kaj gre. Odkrito povedano, ta politični protestantizem mi gre počasi na živce. In po vsem skupaj mi je vseeno, ali obstaja dan reformacije kot državni praznik ali ne. Za nas, ki pripadamo krščanstvu reformacijske smeri je lahko to konec koncev tudi brezpredmetno.

Kaj pa je zame pri vsej tej reformacijski zgodbi pomembno? Martin Luther je doživel svojo osebno "reformacijo" že nekaj let pred usodnim letom 1517, ko je nabil slavnih 95 tez na vrata grajske cerkve v Wittenbergu in z njimi pozval na disput v zvezi z odpustki. To se je zgodilo, ko je iščoč pot iz svoje grešne narave, katere se je zavedal in hotel potolažiti svojo vest z vsemi mogočimi pokorami in dobrimi deli, končno naletel na en sam preprost stavek, napisan v Listu Rimljanom, ki se glasi: "V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,17) Ta stavek je obrnil Luthra okoli, nekaj let pozneje pa pretresel ves krščanski Zahod. Zakaj? Luther se je zavedel, da doseže človek opravičenje le po veri. Pisano je, kot smo videli: "Pravični bo živel iz vere." Vera je sredstvo, po katerem se človek zave Božje milosti in vera je temelj, na katerem potem človek gradi svoje življenje. Vendar to ni kakršnakoli vera, kajti: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jk 2,19) Gre torej za več kot verjeti v nekoga ali nekaj, gre za vero, ki je zaupanje, zaupanje v Boga, bogatega v milosti, ki opravičuje grešnike po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Govorimo torej o sprejetju te milosti. V tej veri je apostol izjavil: "Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni – in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu." (Ef 2,4-6) Tako je navdihnjeno govoril odrešeni Božji služabnik. Zame je torej bistvo reformacije moja osebna reformacija, zveličanje, ki mi ga je prinesel božji Sin, da smem reči Bogu: "Abba, Oče." (prim. Rim 8,14) Čudovita milost, ali, kot je zapel John Newton:
"O dar neskončne milosti,
ki dal ga je Gospod,
prej slep sem taval in zgubljen,
zdaj rešen vidim pot."*

Kje je torej po mojem pravi smisel dneva reformacije? Najprej moram reči, da bi moral za vsakega evangelijskega kristjana trajati dan reformacije 365 ali 366 dni v letu. Vsak dan smo Bogu dolžni zahvalo za čudovito milost, ki je tudi nam prinesla tisto izkustvo, kot ga je Martinu Luthru ob branju Rim 1,17. Druga pomembna stvar je, da sledimo naslednjemu: "Tako (se) preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2), tretje pa je, da posredujemo evangelij, v katerem je zajet pristni duh reformacije tistim, ki ga ne poznajo. Tak dan reformacije bi bil res popoln.


*poslovenil Dizma

Vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.

V sebi nimaš vrednosti, s katero bi plačal

V soboto, 22. oktobra sem postal pozoren na pesem nedavno preminulega slovenskega pesnika Daneta Zajca, objavljeno v časniku Delo. Pesem me je pretresla predvsem zaradi brezizhodnosti, katero odraža, glasi pa se takole:

Za vse boš plačal.
Največ boš plačal za svoje rojstvo.
Jata zasmehljivih ptic te bo zasle-
dovala
skozi življenje.
Ob uri miru
in ob uri nemira
se bo spuščala na tvoje prsi.

Terjala bo plačilo.
In ti boš dajal in dajal.
Ampak odrešitve ne bo nikoli.
Ker ni nikjer odpuščanja.
Nikjer ni odrešitve za človeka.
V sebi nimaš vrednosti,
s katero bi plačal.
In sam si plačilo za vse.

Ne poznam natančno pesnikovega svetovnega nazora. Je pa njegova pesem zanimiva, saj med drugim izraža nekatere pomembne resnice, ki so lastne tudi nam kristjanom in jih tisti del sekularnega humanizma, ki izhaja iz razsvetljenske paradigme o dobrem človeku, zavrača. Kristjani verujemo, da bo treba nekoč vse plačati: "Plačilo za greh je namreč smrt." (Rim 6,23)
"Glej, pridem kmalu in z mano pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovem delu." (Rz 22,12) Tudi Sveto pismo torej pravi, da bo nekoč treba polagati plačilo, nakar bo sledilo ali večno življenje ali večna ločenost od Božjega obličja. Srednje poti ne bo.

"In ti boš dajal in dajal," pravi pesnik. Ljudje se v glavnem kar dobro zavedamo, da je v situaciji, v kakršni smo, treba nekaj storiti. Zato dajemo, dajemo, dajemo... Delamo, delamo, delamo... Opravljamo najrazličnejša dela in upamo, da nas bodo naša dela in naša dobrota pripeljali v raj, "če že je čisto slučajno kaj na tem". Ampak to je zmota, velika zmota. Pesnik ugotavlja, da človek nima v sebi vrednosti s katero bi lahko plačal. Ni denarja niti del niti trudov in naporov, s katerimi bi lahko poplačali svoj dolg. Zanimivo, kako se nek pesnik, ki ni kristjan, zaveda tega dejstva.

So pa tudi stvari, ki se jih pesnik ne zaveda. Pri tem mislim predvsem naslednje: "Ker ni nikjer odpuščanja. Nikjer ni odrešitve za človeka." Res je, znotraj tega sveta ni nikjer odpuščanja in odrešitve, je pa pri Bogu. Jezus je nekoč rekel ob neki priložnosti: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče. (Mr 10,27) Tudi odpuščanje obstaja, čeprav ne pri ljudeh: "V njegovem (t.j. Kristusovem, op. Dizma) imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov". (Lk 24,47)

Že kar standardno citirano mesto iz Svetega pisma, ki govori o tem, da je odrešitev možna in pripravljena pa je: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Jezus Kristus nam s svojim na križu dokončanim delom jamči, da odrešenje obstaja, in da je to odrešenje v Njem.

Pesnik pravi: "In sam si plačilo za vse." Ne, ni res, če bi bil sam plačilo, ne bi mogel nikoli poplačati, ampak bi ostal pogubljen. Drug je, ki je plačal zame: "Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile... je stopil v svetišče enkrat za vselej, ... s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje." (Heb 9,11.12) Cena je plačana, odkup je izvršen, rešitev obstaja, ali, kot pravi apostol Pavel: " V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti." (Ef 1,7)

Videli smo, da je pesnik postavil pravo diagnozo za bolezen človeštva, a zanjo ne pozna zdravila. Še več, znašel se je v brezizhodni situaciji. Zaveda se človekove omejenosti, šibkosti, nesposobnosti samoodrešitve, a na koncu ostane brez rešitve problema. Koliko čudovitim in poštenim ljudem se to dogaja! Pa vendar obstaja rešitev na dosegu roke: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2) Res je, čas je pravi in kdor ne pozna odpuščanja in odrešenja, ga vabim, da sprejme Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika in Gospoda. Jezus Kristus govori: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Rz 3,20)

Opomba: Vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP